Magazin

Ljudje, ki premlevajo v nedogled, nagnjeni k perfekcionizmu: Vse to je povezano s sramom

Ljubljana, 22. 01. 2022 08.00 |

Nataša Berdnik
Avtor
Katja Dobrijević
Komentarji
60

Marsikdo ve, kako je, ko se misli kar ne ustavijo, ko glava nenehno nekaj premleva in si izmišljuje vse mogoče scenarije. Kaj bi bilo, če bi bilo ali kaj bo, če se zgodi to in to. V mislih rešujemo različne potencialne scenarije, a vse ima svoje meje. Kako urediti svoje razmišljanje in predvsem, kako ga omejiti? Kaj sploh je odraz nenehnega razmišljanja? Kako razmišljati manj?

"Le kdo bi si mislil, da inteligentni ljudje trpijo in so nesrečni? Vendarle pa k meni na terapijo prihajajo ljudje, ki se pritožujejo, da preveč razmišljajo. Pravijo, da jim možgani ne dajo miru niti ponoči. Dovolj imajo dvomov, vprašanj, preveč budne zavesti in ostrih čutov, ki jim ne uide nobena podrobnost. Radi bi se malo odklopili, želeli bi se sprostiti," v uvodniku knjige Kako razmišljati manj: Za vse, ki premlevajo v nedogled piše avtorica Christel Petitcollin, francoska psihoterapevtka.

O ljudeh, ki 'razmišljajo preveč' in tistih, ki svojih misli ne morejo ustaviti, vseh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, smo govorili s psihoterapevtko Natašo Berdnik.

Nataša Berdnik je del ekipe Moj psihoterapevt.
Nataša Berdnik je del ekipe Moj psihoterapevt. FOTO: osebni arhiv

Dandanes smo ljudje z vseh strani bombardirani z informacijami. Se naše misli sploh kdaj lahko umirijo?

Res je, da smo bombardirani z vseh strani in so naši možgani nenehno v akciji. Vendar ne morem mimo dejstva, da spregovorim o tem, da sta um in telo dva pola našega fizičnega bivanja na Zemlji. Nobeden od njiju ni slab ali dober in samo takrat, ko lahko balansiramo med obema, lahko delujemo celostno. Težava nastane, ko smo ’zataknjeni’ v enem ali drugem. Um in telo vplivata drug na drugega. Misli vplivajo na občutke v telesu, in občutki v telesu vplivajo na naše misli. To je dvosmerni proces, ki je tako subtilen, da ga ni mogoče ločiti. Všeč mi je prispodoba psihoterapevta G. Mate, ki pravi, da so možgani kot centralni računalnik, ki nenehno sprejema informacije od zunaj – iz okolja, ter od znotraj – iz telesa. Vendar več informacij prejmemo od znotraj kot iz zunanjega sveta, te informacije iz telesa pa vplivajo na dojemanje sveta okoli nas. Na podlagi naših preteklih izkušenj, dogodku ali osebi pripišemo pomen, ki nato vpliva na naša čustva in ta na naše vedenje. 

V angleščini obstaja izraz 'overthinking/overthinker', kako bi to poimenovali v slovenščini?

Morda me bo kakšen slavist popravil, besedo overthinking si razlagam kot pretirano razmišljanje o nečem. Da je to način, kako oseba deluje in se sooča z življenjskimi situacijami.

Kakšne so karakteristike teh ljudi, kaj pomeni, če posameznik preveč razmišlja? Verjetno se vsakemu zdi, da nenehno razmišlja nekaj ...

Razmišljanje samo po sebi ni težava, temveč to nastane takrat, ko razmišljanje postane kompenzacija za čutenje, ko se z razmišljanjem izklopim, da mi ni treba čutiti. Posameznik, ki je živel v zelo nepredvidljivem okolju, kjer je bilo prisotnega veliko stresa, kritike, negotovosti in zlorabe, je že zdavnaj odrezal svoje telesne občutke, da je lahko čustveno preživel. Zato ta čustveni manjko nadomesti tako, da okrepi nek drug del. Ker delujemo na različnih nivojih, fizičnem, čustvenem in duhovnem, deficit na čustvenem nivoju lahko prične kompenzirati s fizičnim videzom in močjo, ali pa z izrazito duhovnostjo. Kognitivna sposobnost razmišljanja, predvidevanja in prilagajanja je posamezniku pomagala, da se je v nepredvidljivem okolju adaptiral.

