90 let zbiranja arhivarij, 90 let novosti: če bi gradivo zložili v vrsto, bi prišli do Ptuja

120 let mineva, odkar je bilo v Mariboru ustanovljeno Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko – 'hrbtenica' današnjih sedmih (naj)pomembnejših kulturnih institucij v mestu in širši okolici.

Pokrajinski arhiv Maribor, Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, mariborska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so ob visoki obletnici združili moči s Pokrajinskim muzejem Maribor in v sklopu celoletnega projekta Gremo mi na svoje predstavljajo svoje dejavnosti in najpomembnejše artefakte, ki jih hranijo.

Pridružili smo se jim na vodenem 'sprehodu' po muzeju in arhivu.

Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) letos praznuje 90 let, "čeprav tudi mi izhajamo iz Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ki je bilo ustanovljeno leta 1903," ob vstopu v obokano stopnišče starodavne stavbe na Glavnem trgu zbrani skupini pove Jure Maček. Eden od pobudnikov za ustanovitev arhiva je bil dr. Franc Kovačič, prvi predsednik pa Matej Slekovec. Društvo si je kot svojo nalogo zadalo proučevanje domače zgodovine ter zbiranje arhivarij, povezanih s to. "To je naš začetek in pomeni tudi začetek sistematičnega zbiranja arhivskega gradiva za štajersko območje," ne tako skromne prve korake opiše vodnik. Prvi arhivar in tudi knjižničar je bil znameniti umetnostni zgodovinar Avguštin Stegenšek, v arhivu hranijo tudi njegov obsežen osebni fond oziroma zapuščino. Predsedovanje Slekovca je bilo kratkotrajno, nasledil ga je znameniti Pavel Turner.

Listine z območja Štajerske ostajale v Gradcu

"Ker društvo ni imelo statusa javne ustanove oziroma institucije, je bilo pri pridobivanju arhivskega gradiva zelo omejeno. Zato so si ves čas prizadevali za pridobitev tega statusa, kar bi poudarilo njihovo težo. To je do izraza še najbolj prišlo po koncu prve svetovne vojne, ko so arhivarije z območja Štajerske ostajale v arhivu v Gradcu, društvo pa je težilo k temu, da bi se vrnile na ozemlje, kjer so dejansko tudi nastale," pripoveduje Maček.

Društvo je nato nekako le uspelo prepričati oblasti v ustanovitev arhiva. "To je bil najprej oblastni arhiv, ki pa ni zaživel, ker so bile (aktualne) oblasti kot upravne enote hitro ukinjene. Potem je nastala Dravska banovina in šele leta 1933 uradno ustanovljen tudi arhiv. Sprejeli so pravila, 'pridobil' je precej obsežno območje, ki ga še danes pokrivamo – 13 upravnih enot, od Koroške do Prekmurja, z izjemo manjšega dela, ki ga pokriva Zgodovinski arhiv na Ptuju," kratko zgodovino oriše vodnik.

Vloga prvega med arhivarji je takrat pripadla Franju Bašu.

Arhiv se je večkrat selil - na različne lokacije, v različne stavbe. "Najprej so imeli prostore v Narodnem domu Maribor, za katerega vemo, da je tako ali tako bil sedež vseh takratnih slovenskih društev na območju Maribora, nekaj časa si je skupaj z muzejem delil prostore v Cankarjevi ulici, potem na gradu – bastiji ..." Danes je PAM v stavbi nasproti mariborskega Rotovža. "Nismo pa samo na tej lokaciji, tukaj imamo sedež in nekaj skladišč, imamo pa še druge skladiščne prostore – v Melju imamo za hrambo gradiva v najemu veliko nekdanjo tovarniško halo."

Je bil pa arhiv v svoji 90-letni zgodovini celo ukinjen – ob okupaciji, leta 1941. Obnovili so ga 1952 – najprej kot podružnico Arhiva Ljudske republike Slovenije, od leta '62/'63 pa deluje kot samostojna ustanova, javni zavod.

Kar je tukaj, bo tukaj ostalo. Za vse večne čase

V Sloveniji imamo šest regionalnih oziroma zgodovinskih arhivov – Maribor, Ptuj, Celje, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Koper in Nova Gorica. Pa seveda Arhiv Republike Slovenije, ki je osrednji državni arhiv, zbira arhivsko gradivo državnih ustanov oziroma gradiva, ki nastajajo na državni ravni. In kaj sploh je arhivsko gradivo? "Za razliko od muzealcev imamo mi poseben arhivski zakon, ki natančneje opredeljuje naše delo in naše poslanstvo. Arhivsko gradivo je gradivo, ki ima 'trajen pomen za kulturo, znanost, zgodovino'," osnovne pojme v arhivistiki predstavi Maček.

