Mladenič iz Sevnice našel skriti zaklad, o katerem mu je pripovedovala babica

Da je v bližini njihove domačije, kakšnih 100 metrov od nekdanjega lesenega mostiča, zakopan zaklad, je Aljažu Ledniku pripovedovala babica. "Pokojna babica je bila sem priženjena, je pa bil to dom mojega pradeda po očetovi strani. In že generacije se je iz roda v rod prenašala pripoved o novcih, skritih in zakopanih v nekakšni posodi," svojo zgodbo o neverjetnem odkritju prične danes 20-letni študent. Nekega avgustovskega dne leta 2020 se ji je – bolj za šalo kot zares – odločil priti do dna. "Babica točne lokacije seveda ni poznala – če bi jo, bi verjetno že sama vzela v roke lopato in odšla na lov za zakladom," v smehu doda mladenič, ko nam razkazuje čudovito okolico v skalnato sotesko potoka Ljubija 'ukleščene' hiše njegovih prednikov. A kdo bi si mislil, da so imeli takšno dragocenost pravzaprav ves čas pred nosom?

Jame, kjer je Aljaž našel zaklad, danes ni več

Pobočje hriba v neposredni bližini, čez cesto, le par korakov od 200-letne kamnite domačije danes še najbolj spominja na ostanek kakšnega kamnoloma. Tukaj gradijo novo cesto s kolesarsko povezavo med Velenjem in Mozirjem, zato so del vzpetine odstranili. In prav tam je bila v skalno polico 'vrezana' jama, v kateri je Aljaža tisto poletje čakalo pomembno odkritje. "Poleg te sta bili še dve manjši votlini, del ene se še vidi," pokaže. "V te se verjetno ne bi dalo vstopiti, niti nisem poskušal. Ta, kjer sem našel novce, orodje in lončenino, pa je bila bolj levo, vzporedno s tem drevesom," usmeri naše poglede. "Bila je tudi precej večja, kot nekakšen pomol, pa okrog zaraščena."

In čeprav je bila težje dostopna in skrita pogledom s ceste – celo tako, da je naključni mimoidoči, ki ni poznal njene točne lokacije, sploh ne bi opazil – mu je dragocenosti, ki jih je skrivala, kaj hitro razodela. "Parkrat sem po zemlji pogrebel z motiko in našel kovance," razloži. Nadaljeval je s kopanjem in našel še orodje in odlomke lončenine. Skupaj 25 bronastih novcev in železno orodje za obdelavo lesa. Kljub navdušenju pa niti za trenutek ni okleval – vedel je, da tako pomembna najdba ne sodi nikamor drugam kot v muzej.

Da je njegovo dejanje vredno vse pohvale, poudarjajo tudi v Pokrajinskem muzeju Celje. Dne, ko je na njihova vrata potrkal Aljaž z najdbami v rokah, se dobro spominja tudi kustosinja dr. Maja Bausovac. "Vedel je, da najdbe sodijo v muzej. Marsikdo tega ne ve. Ko smo ga vprašali, kje je to našel, nam je pojasnil, da v jami nasproti babičine domačije. Da mu je babica ves čas pripovedovala o skritem zakladu, nato pa je iz radovednosti šel malce kopat in ga tudi odkril."  Kasneje je za plemenito potezo dobil tudi nagrado. "Smo se z ministrstvom za kulturo dogovorili, da ga kot poštenega najditelja, ker je te najdbe prinesel v muzej, nagradimo," dodaja kustosinja.

Najdišče si ogledajo in raziščejo arheologi

Kmalu po tem so na ogled jame odšli celjski arheologi. "Smo videli, da je pravzaprav zelo skrita, nad cesto. Tukaj je bilo vse zaraslo z zelenjem in se sploh ni videlo, da je tam kakšna jama. Je bila pa štiri metre nad regionalno cesto, ki pelje od Ljubije proti Velenju," nas po fotografiji, posneti pred dvema letoma, orientira Bausovčeva.