O tem, zakaj razmišljamo veliko in kako ustaviti misli, tudi v knjigi Kako razmišljati manj: za vse, ki premlevajo v nedogled.
O tem, zakaj razmišljamo veliko in kako ustaviti misli, tudi v knjigi Kako razmišljati manj: za vse, ki premlevajo v nedogled. FOTO: Založba Učila

Williams in Penman govorita o pripisovanju pomena dogodkom in osebam, ki lahko ustvari in povečuje naše dobro počutje, ter tako nastane pozitiven krog. Obstaja pa tudi negativni krog, ko zaznamo nevarnost, telo postane napeto in se odzove z reakcijo bojuj se ali zbeži, ki ni zavestna in um ne razlikuje, ali prihaja nevarnost iz okolja ali iz telesa. To pomeni, da ne loči med nevarnostjo, da nas lahko povozi avto ali pa je to boleč spomin iz preteklosti. Telo se ob grožnji napne in pripravi na akcijo, vse ostale funkcije so sekundarne. Ti sprožilci so lahko zelo majhni, subtilni, ker so povezani s čustvi, ki segajo v preteklost. Ko se počutimo napete in ogrožene, naš um išče po spominu za preteklimi podobnimi izkušnjami in alarm ne sproži samo trenutnega strahu, ampak tudi pretekle in prihodnje skrbi. 

Kako težko je ljudem, ki preveč razmišljajo, ljudem, ki morajo imeti vse pod kontrolo, ljudem, ki opazijo vsako malenkost na vsakem svojem koraku?

Z obsesivnim razmišljanjem poskušamo ustvariti iluzijo, da imamo stvari pod nadzorom, ker nam to daje občutek varnosti. To je preživetveni mehanizem, s katerim si poskušamo zagotoviti, da bomo razumsko predvideli vse možne scenarije, ki bi nas lahko ogrozili. Hkrati pa nas to premišljevanje oropa prisotnosti v sedanjem trenutku. Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kako močno jih obremenjuje vse našteto v vašem vprašanju. Pri tem bi želela opozoriti na to, da nas kompulzivna potreba po tem, da bi strah ali stres pojasnili ali pregnali, dela še bolj utrujene. To pa zato, ker so to naša občutja, ki jih ni mogoče rešiti, ampak samo čutiti. Šele takrat, ko smo zmožni priznati njihov obstoj in jih ne poskušamo popraviti, pojasniti ali se jih znebiti, se bodo spremenili, saj pridejo in odidejo kot val. Bolj se temu valu upiramo, dlje vztraja. Bolj smo pretočni, lažje reguliramo občutke vznemirjenosti in umirjenosti. Čustva in občutki pridejo in gredo in niso problem, temveč posledica – simptom, ki ga ni mogoče reševati na razumski ravni. Zato so vprašanja: kaj je narobe z mano, kaj delam narobe, ali kaj ta utrujenost pomeni, kontraproduktivna, samodestruktivna in vzbujajo sram, da je z nami nekaj narobe.

Kako si lahko pomagajo? Kako umiriti misli?

Mislim, da bi bilo v veliko pomoč že preoblikovanje zgornjega vprašanja na način: 'Čemu služi moje obsesivno razmišljanje?' ali 'Čemu se želim izogniti s pretiranim razmišljanjem?'. V naših možganih se dnevno poraja več tisoč misli in vse to umiriti, bi pomenilo, da delamo proti temu, kar je funkcija našega uma. Naš analitični um poskuša rešiti vrzel med tem, kje smo, in tem, kjer bi želeli biti. Zato nam tuhtanje ne pomaga pri reševanju čustvenih težav, ker je analitični um vir teh težav. In če gremo korak dalje, naš um zmore veliko več, to je opazovati, kaj razmišljam, kaj čutim, kaj počnem – to zavedanje nam daje možnost, da se z mislimi, čustvi in vedenjem ne identificiram, temveč ga zmorem opazovati. To opazovanje presega razmišljanje, v naše življenje pa prinese čudenje in radovednost. Zavedanje je ključ, da pogledamo na življenje iz drugega zornega kota – od znotraj navzven, brez presojanja, obsojanja, vrednotenja. Šele tako lahko resnično vidimo svet tak, kakršen je, in sprejmemo sebe takšne, kakršni smo. Če ste opazili, da veliko razmišljate, potem angažirajte svoj um, naj prične raziskovati emocije.