In gradivo, ki pride v njihovo hrambo, tam ostane "za vse večne čase", slikovito opisuje poslanstvo, medtem ko skupinico vodi med metri nekakšnih ogromnih kartotečnih omar. "Kar je tukaj, bo tukaj ostalo. Sprejemamo pa gradiva različnih ustvarjalcev, oseb javnega prava s področja uprave, pravosodja, šolstva, zdravstva, gospodarstva, kulturnih dejavnosti. Vendar pa ne od vseh – ne sprejemamo gradiva zasebno-pravnih oseb. Zasebna lastnina je namreč ustavno opredeljena kategorija, ki jo je treba spoštovati, prav tako imamo danes precej manj pristojnosti, kot smo jih imeli nekoč. Medtem ko so javnopravni ustvarjalci arhivskega gradiva, javne osebe, dolžni najkasneje po 30 letih svoje arhivsko gradivo izročiti pristojnemu arhivu." 

Kaj arhivarji sploh počno? V arhiv le nekaj odstotkov vsega, kar nastaja

A treba je vedeti, da pri ustvarjalcih nastajajo ogromne količine gradiva, in jasno, da vse tudi ni za v arhiv. "To celoto, ki nastaja, imenujemo dokumentarno gradivo. Pristojnost nas arhivistov oziroma arhiva pa je, da iz te ogromne celote izberemo, odberemo – po določenih strokovnih kriterijih – arhivsko gradivo. Naša naloga je tudi, da nato to gradivo po strokovnih načelih in kriterijih 'obdelamo' – uredimo, popišemo in predstavimo javnosti. Ni pa naša primarna naloga – kot recimo v muzejih – razstavna dejavnost. Originalov namreč ne razstavljamo na takšen način, kot je to poslanstvo muzejev," poudarja Maček. Prav zato je bila priložnost, da obiskovalci pokukajo tudi v skladišča, pravzaprav izjemna, enkratna. "Dostopa do skladišč sicer nima kar kdor koli, ampak le zaposleni."

Je pa gradivo, ki ga arhiv hrani, po arhivski zakonodaji javno dostopno, kar pomeni, da se ga sme pogledati v čitalnici, lahko se ga kopira, skenira, ne sme pa se ga odnašati iz arhivskih prostorov. "To je strogo določeno." Njihova dejavnost je tudi uporaba hranjenega gradiva – nudijo ga raziskovalcem, zgodovinarjem, pravzaprav komur koli, ki ga zanima preteklost.

Medtem je na drugi strani del za upravne, poslovne namene. Tja prihajajo uporabniki, ki potrebujejo določeno gradivo za urejanje različnih pravic v pravnih postopkih. "Zadnje čase imamo veliko ljudi, ki iščejo različna gradbena dovoljenja, banke jih na primer zahtevajo za odobritev kredita ... Imamo posameznike, ki potrebujejo spričevala, ko iščejo službo, pa so ga izgubili. Spričevala sicer v originalu ne dobijo, na podlagi evidenc naredimo pri nas duplikat, ki ima isto pravno veljavo kot izgubljeno spričevalo. Prav tako iščejo različne zemljiško-knjižne zadeve," našteva arhivar.

Poleg tega se zaposleni v mariborskem arhivu ukvarjajo še s publicistično dejavnostjo – izdajajo različne publikacije, prirejajo priložnostne razstave, sprejemajo šolske skupine, pripravljajo delavnice za otroke (ena takšnih je kaligrafska), tematska vodenja po arhivu in mestu ...

V drobovju arhiva: primerna temperatura in vlaga

Maček je ob tem predstavil še način hrambe. "Smo v enem od tipičnih arhivskih skladišč, gradivo je hranjeno v takšnih arhivskih škatlah, ki ga varujejo pred fizičnimi poškodbami," pokaže na zeleno kartonasto škatlo, z vrvico za pritrditev. Te potem kot knjige položijo na police pomičnih kovinskih regalov, ki sobo zapolnjujejo do stropa. "To so ogromne količine gradiva, en meter je približno deset škatel, imamo pa 17 tekočih kilometrov gradiva v papirnati obliki. Če bi te škatle postavili eno za drugo v vrsto, bi prišli skoraj do Ptuja," Maček 'plastično' ponazori količino gradivo, ki ga hranijo. In še prihaja ... Vsega gradiva, ki nastaja na terenu, namreč še niso prevzeli, tudi zaradi nenehnih težav s prostorom.