In ker so izvedeli, da je območje, kjer je jama, predvideno za rušenje, časa za obiranje ni bilo več dosti. "Tam je bila načrtovana trasa kolesarske poti, zaradi česar bodo vse skupaj širili, pobočje odkopali, jamo pa s tem uničili," se spominja. Prek Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) so se z izvajalcem gradbenih del zato dogovorili, da jih bodo – preden se bodo lotili gradbenih posegov – obvestili, pa tudi, da bodo krili morebitne stroške.

Z arheološkimi izkopavanji so začeli v začetku lanskega septembra. "Jamo smo v štirih delovnih dneh spraznili do skalne podlage, tako da noter ni ostalo več nič. Pomagali smo si tudi z detektorjem kovin – da smo lažje našli te novce, ki so zelo drobni in jih s prostim očesom težko vidiš med vso tisto zemljo. Poleg 25 novcev, ki nam jih prinesel Aljaž, smo ji potem našli še 40. So pa to brez dvoma novci iz tega istega zaklada, le da so bili raztreseni po površini," razlaga kustosinja.

Ob tem doda, da je bil zaklad nekoč v preteklosti verjetno deloma uničen. "Kot sem pozneje na otvoritvi razstave izvedela, so se v preteklosti v tej jami pogosto igrali otroci. Da so noter kurili, pekli koruzo in krompir, so razlagali Mozirjani. Videti je bilo tudi, da so nekaj malega kopali in s tem očitno tudi deloma poškodovali ta zaklad. Potem so seveda videli te novce in rekli: "To je pa zaklad." Od tukaj verjetno izhaja ta zgodba."

Tesar ali sodar, ki je pred barbari skril dvomesečno plačo?

Poleg novcev so našli še živalske kosti, nekaj kovinskih najdb in keramičnega posodja. "Kot se zdi, je bila ta jama celo eno krajše obdobje naseljena. Tukaj so recimo predmeti iz tega časa, ko so ljudje v njej bivali," Bausovčeva pokaže na eno od vitrin, v katerih so na ogled danes postavljene najdbe. Ko so jamo praznili oziroma v njej kopali, pa so v osrednjem delu našli še manjšo vdolbino, globoko okoli 30 centimetrov, s precejšnjimi ostanki žganine. To nakazuje, da so v njej kurili, obenem je bilo tam precej ostankov keramike, ki se je nekoč uporabljala pri kuhanju, za shranjevanje živil ... "Po vsej verjetnosti – torej glede na novce – je bil to čas zadnjih desetletij četrtega stoletja. Zadnji oziroma najmlajši novec iz te zakladne najdbe izhaja iz časa rimskega cesarja Gracijana, kar pomeni, da je bil zakopan med leti 378 in 383." Kot ob tem še dodaja kustosinja, arheologi namreč najdbo kot celoto vedno datirajo po najmlajši najdbi. "V tem času je torej očitno nekdo zakopal zaklad."

In kdo bi to lahko bil? "Če pogledamo zgodovinske dogodke – kaj se je takrat dogajalo: imamo nekaj pisnih virov iz tistih časov – recimo Sveti Hieronim piše o tem, kako barbari (Goti in njihovi zavezniki) vpadajo na to območje – od vzhodne Evrope pa do Alp, in ropajo, pobijajo po teh krajih. Dejansko je to eno tako nemirno obdobje vpadov in ljudje, ki so živeli na tem območju – se pravi ali na nekih osamljenih kmetijah ali v nekih vaseh – so se morali nekam zateči, umakniti. Med drugim tudi v to jamo. Verjetno je bilo teh lokacij, kamor so se zatekli, več, a jih ne poznamo. To je pravzaprav prva takšna najdba iz tega časa na tem območju. Zato je še toliko pomembnejša – ker nam govori o delu zgodovine teh krajev," pojasni kustosinja in arheologinja.

