Rovi okoli Ruš: skrivnostne zagonetke, lokalne legende in lov za odgovori

Da so v severnih pobočjih Pohorja, nad vasjo, ki je nekoč slovela kot največja slovenska, skrivnostni rovi in jame, vedo povedati stari Rušani. Od tega, da so pred stoletji tam v strogi tajnosti kopali zlato, pa o partizanih, ki so se pred sovražnikom skrivali v ročno izklesanih luknjah in tam zakopali dragocenosti. Celo legende o škratih, ki kdaj pa kdaj pokukajo izza kakšne skale in požugajo pohodniku, je slišati.

Za dodatno vnemo domišljije prebivalcev še desetletja nazaj skorajda osamljenega podpohorskega zaselka je gotovo skrbela tudi čudovita naravna kulisa. Gozd tod sega skorajda do naselja, že kmalu po strmem vzponu se zgosti, ponekod postane težje prehoden. 'Črna pohorska goša' mestoma tako deluje že skorajda mračno in zaradi osojne lege še na vrhuncu poletni mesecev planince 'oskrbuje' s prijetnim hladom. Višje kot se vzpenjaš, večje so skalne gmote, mestoma porasle z mahom, med njimi žuborijo številni izviri in pritoki vode, za katero domačini pravijo, da je celo zdravilna.

V soju oljenk odmeval zvok klesanja: 'Ne samo steklarji, tudi rudarji so bili naši predniki'

Da je v vsaki bajki (verjetno) vsaj zrno resnice, so Rušani dokazali že lani. Generacije njihovih prednikov so pogosto šepetale o 'nenavadnem' dogajanju ob potoku Lobnica, kjer je bilo celo ponoči, v oddaljenem soju oljenk in bakel, slišati zven udarcev krampov ob skalovje. Govorilo se je, da kopljejo zlato. In skupina zagrizenih Smolničanov se je zadevi enkrat za vselej odločila priti do dna. Kot bi jih vesolje želelo malce povleči za nos, so na lanski prvoaprilski petek le prišli na sled vhodu v rov, nato pa v nekaj dneh po vztrajnem odkopavanju vanj prvič tudi vstopili.

In če se je legenda o le enem rovu izkazala za resnično, 'ni vrag', da dejansko ne obstajajo še ostali 'tuneli', so sklenili člani Športnega društva (ŠD) Glažuta. Moči so združili s Planinskim društvom Ruše in raziskovanje je obrodilo sadove. V okviru prireditve Pomladni dan športa so javnost prvič organizirano popeljali na Pohod po rovih okoli Ruš.

Med 20 in 30 'radovedneži' se je na sobotno jutro zbralo pred tamkajšnjim športnim parkom. "Pričakoval sem, da nas bo ene par, nikakor pa ne toliko," je vesel mlad planinski vodnik Matej Višič. Ob kratkem uvodu in predstavitvi, kaj nas čaka, smo se z oprtanimi nahrbtniki in pohodnimi palicami podali na pot. Čez središče Ruš, mimo Letnega odra, nato pa naprej po neoznačenih poteh strmo v hrib.

Dobro uro hoje je do Žampove oziroma Sernčeve kmetije, kjer dve vzidani spominski plošči pričata o usodi samotne domačije med drugo svetovno ter osamosvojitveno vojno. Tik za njo gozdna vlaka zavije levo dol – vzhodno, proti smeri Maribora. Po kakšnih 100 metrih se izravna, nato malce vzpenja; teren je mestoma že precej močvirnat, višje namreč izvira Ruški potok. Po zavoju v desno se pot ob steni iz skrilavca nenadoma zaključi. "Rov je tukaj spodaj, ob tisti smreki," pokaže vodnik. "Danes je kar lepo suho in mislim, da bomo kljub težjemu dostopu lahko prišli do njega." Že sam vhod je sicer zelo skrit in če ne poznaš njegove točne lokacije, ga je skorajda nemogoče najti. "Poznali smo približno lokacijo, smo ga pa pred par tedni morali iti še enkrat iskati," pojasnjuje Višič.

In za kaj pravzaprav gre? "Zgodovina tega rova je zavita v tančico skrivnosti. Zaenkrat (še) ne vemo prav veliko o njem, kdo ga je izkopal. So pa po nekaterih pripovedovanjih tudi tukaj kopali kremen za potrebe pohorskih glažut," razlaga. "Nekoč smo mu pravili Perknapov rov – po knapu, rudarju," pa se medtem oglasi najstarejša udeleženka ekskurzije. "Po govoricah naj bi se med drugo svetovno vojno tukaj skrival nek Kotnik," dodaja. "Čemu bi se skrival v rovu, kjer te precej hitreje lahko ujamejo, ko pa gozd daje veliko več 'zavetja'," pa je pripomnil drug pohodnik.

Opremljeni s čeladami in svetilkami smo se nato ob vrvi spustili kakšnih deset metrov v globino. Okoli 30 metrov dolg rov je izkopan v lahko lomljiv skrilavec. Na stropu so majhne, a že vidne kapniške strukture, nekje na sredini poti smo našli kosti – verjetno kakšne lisičje malice, na koncu, v trdi temi, pa so nas pričakali celo trije netopirji.