A na srečo v zadnjih letih pospešeno nastaja (in se dopolnjuje) tudi digitalni arhiv; zelo dodelan in posodobljen je na primer slovenski elektronski arhiv pri Arhivu RS. "Imamo zelo natančne evidence, tudi številna pomagala, kako gradivo najti. V spletni virtualni arhivski čitalnici so tako dostopni že vsi fondi – to je gradivo enega ustvarjalca. Če je fond natančneje obdelan in popisan, se na spletu najde tudi že marsikateri dokument – nekateri so namreč že skenirani in pripeti. Velikokrat zdaj tako sploh ni več treba priti v arhiv, če bi želeli kakšno gradivo pogledati, lahko se tam tudi naroči. Seveda pa še zdaleč ni in ne vem, če kdaj tudi bo, vse digitalizirano, ker je to skorajda fizično nemogoče. Digitaliziramo vsako leto sicer približno 30.000 dokumentov."

Najstarejša listina iz leta 1246, fotoalbumi plemiških rodbin, urbarji, gradiva gospoščin

In na kaj od skrbno hranjenega so v mariborskem arhivu najbolj ponosni? "Najstarejša listina, ki jo hranimo, je iz sredine 13. stoletja, iz leta 1246," pove Maček. Na veliko žalost prenekaterega obiskovalca pa tudi oni nimajo listine, v kateri je prvič omenjen mariborski grad na Piramidi. Hranijo jo namreč v arhivu na Dunaju. "Smo si jo pa zadnjič na izletu z Muzejem narodne osvoboditve Maribor celo pogledali, so nam jo prijazno pokazali," doda.

"Imamo pa izredno bogat fond Zgodovinskega društva, ki je tudi že v celoti digitaliziran in bo kmalu dostopen v virtualni arhivski čitalnici. Recimo pravila Zgodovinskega društva, kjer piše, da bodo proučevali domačo zgodovino, arhivalno gradivo, pa tudi starine in umetnine. Priča tudi o začetku zbiranja muzejskih predmetov," pokaže na listine na eni od miz.

Tukaj je še Knjiga zapisnikov Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko – od prvega pripravljalnega zbora do ustanovnega občnega zbora, maja 1903. "V celoti so ohranjeni vsi zapisniki, ki jih je skrbno pripravljal tajnik Franc Kovačič." Pa zapisniki Muzejskega društva, ustanovljenega leta 1902 – od prvega naprej.

V arhivu hranijo tudi gradiva številnih gospoščin – med njimi se najdejo denimo urbarji, vezani celo še v lesene platnice. Eden takšnih je falski urbar iz 15. stoletja. Pa zasebno gradivo plemiških družin – obiskovalcem so tokrat pokazali fotografije rodbine Zabeo, nekdanjih lastnikov graščine Fala. "Ja, tudi takšne stvari imamo," se je ob kar nalezljivem navdušenju zbranih nasmehnil vodnik. "Hranite tudi albume plemiške družine Attems?" je povprašal eden od obiskovalcev. In na pritrdilni odgovor arhivarja dodal, da čemu – če so vsi albumi tudi digitalizirani – 'držijo' originale, ali jih ne bi vrnili potomcem, ki da jih želijo nazaj? "Z Attemski imamo kar probleme, se že najavljajo težave," je izpostavil Maček. "A glede na to, da so to albumi zasebne narave," je vztrajal možakar. "Čeprav danes nimamo več 'nevemkakšne' pristojnosti do zasebnega gradiva, je bilo v časih Jugoslavije to seveda drugače. Gradivo je v arhiv prihajalo po različnih poteh in vprašanje, če je bilo 'odtujeno'. Mi si bomo vsekakor prizadevali, da bomo originale obdržali, na tak način se je namreč sploh ohranilo," poudarja arhivar. "In vprašanje, kaj bi se s tem gradivom zgodilo, če ga takrat ne bi vzel arhiv," je za konec sklenila ena od obiskovalk.