So ti ljudje nagnjeni tudi k perfekcionizmu?

Perfekcionizem je povezan s sramom. Če sem prej govorila o sprejemanju sebe, potem je druga skrajnost – zavračanje. ’Nisem dovolj’ dobra, lepa, zanimiva, pametna … Sprejemanje in zavračanje sta prav tako nasprotna pola našega doživljanja. Sprejeti nekaj ali nekoga pomeni, da ne poskušam spreminjati, popraviti, temveč samo opazujem. Ne vrednotim kot dobro ali slabo. Ko pričnem presojati, obsojati, vrednotiti, so to oblike zavračanja – izključevanja. Ko govorim o svojem občutku ’nisem dovolj ...’ ali ’jaz sem preveč …’ stara, debela…, potem zavračam – izključim del sebe. In ravno ta notranji govor, da nisem dovolj, v meni sproža sram. Sram je neprijetno čustvo in v telesu sproža neprijetno fizično bolečino, pred katero se zaščitim tako, da pričnem razumsko nadzorovati, predvidevati in početi vse, da bi bila popolna, da bi se izognila okoliščinam, ljudem, situacijam, ki bi lahko izzvale to bolečino. In tako se srečamo s perfekcionizmom, ki postane osebnostna lastnost, za katero je značilno, da oseba stremi k brezhibnosti, postavlja pretirano rigidne standarde o uspešnosti, videzu, izobrazbi … Za te osebe je značilna pretirana kritičnost. 

Seveda lahko imamo na enih področjih svojega življenja bolj intenzivne občutke nezadostnosti kot na drugih. Tam, kjer je bila oseba deležna visokih zahtev in pričakovanj, ter nizke podpore, da bi za to razvila potrebne veščine, tam je prisoten občutek nezadostnosti – sramu: "Ker ne zmorem osrečiti drugega, se zaradi tega počutim nezadostno, neuspešno, neumno, nesposobno, ne dovolj dobro ..." Oseba poskuša kronično nadzirati okolje, nagnjena je k pretiranemu redu, manjka ji fleksibilnosti, zaprta je za vsakršno novost, da bi stvari počela na nov način. Vse to vedenje je namenjeno izogibanju bolečine, ki jo sprožajo neprijetni občutki sramu, žalosti, jeze, prezira, gnusa ...

Kako je z odnosi teh ljudi? Predstavljam si, da jim je težko, če preveč razmišljajo, se ne prepustijo toku ...

Za vzpostavljanje bližine, pristnega in iskrenega odnosa so potrebni pristni in iskreni ljudje. V iskrenih odnosih se lahko sproščeno izražam, dovoljeno je delati napake, ker se iz njih učim. Na kratko bi rekla, da sem ’jaz lahko jaz’. V odnosih, kjer so prisotni zasramovanje, kritiziranje, nespoštovanje, pa se umikam, zaprem in skrivam prizadeti del sebe, ker verjamem, da ’nisem dovolj dobra in je z mano nekaj narobe’. Zaradi teh bolečih občutkov ’odrežem telo’ in pričnem razumsko predvidevati, razmišljati, kako lahko ugajam drugim, da me ne bodo več poniževali, zasramovali, zasmehovali, ampak me bodo imeli radi. Posledično nimam stika s svojimi potrebami in željami, počutim se prazno. In ker nimam stika s seboj, ga tudi ne zmorem z drugimi ljudmi. Nadenem si masko pridne punčke, marljive delavke, nezahtevne žene, dobre sosede, pod katero ta ne dovolj dober del sebe skrivam pred drugimi in jim ne pustim blizu, ker bi lahko videli, kakšna v resnici sem (’da je z mano nekaj narobe’), in zato v takšnih odnosih ni bližine. Poveževa se lahko samo pristna, ranljiva in avtentična jaz, s pristno in avtentično ti. Z masko, ki jo kažem svetu, se ni mogoče povezati, zato so tudi odnosi prazni.

Kjer je v sistemu (družinskem ali službenem) veliko skrivnosti, tem, o katerih se ne govori, je tudi veliko sramu, poniževanja, nespoštovanja, vzvišenosti, izkazovanja moči, hkrati pa tudi veliko osamljenosti, zapuščenosti, prezrtosti in praznine. Vsaka dinamika v odnosih se najprej odvija v nas samih.

