'Nikamor nisem več mogel iti neopažen, na kar nisem bil pripravljen'

"Rad imam burek," prizna Jure Franko, legenda Zimskih olimpijskih iger (ZOI) Sarajevo 1984. S svojo srebrno medaljo, ki se je svetila kot zlata, se je pred natanko 40 leti zapisal v srca ljudi "od Triglava do Vardarja". Jugoslaviji je prismučal prvo zimsko olimpijsko medaljo v zgodovini in to v času, ko so igre potekale na domačih tleh. Zato so v Sarajevu, ki je gostilo ZOI '84, vzneseno vzklikali "Volimo Jureka više od bureka" (Jureta imamo še raje od bureka). 

Ko danes obuja spomine na trenutek, ko je prvič slišal in videl ta slogan, prizna: "Takrat nisem razumel njegovega celotnega pomena. Vedel sem, da je to nekaj zabavnega. Nisem pa vedel, da burek toliko pomeni v Bosni, v takratni Jugoslaviji, v Sarajevu. To je v bistvu tako, kot bi se pri nas odpovedali potici oziroma nekoga postavili nad potico."  In zato pravi, da je to zanj velika čast in vsakič, ko ga kdo spomni na ta slogan, začuti ob tem veselje, na dan pa privrejo spomini izpred 40 let. 

Šele leta pozneje je izvedel, da je ta nepozabni slogan skoval član legendarne zasedbe sarajevskih humoristov, ki so ustvarjali radijsko in televizijsko oddajo Top lista nadrealista. "In sicer se je to dogajalo pri Neletu Karajliću doma, to so bili Nadrealisti takrat, ki so bili praktično vizionarji vsega tega, kar se je kasneje tudi žalostnega dogajalo v naši bivši državi. Po tem uspehu smo bili vsi evforični, vključno seveda z njimi, in menda je bila celo Neletova mama tista, ki je prišla iz Jureta na Jureka. In potem je bilo lažje najti rimo. Tako je to nastalo," pravi Franko. 

Ko ga povprašamo, kaj je njegov najlepši spomin na ZOI '84, najprej nekaj sekund razmišlja, nato pa vendarle prizna: "Najboljši spomin, najboljši občutek je seveda bil ta, da sem to drugo vožnjo opravil na najboljši možen način. Bil sem ponosen sam nase, pa ni bilo važno, ali bo kolajna ali je ne bo ... Vedel sem, da sem se boril, da sem pustil vse, kar je bilo, na progi. Tako, da je bil potem rezultat seveda še lepši." 

S tem, ko je osvojil srebro, je Franko na nek način tudi "rešil" čast organizatorjev olimpijskih iger oziroma Jugoslavije. "Lahko bi se namreč zgodilo, da bi bile sarajevske igre edine, na katerih bi gostiteljica ostala brez zmagovalnega odra."

In seveda ima lepe spomine tudi na vse, kar je sledilo temu dosežku in kar je pomenila ta kolajna. "Ne samo Sarajevo, cela država je takrat živela za olimpijske igre, in cela država se je hotela izkazat pred celim svetom takrat," pravi Franko. Olimpijske igre so najbolj gledan športni dogodek in v času, ko so obstajale politične blokade, ko je Evropo razdvajala t. i. železna zavesa, je bila organizacija tako velikega projekta za socialistično državo izjemno pomembna stvar. 

Spomnil je, da se ruski in precejšnji del vzhodnega bloka leta 1984 ni udeležil olimpijskih iger v Los Angelesu, še pred tem pa se leta 1980 denimo Američani niso udeležili olimpijskih iger v Moskvi. "In prvič po tem obdobju se je zgodilo, da je takratni Jugoslaviji uspelo povezat celoten svet in nekje na nekem nevtralnem območju, v nevtralno državo pripeljat vse najboljše športnike na svetu na olimpijado. To je za športnike še posebej pomembno zato, ker si športniki želimo tekmovati z najboljšimi. Ni 'fajn', da rečeš, sem zmagal, a jih pol ni bilo tam. To je bilo tudi za nas izjemno pomembno in je zato tu vladal in še vedno vlada tako velik ponos na to organizacijo. Zato so na to olimpijado vezani tako močni spomini, tako močna čustva, ker je takratna cela Jugoslavija živela eno izjemno romantično obdobje skozi to olimpijado. In praktično so to tudi bili nekje zadnji romantični momenti te takratne skupne države. To, da se je potem zgodilo to, kar se je zgodilo, daje tej olimpijadi še toliko večjo vrednost, ker se vsi zavedamo, kaj je lahko po eni in po drugi strani. Zato so ti ideali še toliko bolj povzdignjeni," je poudaril Franko.

