Anđa Marić skozi ognjena polja Mordorja do svobode

V sobotnem Inšpektorju ste si lahko ogledali prispevek novinarke Maje Sodja o kronični neozdravljivi bolezni multipli sklerozi. Novinarka je o tem spregovorila z dvema bolnicama in bolnikom, ki se soočajo z boleznijo že dlje časa in so v vseh teh letih naleteli na številne preizkušnje in spoznanja. Od tega, da so se morali sprijazniti s težko diagnozo in dejstvom, da gre za neozdravljivo bolezen, do tega, da so začeli poslušati svoje telo in sebe postavili na prvo mesto. Celotni prispevek o tej bolezni tisočerih obrazov si lahko ogledate na voyo.si.

Ena od njih je nekdanja manekenka in spremljevalka Miss Hrvaške, pevka ter motivatorka Anđa Marić, ki o svoji bolezni zelo odkrito govori in piše. Ima svoj kanal na Youtubu, blog, celo življenjsko šolo, pred kratkim pa je izdala tudi knjigo Revolucija v 365 dneh, v katerih je zbrala pozitivne misli za vsakega od nas, misli, do katerih se je dokopala skozi življenjske (pre)izkušnje. In teh ni bilo malo. 

Pri 35 letih začela ugašati

Pred desetimi leti, ko je imela prve resne težave in je imela občutek, kot da ugaša, je hodila od zdravnika do zdravnika, da bi ugotovili, kaj je narobe, a so bili vsi krvni izvidi odlični. Da bi lahko bila v ozadju multipla skleroza, ji je nakazal šele pevec Magnifico, ki ga je srečala med obiskom studia v Tivoliju. Sam ji sicer ni rekel, da ima multiplo, pač pa je ob pogledu nanjo dejal: "Zakaj se to sranje dogaja samo najboljšim ženskam?" Takrat je dojela, da najverjetneje misli na multiplo sklerozo, ki jo ima njegova žena Barbara. "Je možno, da on vidi nekaj, kar mi nihče od zdravnikov ni znal oziroma hotel povedati?"

Ko je dobila diagnozo multiple skleroze, je občutila neke vrste olajšanje. "Vsaj veš, kaj je narobe s tabo," pravi Anđa, ki je o multipli sklerozi veliko izvedela že v rani mladosti, saj je mama bližnje prijateljice imela multiplo. Takrat je spoznala, da imajo bolniki dobre in slabe dneve, da se morajo držati strogih pravil, kaj smejo in česa ne smejo ter da obstajajo velike razlike med bolniki z multiplo sklerozo. 

Trma in vera vase sta se obrestovali

Ob diagnozi se je zanjo začel peklenski boj. Danes, desetletje pozneje, spet hodi in kot pravi, se počuti spet svobodna. "Nekaj let nazaj se mi je zdelo to povsem nemogoče. Multipla skleroza je v kolektivni zavesti ljudi kot nepremagljiva nevrodegenerativna bolezen, ki bo iz leta v leto hujša. Hočeš ali nočeš, to vpliva nate. Če tisoče ljudi s takšnim prepričanjem stoji okoli tebe, je to zelo težko," pripoveduje in dodaja, da je vseeno verjela vase, da bo spet hodila. Redno je hodila na treninge, terapije, jedla zdravo in delala vse v smeri ter prepričanju, da je to mogoče. Zase pravi, da je izredno trmasta, zato se je že kmalu odločila, da se ne bo prepustila diagnozam zdravnikov, pač pa se je odločila: "To je moje življenje. Tako bo, kot bom jaz rekla."

Bolezen zareže v družino: 'Lažje je tebi nositi breme bolezni'

A bolezen ne vpliva zgolj na bolnika, pač pa močno zareže tudi v njegovo družinsko življenje. Ko je nekoč obiskala brata, ki živi v Nemčiji, jo je peljal k svoji psihologinji, ki dela v centru za sorodnike bolnikov, obolelih z MS. Takrat je dojela, da je njenim bližnjim težje. "Enako bi bilo meni težje, če bi videla, da je nekomu, ki ga imam rada, težko. Lažje je tebi nositi breme bolezni," opozarja.

Bolezen je vplivala tudi na njenega sina Gašperja in njun odnos. "Ko je vstopil v puberteto, me je opazoval, kako ležim v sobi. Takrat sem veliko meditirala, iskala rešitve zase ... Če hočemo kadar koli nekaj spremeniti v svojem življenju, moramo biti trdno odločeni. Jaz je takrat še nisem imela. Ko ti na tisoče ljudi dnevno govori, da si ubogi, ker imaš multiplo in te pomiluje, je težko reči: "Tiho, vem kaj delam, saj verjamem vase." To je vplivalo na sina, ki je postal precej apatičen. V nekem trenutku, ko mu je šlo nekaj narobe v šoli, je rekel: "Ah, kaj se jaz zdaj trudim, saj bom itak tako kot ti umrl od multiple." Prepričan je bil, da nikoli ne bom boljše, da se zaman trudim, kar me je tako zelo ujezilo, da sem si rekla, zdaj pa mu bom pokazala. Zdaj je pa dovolj, zdaj se bom zavzela zase."