"Poleg tega, da so ljudje v tej jami začasno bivali, pa je potem v nekem trenutku nekdo očitno tam tudi zakopal najdragocenejše predmete, ki jih je imel – se pravi novce in orodje, s katerim se je preživljal," nadaljuje. "Verjetno je izdeloval sode ali nekaj podobnega – glede na orodje, ki smo ga zraven našli." Poleg novcev so namreč odkrili orodje za tesanje desk, zagozdo za cepljenje, dleto za utore, pa poseben nož za deščice in del žličastega svedra, ki je služil za izdelavo lukenj, šilo, konico ... "In ker vemo, da je bilo nekoč dejansko orodje tisto, ki je ljudem omogočalo preživetje, lastnik pa brez tega ne bi mogel kaj veliko, mu je predstavljalo dragocenost – in ga je zakopal. Skupaj z novci, ki so takrat predstavljali recimo znesek današnje povprečne dvomesečne plače. Se pravi, kot bi danes na primer zakopal 3000 evrov," ponazori.

Časovno ujemanje z najdbami iz poznorimskega groba na Mariborski cesti

Sami novci so bili najverjetneje shranjeni v manjši posodi, katere dno in nekaj odlomkov ostenja so prav tako odkrili, posodo pa rekonstruirali. "Čeprav ni videti nič posebnega, je tudi ta posodica zelo zanimiva. Eno edino takšno smo našli še pri izkopavanju poznorimskega groba na Mariborski cesti v Celju leta 2003. Edina ima ta premaz in te 'bradavičaste izboklinice'. In po najdbah v tistem grobu jo datiramo ravno v čas, kot je tudi ta denar iz Ljubije. Datacijsko se tako najdbe zelo lepo poklopijo."

Kustosinja ob tem pokaže še na eno zanimivost. Na dnu posode je široka razpoka, ki pa je nastala že v času izdelave ali pri žganju ali pri sušenju, kar kaže na to, da lonec nikoli ni bil uporabljen za pitje oziroma hranjenje tekočine, ampak so morali v njem shranjevati nekaj drugega – očitno novce.

Časovno ujemanje pa je velikega pomena tudi za najdeno orodje. "Gre namreč za orodje, ki se skoraj v nespremenjeni obliki pojavlja že od latenske dobe – se pravi od Keltov dalje do praktično srednjega veka. In mi recimo, če najdemo samo orodje, ga zelo težko časovno umestimo. Tako da nam dejstvo, da je bilo orodje zakopano skupaj z denarjem, pove zelo veliko, ker ga lahko datiramo. Denar pa seveda po rimskih cesarjih, ki so upodobljeni, pa tudi po kovaških kraticah – se ga da potem časovno umestiti."

Čeprav manjša najdba – tako Bausovčeva – je torej velikega pomena. "Je ena takšna zaključena celota, ki pripoveduje zanimivo zgodbo." V Pokrajinskem muzeju Celje so o najdbi, izkopavanjih, razstavi in izsledkih raziskav posneli tudi kratek film.

Še preden so se lotili izkopavanj, pa so se z ZVKDS dogovorili, da je treba jamo tudi ustrezno dokumentirati. "Ne samo sprazniti, ampak tudi posneti vse, kar se da – ker te jame potem več ne bo, bo uničena. Izmerili smo jo in na podlagi teh posnetkov naredili točen 3D model. Sočasno so takrat sicer že minirali in rušili hrib, tako da smo na trenutke morali umakniti, da ne bi slučajno na koga kaj padlo," dodaja.

Razstava na ogled predvidoma še mesec dni

Razstava Ljubija - Zaklad pod skalo je sicer začasna, na ogled bo po besedah kustosinje, dokler bodo predmeti zdržali. Železo namreč še ni do konca restavrirano – kot pravi, ga je treba po odkritju namreč najprej par mesecev namakati v posebni raztopini, da se izločijo vse soli, sicer se lahko zgodi, da začne ponovno razpadati. "Zaenkrat je še v redu, še drži, delno je bilo restavrirano, v primeru, da se bo pojavila kakršna koli rja, pa gre nazaj v restavriranje. Mislim pa, da bo kakšen mesec še gotovo na ogled," še zaključi.