Solzne oči ob podoživljanju spominov

Franko bo za vedno v zgodovini zapisan kot prvi, ki je slovenskemu narodu in nekdanji skupni državi Jugoslaviji priboril olimpijsko kolajno. Po tem njegovem srebru so tudi poimenovali razstavo ob 40. obletnici sarajevske zimske olimpijade – Srebrne igre 1984, ki bo do maja na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Razstava popelje v tisti čas tudi z repliko tipične dnevne sobe iz 80. let prejšnjega stoletja. V njej pa kraljuje stari televizor, ob katerem se je nekoč zbrala cela družina in spremljala tekme. Obiskovalci razstave lahko sedejo na kavč in spremljajo drugo vožnjo moškega veleslaloma oziroma Frankov nastop. 

"Kar cmok dobim v grlu, ko tole gledam. Saj ne, da bi kar naprej tole spremljal ... Ampak ob tistih redkih priložnosti, ko se to zgodi, je to zame res čustveno podoživljanje takratnih dogodkov," je na novinarskem ogledu razstave pred njeno uradno otvoritvijo posnetek komentiral Franko. Pravi, da si ga običajno ogleda na vsake štiri leta, ko v času zimskih olimpijskih iger v medijih obujajo spomine na pretekle dosežke slovenskih olimpijcev. "Je zelo čustveno, ker zdaj v teh letih vem, kaj vse bi lahko šlo narobe in kaj bi se lahko zgodilo, da se to ne bi zgodilo. In je zato tudi fajn, da smo to počeli takrat, ko smo bili tako mladi, da se glava v to ni mešala in smo delali samo tisto, za kar smo bili poklicani," je dodal. 

Njemu je posvečen tudi poseben kotiček na razstavi, kjer si obiskovalci lahko ogledajo tudi medaljo. Razstavljena je sicer replika, pravo medaljo olimpijec namreč skrbno hrani doma v originalni šatulji, a jo je na otvoritev razstave prinesel s seboj.

Na njegovo presenečenje pa so ustvarjalci razstave izbrskali tudi posnetek sprejema v domačem Solkanu, ob katerem so se mu zasolzile oči. "Bog ve, koliko Gorenjcev mi je to zamerilo, čeprav je oče iz Kranja in imam korenine tudi od tam," se je pošalil na račun tega, da je ob vseh Gorenjcih ravno Primorec osvojil prvo olimpijsko medaljo v alpskih športih. 

Za svoj dosežek na olimpijskih igrah je od organizatorjev dobil videorekorder. "Še vedno deluje, pravzaprav je prav tak, kot je bil tedaj, ko sem ga dobil. Mi smo se spremenili, ta naprava, ki jo imam še vedno, pa ne."

Na razstavi so izpostavili, da je bila Frankova "zmaga" toliko večje presenečenje, saj je jugoslovanska javnost pričakovala, da bo medaljo osvojil Bojan Križaj. Slednji je namreč kot prvi Slovenec zmagal v svetovnem pokalu in je bil velik športni zvezdnik v nekdanji skupni državi. A Križaju žal vožnja ni uspela po načrtih. "Zadovoljen nisem bil, ker nisem bil popolnoma v ospredju. Ampak tekma kot tekma. Mislim, da nisem bil kaj dosti vznemirjen, kot na kakšni drugi tekmi svetovnega pokala," nam je zaupal. 

Kljub temu so na otvoritvi in sami razstavi precej besed namenili tudi njemu in ostalim slovenskim tekmovalcem. "Nas ni bilo praktično nič doma. Bili smo izolirani od vseh teh evforičnih stvari, ki so se umetno in tudi spontano dogajale. Tako, da kaj dosti od siceršnjega vsakdana nismo doživeli," se tistih olimpijskih dni spominja Križaj.

Slava je prinesla veliko dobrega, a ga je tudi bremenila

Po srebrni medalji se je življenje takrat 21-letnega Primorca spremenilo praktično čez noč. "Jaz sem sicer naivno mislil, da se ne bo nič spremenilo, ker se kot človek ne moraš kar tako spremeniti. Ampak, spremeni se odnos ljudi do tebe," pravi Franko. "Prej si bil en nepoznan fant. Prideš v oštarijo, si naročiš solato, pijačo, karkoli, in to ne bo nič posebnega. Po tem pa je bila ena od lepih stvari, da v katerokoli oštarijo sem šel, nisem mogel plačati," se spominja. 

A čeprav mu je to sprva ugajalo, ga je ta spremenjen odnos sčasoma začel obremenjevati. "Ker je bilo to zame preveč pozornosti. Preveč sem se ukvarjal s tem, kaj ljudje zdaj od mene pričakujejo: če bom žogo metal na koš, da bom vedno zadel koš, če bom žogo brcal, da bom vedno zadel gol. In z vsemi temi vsakodnevnimi stvarmi ... Če sem šel v kino, se je cela kinodvorana obrnila. Nikamor nisem več mogel iti neopažen, na kar nisem bil pripravljen in me je motilo, čeprav je bilo tudi zelo lepo. Ampak je bilo hkrati preveč obremenjujoče zame," je pojasnil. 