Čez leto ali dve je nato povsem spremenil pogled na bolezen in življenje, pravi sogovornica in dodaja, da je pred kratkim, ko so ga vprašali, kje bo njegova mama čez deset let, odgovoril, da bo njegova mama tekla maraton, kar jo je ganilo. "Mislim, da zdaj verjame, da nič ni nemogoče." Otrok ne moremo prepričevati s teorijami in znanjem iz knjig, pač pa s svojim vzorom, saj te gledajo in posnemajo, opozarja sogovornica. In Anđa je s svojo neverjetno borbo lahko najboljši zgled sinu in vsem nam.

Rešitev v pozitivnem razmišljanju 

Na začetku se ni želela zdraviti z zdravili, saj so bili na voljo zgolj imunoblokatorji, ki pa so prinašali s seboj hude stranske učinke, bi ji pa omogočali, da bi spet hodila. "Jaz nisem želela hoditi, jaz sem želela živeti," pravi. Verjame, da je najboljše zdravilo za multiplo sklerozo v pozitivnem razmišljanju. "Jaz moram sebe držati nad gladino, jaz moram najti pozitivne misli, se obkrožiti z ljudmi, ki so to že premagali." Ko so ji v Zagrebu ponudili zdravljenje z imunomodulatorji, se je odločila zanje. "Pomoč ni zgolj v alternativi. Živimo v 21. stoletju. Kar ni obstajalo na začetku moje diagnoze, obstaja danes in vsak dan izumijo nekaj novega."

'Jaz zmorem vse'

46-letna Anđa živi v Zagrebu skupaj z očetom, a kot pravi, pomoči za vsakodnevna opravila ne potrebuje. "Jaz zmorem vse," je odločna. "Moj dober prijatelj, ki je paraplegik v vozičku, me vedno, ko pride k meni, opozarja: "Anđa, sprejmi pomoč tukaj, sprejmi pomoč tam, pa boš kmalu večji invalid kot sem jaz." To je res," opozarja.

Kot pravi, je sredi bolezni dojela, da je čas zanjo in za projekt "Moje zdravje" ter se odločila, da bo vsak dan 24 ur trdno delala na sebi. Pri tem ne misli le na telovadbo in prehrano, pač pa tudi na ljudi, ki jo obkrožajo. "Kaj puščaš v svoje možgane, o čem razmišljaš, s kakšnimi ljudmi si obkrožen, to vse mi vsrkavamo vase."

Vrnitev na glasbeno sceno

Ne samo, da vse zmore sama, Anđa je v zadnjih dveh letih izdala že tri pesmi s svojo skupino Flare, s katero je sodelovala že pred 22 leti, pravkar pa je luč sveta ugledal videospot za njeno novo pesem Mali rituali. Njeno vrnitev na glasbeno sceno so številni oboževalci pozdravili z velikim navdušenjem, še posebej ker njena glasba, ki jo ustvarja s svojim bratom, izžareva neverjetno pozitivno energijo.

Od izziva do knjige

Pred letom dni se je Anđa naenkrat zavedala, da je ves čas prestavljala svoje življenje na nekoč, ko bo bolje hodila, ko se bolje počutila, da bo srečna takrat, ko bo shujšala ali ko bo hitreje hodila ... Ko je bil potres na Hrvaškem in hkrati še epidemija covida-19, se je zamislila, da mogoče čez par mesecev sploh ne bo več živa, zato si je rekla: "Moram začeti živeti že danes." "To je bil moj izziv, da bom 365 dni vsak dan posnela video, se pojavila pred ljudmi in živela pred njimi, pa četudi bom imela slab dan. Vsak dan je bilo več sledilcev, ljudje so mi začeli pisati, mi razlagati, kako imajo težke dneve in ničesar ne zmorejo, ampak ko vidijo mene, se opogumijo. To je sprožilo celo malo revolucijo. Nisem se več počutila sama, pač pa sem postala svetilnik." Kot pravi, so njene vsakodnevne zmage tako dobile še večji smisel. 

Z Majo Sodja sta spregovorili tudi o sprejemanju bolezni in empatiji, ki jo občutijo bolniki z avtoimunimi boleznimi. Anđa se šteje med empate in visoko senzibilne osebe, kot pravi, ti zelo pogosto čutijo stisko in bolečino drugih. Pri tem opozarja, da je pomembno, da se ti ljudje naučijo postavljati zdrave meje. Ko pogleda deset let nazaj, se zave, da takrat tega še ni bila sposobna. "Morala sem si odpustiti za vse svoje napačne odločitve in poteze. To je bil moj prvi korak k pomiritvi," pojasnjuje in vsem nam sporoča: "Moramo se imeti bolj radi, moramo postati svoj najboljši prijatelj. Nikomur nismo ničesar dolžni, niti svojim otrokom."