Estonka na kolesu postavila rekord in zbirala denar za gluhe

Koper, Izola, Nova Gorica, Jesenice, Lesce, Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Medvode, Domžale, Kamnik, Trbovlje, Ptuj, Murska Sobota, Maribor, Novo mesto, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem, Ljubljana, Celje, Vrhnika. To je 22 krajev, ki jih je v okviru svoje turneje med 26. septembrom in 3. novembrom obiskala modra herojka Jelena Bolšedonova in tam s kolesom dostavljala hrano na domove ljudi.

"Na teren gremo tri- do štirikrat na teden. Ponija zložimo in ju še z drugo opremo damo v avto ter se odpeljemo v kraj, kjer bomo dostavljali. Tam parkiramo, sestavimo ponija in smo že pripravljeni za dostavljanje," nam je opisala svoj delovnik v času turneje po Sloveniji. 

Njena misija je imela pomemben cilj. Jelena se je rodila gluha in s tem, ko je ljudem dobesedno trkala na vrata, jih je opozarjala na to pogosto odrinjeno in nerazumljeno skupino ljudi. S prevoženimi kilometri in naročili pa je zbirala denar za dobrodelne namene. "Wolt bo nato število kilometrov ter dostav seštel in podvojil ter denar doniral Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL). Cilj je zbrati čim več sredstev v humanitarne namene. Bila je težka odločitev, komu podariti zbrana sredstva, na koncu smo se odločili, da jih doniramo za izobraževanje gluhih otrok v zavodu, ki imajo še vso prihodnost pred sabo. Denar bomo donirali ZGNL, kjer imajo vrtec, osnovno šolo, srednjo šolo ter dom za gluhe in naglušne otroke," je pojasnila Jelena. 

Hkrati pa je združila tudi prijetno s koristnim, saj je tako bolje spoznala Slovenijo. "Rada imam nove izzive, spoznavam nove ljudi, sem zunaj na svežem zraku. V Radovljici še nikoli nisem bila, niti v Trbovljah," nam je zaupala. 

Jelena se je namreč rodila v Estoniji. V Slovenijo pa jo je pred 12 leti pripeljala ljubezen. "Oktobra 2010 je v Ljubljani potekal mednarodni festival gluhih Salvia in jaz sem prišla nastopat z estonsko gledališko skupino, kjer sem igrala. Na tem festivalu sem spoznala partnerja, ki je bil na festivalu fotograf. Odločitev, da pridem v Slovenijo, je bila zelo težka. Estonija je moja domovina, nikoli nisem razmišljala o tem, da bi živela kje drugje. Kar nekaj mesecev me je fant prepričeval, naj pridem živet v Slovenijo. Bilo mi je težko pustiti starše – sem zadnji otrok in punca, ki sta si jo tako želela, saj so v naši širši družini predvsem fantje. Ampak tudi moji starši so me ves čas podpirali v odločitvi, da grem, tudi fantova družina in sorodniki so me zelo lepo in toplo sprejeli," pravi Jelena. 

'Nekateri se ustrašijo, nekateri kričijo, nekateri začnejo govoriti v angleščini'

Obvlada kar sedem jezikov, poleg estonščine, ruščine in slovenščine še njihove znakovne različice in mednarodni znakovni jezik. A kljub temu ima s sporazumevanjem pogosto težave. "Gluhost je nevidna invalidnost, in šele ko se začne komunikacija, se pokaže težava. Reakcije ljudi so različne – nekateri se ustrašijo in odidejo, nekateri kričijo, kar ne pomaga, nekateri začnejo govoriti v angleščini, kar tudi ne pomaga. Nekateri, redki, pa so prijazni in se zelo potrudijo," pravi Jelena. 

Sicer pa poudarja, da je gluhost velika ovira pri iskanju službe. "Že na razgovoru, ko delodajalec vidi, da gre za gluho osebo, takoj dobiš zavrnitev. Redkokdaj dobiš priložnost, da se izkažeš. Podobno težko je tako v Estoniji kot tudi v Sloveniji. Glavna ovira je komunikacija. Tako že v osnovi iščemo dela, kjer ni komunikacije – strežba v lokalu ali administracija na primer takoj odpadeta," pravi. 

