'Ob vsakem padcu sladkorja smo na nitki življenja'

Vsako leto 14. novembra obeležujemo svetovni dan sladkorne bolezni, ki prizadene veliko ljudi vseh starosti in NIJZ navaja, da zanj zbolevajo vedno mlajši. Zakaj ravno ta dan? Zato, ker je to rojstni dan Fredericka Bantinga, kanadskega znanstvenika, ki je skupaj s kolegi Charlesom Bestom, Johnom Macleodom in Jamesom Collimpom pred 100. leti odkril inzulin. Zdravilo, ki je močno spremenilo zdravljenje sladkorne bolezni. Banting je leta 1923 prejel tudi Nobelovo nagrado za medicino. 

Lano pa je, kot sama pravi, v življenju nagradila ravno bolezen, ki jo je opogumila in naučila živeti bolje. Če se je od začetka smilila sama sebi, se le stežka sprijaznila z diagnozo, pa danes 23 let kasneje življenje zajema z veliko žlico. 

Kateri tip sladkorne bolezni imate in kaj to pomeni?

Imam sladkorno bolezen tipa 1, ki nastane zaradi popolnega propada celic trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Nastanka bolezni ne znamo preprečiti in njen razvoj ni genetsko pogojen. Od odkritju je potrebno takojšnje zdravljenje z inzulinom, opustitev zdravljenja vodi v smrt. Sladkorna bolezen tipa 1 je ena izmed najbolj življenjsko ogrožajočih bolezni, zato ji je potrebno nameniti vso pozornost in odgovornost predvsem bolnika ter tudi njegove okolice. 

Kdaj ste zboleli?

S sladkorno boleznijo uspešno, kakovostno in pogumno živim že 23 let. Zbolela sem pri devetih letih, ko sem se aktivno ukvarjala s športnimi plesi. Kljub zdravemu in športnemu načinu življenju me je doletela ta bolezen, ki je danes moja prednost. Me ne ovira, ampak mi daje moč, vztrajnost, odločnost, doslednost, disciplino in še in še. Kar s pridom 'izkoriščam' tudi na vseh ostalih področjih. 

Kako pa poteka zdravljenje? 

Zdravim se z inzulinom. Prvih pet let sem si injicirala pet injekcij dnevno ter večkrat na dan merila krvni sladkor. Sedaj že 18 let uporabljam inzulinsko črpalko, ki precej olajša zdravljenje te bolezni. Zadnja tri leta uporabljam še senzor za kontinuirano merjenje glukoze v krvi in tako je vodenje te bolezni pod še večjo kontrolo. 

Gre za napravo, ki jo imate vedno na sebi. Kako gleda okolica na to? Kako ste se sami sprijaznili s tem?

Kako gleda okolica na to? Vseeno mi je, zato pravzaprav sploh ne vem, kako gleda. Različno. Nekatere zanima več o tem, nekaterim se smilim, eni so zaskrbljeni, ampak temu ne posvečam pozornosti. Sladkorne bolezni nikoli nisem skrivala pred okolico in je tudi nikoli ne bom. Vedno jo bom nosila s ponosom. Včasih mi je celo zanimivo, ko vidim radovedne poglede na moje naprave, ampak se v sebi le prijetno nasmiham. Sploh me ne moti, če me ljudje opazujejo ali celo šušljajo, le kaj imam to. Saj tako je vedno bilo in tudi bo. Na kakšne neprimerne in neumne opazke pa v večji meri ne odreagiram in jih skušam čimprej odmisliti. Saj nisem jaz kriva za njih, si rečem. Nekdo mi je pred časom dejal in to sem si za vedno zapomnila: "To, kar lahko spremeniš – spremeni. Tega, česar ne moreš spremenit – sprejmi." In tako sem sčasoma sprejela tudi sladkorno bolezen. Sama pa tudi trdim: "Vse v življenju je trening." Tako je tudi sprejemanje sladkorne bolezni – vsakodnevni trening. 

Letos obeležujemo 100. obletnico iznajdbe inzulina. Kaj vam to pomeni?

Zame je to zagotovo izum, za katerega sem v življenju najbolj hvaležna, saj me brez tega danes več ne bi bilo. Inzulin zame pomeni življenje. Pomeni, da lahko 'normalno' živim in obstajam. 

Kako so se kazali prvi znaki bolezni? Kakšni so bili?

Predvsem utrujenost, izguba kilogramov in povečana žeja. Nato se je pojavilo še pogosto uriniranje. Menili smo, da imam vnetje mehurja, zato sem obiskala zdravnika, kjer so mi izmerili precej visok krvni sladkor. Naslednji dan smo meritve ponovili in takoj za tem so me hospitalizirali zaradi sladkorne bolezni tipa 1. 

Z diagnozo ste se morali hitro sprijazniti. Kako bolezen vpliva na kakovost življenja?