Pred 40 leti ni bilo interneta in pametnih telefonov, tudi stacionarni telefon je bila bolj redkost v domovih ljudi. So ga pa zato navijači in oboževalke zasuli s pismi. "Moja mama je imela vso to korespondenco čez. Pošte je bilo ogromno. Vseh pisem seveda nisem prebral, ampak je mama izločila tista, ki so se ji zdela bolj pomembna," je dejal. 

Kot pravi, je olimpijska medalja v celoti zaznamovala njegovo življenje in je še danes odlična vizitka, ki odpira številna vrata. "Olimpijska kolajna je dokazilo o tem, da se je nekdo pripravljen odrekati ogromno stvarem za dosego cilja, da je posvečen tisti stvari, da je discipliniran, da lahko pride do teh rezultatov in da je tudi dovolj iznajdljiv za to, da najde pot do uspeha. Ker seveda ni športnika, katerega športna pot bi šla samo navzgor. Treba se je ukvarjat tudi s porazi in se iz teh nekaj naučit, da v končni fazi postaneš boljši v tem, kar delaš. Tako, da je to ena močna predstavitvena vizitka. Če sem se v Ameriki ali na Japonskem predstavil kot dobitnik prve zimske olimpijske kolajne za našo državo, je to že pomenilo eno takojšnje zaupanje v možnosti za sodelovanja ali prijateljevanja," je odkrit Franko. 

Še vedno ima rad bele strmine, čeprav posledice starih poškodb odpravlja še danes. "Zadnja štiri leta sem imel v glavnem operacije starih športnih posledic, tako da zadnja leta ne smučam. Drugače pa z družino radi zaidemo kar kam lokalno, najraje na kakšno majhno smučišče, na primer v Mojstrano, kjer je samo ena žičnica," pravi Franko. 

'Tudi, če rečem, da so mi čevapi bolj všeč od bureka, mi ne zamerijo'

Po končani športni karieri ga je pot vodila v tujino, predvsem v ZDA in Japonsko, kjer je preživel skoraj tri desetletja in tam gradil poslovno kariero. Iz tujine je tudi spremljal, kaj se je dogajalo v domovini, ko je slabo desetletje po ZOI izbruhnila vojna. Sarajevo je bilo oblegano kar štiri leta. "Nam, ki smo bili udeleženci teh ZOI, je bilo zelo težko to spremljat od daleč in nekateri smo tudi ustanovili organizacije, ki so imele humanitarno noto," je dejal. Sam se je pridružil organizaciji HOPE (Humaniatrian Olympians for Peace), ki je z različnimi aktivnostmi in dogodki ljudi po svetu predvsem ozaveščala o tem, kaj se dogaja v olimpijskem mestu. "Po tistem se je zbudil tudi Mednarodni olimpijski komite in Samaranch in so obsodili to, kar se je dogajalo," se spominja Franko. 

Po vojni je Sarajevo prvič ponovno obiskal šele leta 2006. "Točno 22 let po olimpijadi, ko smo organizirali in odpeljali avtobus vojnih sirot iz Sarajeva na ogled olimpijskega veleslaloma v Torino, v Italiji. To je bilo krasno doživetje, da so ti otroci lahko doživeli olimpijski duh, ki jim je bil odvzet skozi vojno in izgube, ki so jih utrpeli," pravi Franko. 

V Sarajevu je še danes zelo dobrodošel gost. Med korono so mu celo podelili laskav naziv častnega meščana Sarajeva. "To je velika čast, jaz sem tudi ob prejemu te časti povedal, da mi je malo nenavadno, zato ker sem se že ves čas tako počutil. Jaz sem se dejansko v Sarajevu počutil kot doma," pravi Franko. In tudi ob tej podelitvi je slišal znameniti slogan 'Volimo Jureka više od bureka'.  

Zaupal nam je tudi, da mu, ko je v Sarajevu, ali če potuje prek tamkajšnjega letališča, še vedno prinesejo burek iz čisto določenega lokala. In kot častni Sarajevčan dobro ve, da je v bosanski prestolnici burek samo mesni. "Bog ne daj, da bi ga s sirnico zamenjal, ali kaj takega. Ampak tudi, če bi po pomoti kdaj naročil 'sirni burek', moram priznati, da mi je vse oproščeno. Tudi, če rečem, da so mi čevapi bolj všeč od bureka, mi ne zamerijo," se namuzne nekdanji superjunak belih strmin, ki bo častni govornik tudi na slovesnosti ob obletnici ZOI v Sarajevu.