Kaj pa depresija oz. negativni občutki? Se lahko ti ljudje 'zaciklajo' v svojih mislih in v sebi potencirajo določene občutke?

Raje bi uporabila besedi prijetni in neprijetni občutki, saj so vsi del človeške izkušnje in smo celi samo takrat, ko si dovolimo čutiti oboje. Vrednotenje občutkov na pozitivne in negativne nas sooči s sodbo, ki nam sporoča, da je z nami nekaj narobe, ko občutimo negativne občutke, saj to pomeni, da smo slabi, zamorjeni, negativci, ki jih nihče ne mara. Biti ’pozitiven’ je v družbi zelo cenjeno, takšni ljudje so priljubljeni, hkrati pa je pozitivna usmerjenost lahko pobeg pred tem, kako se v resnici počutimo. Lastnost depresivnih je (med drugim) močan notranji kritik, ki je zelo agresiven. Ta agresija pa je destruktivna, saj je obrnjena vase in ne navzven v postavljanje zdravih meja. Vsa ta kritika vzbuja neprijetne občutke sramu, žalosti, prezira, gnusa, zaradi katerih se depresivni odmaknejo od ljudi. ’Ne želim, da me vidijo tako; nisem za nobeno rabo; nisem sposobna; ne zmorem …’ Na ta način oseba sporoča ne, ne bom, nočem, dovolj, a žal na disfunkcionalen način. Z umikom se tudi odreče moči in prevzemanju odgovornosti zase.

Bi radi še sami kaj dodali?

Pri svojem delu z ljudmi čedalje bolj opažam, da v odnosih manjka bližina. Tudi sama sem prehodila dolgo pot odkrivanja in učenja, kako sem si nezavedno preprečevala bližino. Zato v sodelovanju s portalom Moj psihoterapevt pripravljamo online program, ki je namenjen spoznavanju lastnega ljubezenskega zemljevida in podpori pri razvijanju čustvenega slovarja, ki je potreben za ustvarjanje intimnosti in bližine. Namenjen je spoznavanju čustvenih strategij, ki smo jih prinesli v odrasle odnose in nam preprečujejo, da bi iskreno ljubili in bili ljubljeni.