Odvisno kako nanjo gledaš. Na moje življenje vpliva pozitivno. Pa ne zato, ker je pozitivni način razmišljanja danes vedno bolj popularen, temveč zato, ker je tako lažje in prijetnejše. Kar veliko let, predvsem srednješolskih ni študentskih,  sem se počutila kot žrtev in mislila, da se mi dogaja krivica. Slabša kakovost življenja je bila posledica. Odkar sem spremenila odnos do bolezni in življenja z njo pa lahko z gotovostjo rečem, da je kakovost mojega življenja vedno boljša – prav zaradi sladkorne bolezni. Kako je to mogoče? Ključ do uspešnega vodenja sladkorne bolezni je urejena zdrava prehrana, vsakodnevno gibanje, dovolj spanca ter predvsem poznavanje osnovnih smernic zdrave prehrane. Za kar pa menim, da je zdrav način življenja za vsakogar. Torej lahko rečem, da zaradi sladkorne bolezni vem kaj jem in živim zdravo ter fit življenje. 

Kako se z boleznijo spopadate vsakodnevno?

Prav dobro moram priznati. Kot sem zapisala zgoraj - živim zdravo in fit življenje. Vem, kaj in koliko pojem, vem kakšno hrano dajem telesu, kako vpliva name, moje počutje in deluje na um. Veliko se ukvarjam s športom in tako ohranjam mišično maso ter zmanjšan delež telesne maščobe, ki sta zelo pomembna dejavnika za uspešno vodenje sladkorne bolezni. Mar nista tudi pomembna dejavnika za zdravo življenje nasploh? Verjamem, da. Torej, ne živim nobene diete in nisem prikrajšana za sladkosti življenja. Le sladkam se na telesu prijazen način in živim življenje v smislu diete, kot bi jo po, mojem mnenju, moral vsak posameznik. 

Še morda kakšna 'slabša' stran življenja z diabetesom? 

Vsekakor. Je dodatna služba, ki traja 24 ur sedem dni na dan vse dni v letu. V življenje prinese vsakodnevno skrb in bolezni ne gre in je niti ne smemo dati na stran oz. je odmisliti. Misel na to je včasih utesnjujoča, vendar tako je. Prisotnega je tudi veliko strahu, saj so večja nihanja krvnega sladkorja življenjsko ogrožajoča. Ob vsakem padcu sladkorja smo na nitki življenja. Če ne ukrepamo pravilno in pravočasno, nas lahko stane življenja. Misel na to pa lahko posamezniku predstavlja vedno večji strah, ki ga nosi s seboj na vsakem koraku. Tudi s psihološkega vidika življenje s sladkorno boleznijo ni enostavno. Kakorkoli trdim, da živim dobro, je pa daleč od enostavnega in brezskrbnega življenja. Vsak dan moram življenju s sladkorno boleznijo nameniti vsaj 30 % dnevne kapacitete energije, če ne več. 

Strokovnjaki pravijo, da za izboljšanje urejenosti glikemije, vzdrževanje primerne telesne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih zapletov osebam s sladkorno boleznijo svetujejo vsaj 150 minut zmerno intenzivne telesne dejavnost. Kako vi gledate na to? 

Absolutno in nikakor drugače. Sicer se ne strinjam s časovno omejitvijo in samo z zmerno intenzivno telesno aktivnostjo. Po duši sem človek, ki se rada ukvarja z športom, kjer premagujem svoje zmožnosti in to je predvsem visoko intenzivna vadba ter vadba za moč. Nekateri zdravniki so mi več let te oblike športov odsvetovali in mi priporočali samo hojo ter tek. Temu nisem podlegla in tako sem začela sama raziskovati področje povezave športa in sladkorne bolezni. Na področju visoko intenzivne vadbe ter treninga moči sem tudi sama opravljala razne meritve, ki so me pripeljale do te mere, da se lahko danes ukvarjam s kakršno koli vadbo in bodo sladkorji v krvi še vedno pod mojo kontrolo. Poznam svoje telo in poznam učinke nizkih, zmernih ter visoko intenzivnih vadb brez, da bi s tem slabo vpliva na sladkorno bolezen ali sebe celo ogrožala. 

Katere priporočate? 

Izmed vseh vadb sama najbolj podpiram trening moči z nekaj visoko in nizko intenzivne vadbe, ki ga več let že tudi sama izvajam. Je način, ki mi omogoča rast ter ohranjanje mišične mase ter zmanjšan delež telesne maščobe. To sta tudi ena izmed ključnih dejavnikov za uspešno vodenje sladkorne bolezni. Zakaj? Večja, kot je mišična masa in nižja maščobna telesna masa, boljše bo delovanje inzulina ter njegova absorpcija. Višji delež telesne maščobe slabo vpliva na delovanje ter absorpcijo - pri vseh tipih sladkorne bolezni – inzulina, za kar menim, da veliko ljudi ne ve. In samo zmerno intenzivna vadba nam tega ne omogoča. Priporočam razne vrste vadb, predvsem tiste v katerih uživamo. Ob tem pa priporočam še vsaj dvakrat tedensko vadbo za moč. Če na kratko povzamem. Vsaka vadba bo pospešila delovanje našega telesa in tako povzročila kroženje inzulina po telesu. Kar je za diabetike nujno in je torej tudi vsakodnevna aktivnost »nujna«. Vadba pa naj traja tako dolgo, da nam omogoča doseganje naših ciljev. V vadbi za moč, je pa zame – moč. 