Sama si je vedno prizadevala, da bi si našla zaposlitev, tako v Estoniji kot v Sloveniji. Med drugim je delala kot sobarica v hotelu, pomočnica vodje v hotelu, v kemični čistilnici, skladišču, pri montaži telefonov in v tovarni likerjev. "Zelo bi si želela, da bi si čim več delodajalcev upalo dati priložnost gluhim. Tako kot slišeči niso vsi enaki, tako tudi gluhi nismo. Eni so bolj pridni, bolj ambiciozni, bolj sposobni ... Vsi pa potrebujemo več priložnosti in možnosti, da se dokažemo," je prepričana Jelena. 

Kot dostavljavka se je ekipi Wolta pridružila pred tremi leti. "Prvič sem videla kurirje na kolesih, ko sem bila v Ameriki, in ker sem tudi sama športnica, mi je bilo takoj všeč. Čez nekaj let se je to začelo tudi v Sloveniji. Takrat sem imela službo, tako da sem sprva odprla le popoldanski s. p. in največ dostavljala ob večerih. Sčasoma so se razmere v službi slabšale. Odnosi niso bili dobri, zato sem pogumno dala odpoved in se v celoti posvetila dostavljanju," nam je razkrila, kako se je odločila za to delo. 

Od takrat je z dostavami nabrala že okoli 10.000 kilometrov. "Največ na kolesu, nekaj tudi z avtom in vespo. Obiskala sem okrog 2200 strank, lahko bi jih še več," je dejala. Kot pravi, je dejstvo, da ne sliši, ni toliko oviralo pri delu dostavljavke. "Je pa bilo zelo težko obdobje med pandemijo koronavirusa. Takrat so vsi nosili maske, jaz pa si zelo pomagam z branjem iz ustnic. Včasih stranka tudi pride na balkon in me nagovori, takrat recimo res ne vem, kaj mi hoče povedati. Težava so tudi domofoni in nepopolni podatki pri naročilu – npr. če manjka podatek o tem, v katerem nadstropju je stranka, saj je tega ne morem vprašati po domofonu ali je poklicati," pravi. 

Zaradi svoje predanosti delu je kmalu dobila priložnost, da se izkaže še drugje. Danes je namreč pomočnica v pisarni omenjenega podjetja. Občasno pa se, tako kot v zadnjem mesecu in pol, še vedno rada poda na teren. 

Številne informacije in storitve so gluhim še vedno nedostopne

Jelena je poudarila, da je za uspešno komunikacijo z gluho osebo pomembno, da se jo gleda v oči, da oseba govori počasi in razločno. Gluhi si namreč pomagajo z branjem iz ustnic. Seveda lahko komunikacija steče tudi preko pisanja na listek ali telefon. "Največkrat se najbolj trudimo, razlagamo, sprašujemo prav mi gluhi, kar je lahko zelo naporno," pravi. 

Sicer pa kot največjo težavo omenja pomanjkanje dostopnih informacij na vsakem koraku, ki jih slišeči jemljemo za samoumevne. "Na primer, ko smo v avtu ali kje drugje, ne slišimo novic, obvestil na radiu. In tako ne vemo, da je na primer nesreča na cesti, zastoj ali kakšna druga težava. Vedno smo zadnji, ki to izvemo. Ravno tako nam je televizija le delno dostopna. Javna malo bolj, ker je več programa podnaslovljenega oziroma s tolmačem za znakovni jezik. Komercialne televizije so zelo slabo dostopne. Slovenski filmi v kinu so nam nedostopni. Risanke so sinhronizirane in nam nedostopne. Gledališča, lutkovne predstave za otroke, koncerti ... Pred pandemijo koronavirusa je bil projekt Gledališki tolmač in nekaj gledaliških predstav je bilo s tolmačem za znakovni jezik in gluhi smo takrat lahko spremljali predstave in zelo, zelo uživali. Žal pa se je potem projekt končal," je naštela le nekaj težav. 

Ker se zaveda, kako pomembno je pomagati šibkejšim od sebe, tudi sama v prostem času pomaga gluhoslepim. "Njihova invalidnost je še mnogo hujša in njim gre velik poklon, saj so pravi borci." Želela pa bi si, da bi tudi drugi ljudje bolje razumeli, kaj je gluhost in s kakšnimi težavami se spopadajo gluhi.