KOMENTARJI (60)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Anton Kresnik
13. 08. 2022 13.21
...RS je v ogromnem razsulu...- in to vse skozi...- to kar pa deluje...- je pa več kot katastrofa...- v mislih imam ZD CE, kjer si dovolijo...- več kot pokvarjenci...- liči na maf. !!!!
Robert Ma
23. 01. 2022 14.56
+2
Jaz se rešim nemehnega razmišljanja z marihuano! Vsaj enkrat na mesec resetiram možgane in jih odklopim! Zadnjih 20 let me to rešuje pred zlomom!
ni_mi_vse_eno
22. 01. 2022 19.26
+2
Nič čudnega, da je toliko OCD-ja. Živite kot želite, da boste ugotovili v življenjski reviziji, da tisto, za čemer ste se celo življenje gnaliž, sploh ni pomembno. Pomembni so odnosi.
Poš
22. 01. 2022 18.14
-11
Take osebe so ponavadi ne cepljene...
periot22
22. 01. 2022 21.40
+1
Cepljeni pljuvanje po drugače mislečih pomeni da rabiš močnejšo dozo da se boš brigal samo za sebe!
ćurkl
22. 01. 2022 17.56
+3
Človek je narejen za uživanje. Zaradi neprestanega stresa telo zboli. Stres pomeni, da ne obvladaš situacije. Dolgotrajen stres telesu "govori", da si nesposoben in telo to informacijo vzame za dejansko in se zlomi. Se preda. Ko pa se preda telo zmaga bolezen.
akmt
22. 01. 2022 16.55
+0
Moja hci mi je v 9r.OS rekla:"Mami, kako srecna bi bila jaz, ce bi imela nezahteven lajf. Gres na 3letno poklicno, brigajo te ocene, vazni so samo" nohtki in trepke"... Zivis blazno nezahtevno in blazno prazno... Nikoli se ne sekiras za Nic. Vedno si nasmejan, tvoj lajf nima enega samega problema... Ker si BLAZNO NEZAHTEVEN. Ampak jaz sem pa perfekcionist in zato marsikdaj trpim, se mucim.... "Sem jo takoj potolazila,da bo ona imela neprimerno vec od zivljenja." V kapljici rose znas videti lepoto, veselje,sreco....Tisti ta drugi pa kapljice niti slucajno ne opazijo. Ali pa jo "opazijo" :Bozeeee,... Kako je sve mokro i smrdiiiii, fuj....Si bom umazala cevelcke... "😂
Ivar The Boneless
22. 01. 2022 16.56
+5
Kje je tvoj Tungizijski sev? Nikjer o tem ne piše čisto nič... A to je tvoja medijska stran?
ochi
22. 01. 2022 17.19
+5
Ne misli da je pot do smiselnega in polnega zivljenja samo ena. Poti je toliko kot je ljudi in samo sam sebi lahko zacrtas latera je prava.
ap100
22. 01. 2022 17.43
akmt
22. 01. 2022 20.50
+1
Nisem rekla tega, da je ena sama pot. Ena plitva osebnost je blazno srecna. Cuti se izpolnjeno, srecno, ljubljeno.... Ker ima nove nohte. Ali ker si vtetovira napis Family, se pocuti "deep", ze skoraj napol filozof... Vsi tile so srecni, brezmejno srecni.Perfekcionisti smo pa zal ravno obratno, nesrecni. Ker stremimo k popolnem, tega pa ni. Je pa vsaj pot osrecujoca, navdihujoca, nekaj, kar ti daje osebnostno rast...
akmt
22. 01. 2022 21.02
Zdravstveni delavci izvemo marsikaj ze dosti prej, da se lahko pripravimo. Bo kmalu tudi v medijih kot novica
ap100
22. 01. 2022 16.43
-15
Ljudje ki v nedogled premlevajo so v večini nesposobni neodločneži ki jih je vsega strah še najbolj pa sprememb
ochi
22. 01. 2022 17.19
+9
Ali pa samo ljudje ki vidijo bistveno globlje in sirse kot si ti sposoben videti?
ap100
22. 01. 2022 17.41
-5
jih kar nekaj poznam morda kakšen tak obstaja v množici - preučujte malo einsteinove izjave - pa tudi druge priznane filozofe - ne iščite le stvari ki vam ustrezajjo
Betuul
22. 01. 2022 16.00
-3
To je zdaj komentar neke teorije itd! Ko smo bili otroci in se je začel delati mrak , in seveda firbec otrok ! Kako je v temi zunaj: je mama rekla : nič po temi ven; zunaj je parkelj! In o temi nismo razmišljali! Da pa je sreča in usoda odvisna od ljudi; ! Se je potrebno hitro naučiti! Za srečo in usodo moraš imeti moč?! In ne bo nič “frfotalo” po možganih!?Lahko pa frfota od premalo spanja, faušarije in skoposti! !!
Uporabnik1921539
22. 01. 2022 11.36
-2
Pri nas v sluzbi tega zagotovo ni.Polovica sodelavcev izkljuci vse razmisljanje takoj,ko vstopijo v podjetje.Bol pomembno od razmisljanja in iskanja popolnosti je,da skanaliziras energijo tako,da se vse konca po najboljsem moznem scenariju.In se.Vedno.Brez izjeme
Amasakul
22. 01. 2022 11.22
+1
psihoterapevtka...bi bila za...pospešitev bitja srca.
jakec1575
22. 01. 2022 10.20
+7