Oseba s sladkorno boleznijo naj bi na svojo bolezen povprečno pomislila dnevno na vsakih 20 minut. Je to res? Je misel na bolezen pogosta? 

Ne vsakih 20 min, ampak vsako minutno. (smeh) Zagotovo je sladkorna bolezen takšna bolezen, ki nima gumba 'pause' ali 'stop'. Ali nanjo pomislimo v povprečju vsakih 20 minut bi težko rekla. Lahko rečem le, da bolezni ne odmislim. Najprej pojasnim kaj meni pomeni misel na svojo bolezen. O tem, da imam sladkorno bolezen in zakaj jo imam itn. ne razmišljam več. S sladkorno boleznijo sem se sprijaznila in tako sem se sprijaznila tudi s tem, da imam dodatno »službo«, dodatne skrbi in odgovornosti. Tega ne morem spremeniti, zato energije v tej smeri ne trošim več. Energijo usmerjam v to, da je kontrola sladkorne bolezni  vsak dan posebej v mojih rokah. Da se vedno znova učim in trudim, da je iz dneva v dan poznavanje in vodenje sladkorne bolezni vedno boljše. 

Zakaj nanjo pomislite vsako minuto?

S tem mislim sledeče. Nanjo mislim ob vsakem grižljaju, ki ga naredim. Ob vsaki vadbi, ki jo izvajam. Ob vsaki dejavnosti, ki jo počnem. Na vsakem koraku, ki ga naredim, je del misli namenjen temu. Meritev krvnega sladkorja je prva stvar, ki jo zjutraj naredim in zadnja, preden grem spat. Še ponoči velikokrat. Ne vem, ali bi sploh lahko našla besede, ki bi opisale, koliko in kako pogoste so misli in skrbi povezane z življenjem s sladkorno boleznijo. 

S čim vse se mora spoprijeti mlad človek s sladkorno boleznijo?

Z odgovornostjo zase. Z odgovornostjo do bolezni in tega, da je uspešno vodenje sladkorne bolezni resnično v rokah vsakega posameznika. Veliko lažje pa nam je se zanašati na druge ali jih celo kriviti. Seveda je pomoč staršev, družine in morda tudi prijateljev potrebna. Posebej v zgodnji mladosti, nujna. Tudi sama sem zbolela pri 9. letih in šla skozi vsa obdobja odraščanja s sladkorno boleznijo. Še kako dobro vem, kako je. Vendar je pomembno, da kot starši oz. odrasli otroke čimprej učimo prevzeti skrb zase in za bolezen. Jim pomagamo, vendar jih ob tem nenehno učimo. Ne opravljamo stvari namesto njih, ampak jih opravljamo za njih z namenom, da jih opolnomočimo za odgovorno in popolnoma samostojno vodenje sladkorne bolezni v prihodnosti. Morda se sliši grobo, vendar tako je. 

Ste se srečali kdaj s kakšnim predsodkom? Katerim? 

Ja. Da sem ali bom zaradi sladkorne bolezni debela. Kar nekaj časa sem se vrtela v krogu trdnega prepričanja, da zaradi sladkorne bolezni ne morem izgubit pridobljenih kilogramov. Danes se temu samo nasmehnem, ker je ena velika laž. Pravzaprav je samo izgovor. 

Kako bi ljudem razložili, da se da tudi s sladkorno boleznijo kakovostno živeti?

Če vam razložim kaj od mene zahteva bolezen za uspešno vodenje sladkorne bolezni in tako dokaj normalno življenje, bo najlažje. Od mene zahteva, da poznam in poslušam svoje telo. Da vem, kako name vplivajo določena živila, obroki, prehrana nasploh.  Da torej živim življenje, ki vključuje zdravo prehrano, veliko gibanja in skrb za fizično ter mentalno zdravje. Vse to pa predstavlja kakovostno življenje vsakega posameznika. Lahko bi rekla, da torej sladkorna bolezen poskrbi, da živim kakovostno življenje. Če se tega zavedam in ji to tudi dovolim. 

Kaj se lahko naučimo od oseb s sladkorno boleznijo?

Tega, da se v življenju nikoli ne smemo predat ali obupat. Ne poveličujem sladkorne bolezni, vsaka bolezen je težka oz. vsaka bolezen je najtežja za tistega, ki jo ima. Zato bom rekla takole. Sladkorna bolezen je postala moja prednost. Moja moč. Izkoriščam vse njene dobre plati, ki mi jih daje in jih prenašam še na ostala področja v življenju. To je vztrajnost, disciplina, predanost, odločnost, strpnost in še in še. Zaradi sladkorne bolezni se vsak dan učim in rastem. Menim, da lahko vsak posameznik to prenese v svoje življenje in poišče pri njem tisto, kar ga lahko dviguje samo višje in višje. To prenaša še tudi na ostala področja. Pri tem se pa nikoli ne preda. Življenje nam vedno da takšno pot, katero smo sposobni prehoditi. Želim vam samo še pot naprej in navzgor.