Thinking while already doing je resitev. In odpoved perfekcionizmu z namenom. Zal vsi poklici tega ne dovolijo. Poklici pa tudi poklicejo kompulzivne
jakec1575
22. 01. 2022 10.18
+9
Overthinking v kontekstu prokrastinacije je slovenska beseda premlevanje. Overthinking v kontekstu kompulzivnega odrivanja custev, sramu pa kompulzivno premisljevanje
MucaNeGrize
22. 01. 2022 10.07
+14
misliti na nič...je umetnost ....
MucaNeGrize
22. 01. 2022 10.05
+14
prisiljene misli , ki so komu tako zelo moteče , da poišče pomoč so že skorajda okm.....torej obsesija . tehnike sproščanja , meditacije , dihalne vaje ...in podobno ustavijo tok misli ...ker pade možganska frekvenca in sledi " sproščenost " ....dober psihoterapevt je dobrodošel ...nikakor pa ne " zdravila ", ki samo potlačijo / omamijo/ osebo , ki trpi - z malo cinizma lahko rečemo , da bi bilo potem bolje , da se ga napije ali potegne the recimo in rezultat je enak - kar seveda sploh ni trajna rešitev . Cilj mora biti nadzor misli brez substanc . Umiriti um je " umetnost " dosegljiva skorajda vsem ( shozofrenija in psihopatologija je druga tema ) ...človek za to potrebuje le pravo " orodje in tehniko " ....in delovati - recimo tudi joga ...Veliki večini se ne da ...ker imajo druge prioritete ...torej morajo za začetek najti " prave " prioritete - zase - vsakdo je drugačen in splošne formule ni . Ni enostavno ; je pa izvedljivo ...Če nekdo razmišlja na njemu domač način vec let ali nekaj desetletij ne more pričakovati hipne rešitve / razen z alkoholom in substancami / ...Vztrajnost pa bo dala dobre rezultate vsekakor ' je pa za to potreben čas ...V bistvu je to preveč kompleksna tema za komentar ...šport , joga , meditacija , prehrana , druge prioritete , kupite si psa ...etc
akmt
22. 01. 2022 16.39
+2
Meditacija in joga... Ce kaj ni zame.... pa to ni... Pa imam overthinking. Pri jogi sem zaspala, meditacija me pa spravlja ob zivce
AgentCooper
22. 01. 2022 09.46
+12
U bistvu kar dobro napisan članek. Nekako obstaja povezava med pefekcionizmom in kompulzivnostjo. Sam imam takšen poklic, ki temelji na perfekcionizmu. Dobra stvar tega je, da stremiš k temu, da bo vse, kar narediš, ustrezalo popolnosti.. ampak potem se pa porajajo dvomi in tisti temporarni občutek zadovoljstva mine, ko se začneš spraševati, kaj pa če še vedno ni zadosti dobro. Hkrati dvomiš v mnenja okoli sebe in jim ne zaupaš. In tu se potem te misli prelevijo v kompulzivnost in ponavljaš scenarije, cele poteke, cele postopke, ali si kje kaj zgrešil, kar te dela nezadovoljnega. Hkrati pa vsako najmanjše odstopanje - vsaka malenkost, pomeni kompletno rušenje procesa. Kljub temu, da poznaš, da imaš to stanje, je to del osebnosti, ki jo pač sprejmeš. Težava nastane potem, ko se zaradi tega potem začnejo panični napadi in podobne motnje.
ni_mi_vse_eno
22. 01. 2022 09.41
-2
Igramo igro v simulaciji, da se naučimo sodelovanja. Zato je prazno razmišljanje, da če boš vse situacije in možnosti preučil, da boš izšel zmagovalec v odnosu. Igra se igra zato, da smo vsi zmagovalci, način zmage pa je sodelovanje. Zato večinoma ne pomaga "overthinking", ampak pomaga iskanje načinov premagovanja ovir na poti sodelovanja. Zato bodo pristali v umobolnici tisti, ki mislijo, da bodo lahko goljufali v odnosih in izšli zmagovalci tisti, ki se bodo prepustili toku pozitivnih odnosov. Živela svoboda izbire.
User154348
22. 01. 2022 10.07
+6
ni_mi_vse_eno
22. 01. 2022 10.49
-4
o svobodi izbire, ki te uči na posledicah o naslednji svobodni izbiri
number46
22. 01. 2022 09.31
+3
Potem pa imaš na drugi strani Janeza kriminalnega.
Grozno
22. 01. 2022 09.16
-1
Lepo, saj vi imaste isto retoriko, novinarčki, a ne? "Razmišljajte manj, zaupajte nam"
bu?e24 1
22. 01. 2022 09.08
-1
Kako razmišljati manj lol a ni dost naivnih ljudi ki ne razmišljajo nč zato pa gre ta covid nateg kot po maslu
Poš
22. 01. 2022 08.56
+2
Če maš 3 diplome pa direktor si? A te to naredi perfekcionista?
akmt
22. 01. 2022 20.53
+1
Ni nujno. Ce si jih prepisal in izpite preplonkal, imas lahko 100 diplom, pa ne bos perfekcionist. Si pa lahko navadna cistilka in si perfekcionist. Gre za stvar osebnosti in ne izobrazbe. Marsikdo z diplomo je povprecen clovek. Ker je studij narejen za povprecno pametne....