Kjer Perkmandeljc in Škrat Bolfenk ob večerih kartata

Po kakšne pol ure se je skupina, polna navdušenja pod vtisom odkritja, vrnila na površje. "Le kaj neki bi to bilo," smo se spraševali. "Jaz včasih pravim, da se tukaj ob večerih srečujeta Perkmandeljc in Škrat Bolfenk in ob dobri kapljici igrata karte," pa odvrne Milan Višič, oče našega vodnika Mateja, ki se je prav tako udeležil pohoda. In požel val smeha.

A v resnici je zelo težko z gotovostjo trditi, s kakšnim namenom točno so pred toliko leti na tako nedostopnem kraju Pohorci vztrajno klesali to skalovje. Morda bi šlo namige iskati v zapisu zgodovinarja Jožeta Curka v Ruški kroniki. "Za povezavo s pohorskim osrčjem so skrbele gozdne steze, ki so prišle do večje veljave šele s pojavom glažutarstva, fužinarstva in žagarstva (povečane lesne trgovine) v 18. stoletju," navaja v študiji z naslovom Ruše; urbano-gradbena skica kraja. Pohorje z nepreglednim gozdnim bogastvom je namreč dajalo (skorajda) neusahljiv vir elementa, ki je botroval vzniku gozdarske panoge, posledično tudi oglarstvu. Če pridamo še vodno silo, je postavljena osnova za mline. (Primerna) ruda izpolni pogoje za nastanek kovačij in nazadnje steklarn. Ni čudno, da se Ruše z okoliškim Pohorjem tako že konec srednjega veka omenjajo celo kot srž (poznejšega) industrijskega razmaha v tem delu nekdanje Jugoslavije.

Jama nad Mucovo pečino

Skupina se je nato podala na drugo lokacijo – proti zahodu, v dolino Lobnice. Ozko grapo je pred milijoni let tod vrezal hudourniški potok. Nad spodnjim delom, ob koncu slemena, se dviga 483 metrov visok vrh, imenovan Mucova pečina. Nižje je vodni izvir, ki mu pravijo tudi 'moška voda' – pitje naj bi po izročilu imelo še posebej blagodejen vpliv na moško slo. A šalo na stran, voda iz Lobnice je (poleg zvišanja natalitete) imela v preteklosti pomembno vlogo pri razvoju gospodarske dejavnosti (tudi) na tem območju. "Ob potoku je bilo 23 mlinov in žag, razvito pa je bilo tudi kovaštvo in steklarstvo. V dolini potoka je bila speljana celo vodna drča, po kateri so drvarji les spravljali v dolino. Z vsemi odcepi je drča merila kar 17 kilometrov in premagovala 747 metrov višinske razlike,"  v seminarski nalogi Gradnja smučarske proge Ruše – Areh "Uršank" piše Lidija Valenčak iz PD Ruše.

Le par metrov po cesti navzgor je skupina srečno prebredla pritok Lobničico. Okrogla jama, s premerom kakšnih pet metrov, še najbolj spominja na nekakšno podzemno dvorano. V njej so kopali kremen, v stenah, ob čudovitih lesketajočih belo-srebrnih pasovih, so še danes vidne sledi dleta. "Tukaj so verjetno želeli nadaljevati v rov, a je žila presahnila," pove Višič. "So pa lepo vidne lise, ki nakazujejo na vsebnost kovin oziroma primesi – če so sivkaste ali zelene, je v kremenu srebro, rumene in rjave pomenijo zlato," pojasni.

Rov, kjer naj bi kopali zlato

Po ogledu čudovitih mineralnih struktur, ki jih je tod ustvarila narava, je končno napočil čas še za 'češnjo na vrhu torte' – več kot 70 metrov dolg 'ruški rudnik zlata'. Ko so nas lani tak čas v bližino nekdanje Spodnje Glažute povabili smolniški raziskovalci, je bilo v notranjost treba splezati.

V tem času 'zlatokopači', kot se občasno pošalijo na svoj račun, niso počivali – očistili so dostop in ga ustrezno zavarovali. In se še dodatno poglobili v odkrivanje – tako na terenu kot s študijem starih zapisov, iskanjem informacij, zbiranjem vedenja ruških 'staroselcev'.

Ker so sumili, da so našli le stranski del rudnika, so sistematično pričeli prečesavati bližnjo okolico. Drugega rova zaenkrat še niso odkrili, jih je pa med goščavo, tik pod površjem zemlje čakalo drugačno presenečenje – sklepni kamen z letnicama 1742–1794.

Ustno izročilo o njegovem obstoju je sicer omenjalo, da označuje vhod v glavni rov. Njegovo lokacijo je po pripovedovanjih starejših (so)krajanov, pred leti skušal najti tudi znani Rušan Miroslav (Mirko) Vovšek. V knjižici MOJE POTI – In moja domoljubna razmišljanja je leta 2008 tako opisal približno lokacijo in neuspele poskusile lociranja rudnika:

A ne glede na to, čemur že so pred skoraj tremi stoletji ruški rudarji prišli na sled, je rov pohodnike prevzel – z velikostjo, temno spokojnostjo in nenehno aktivnostjo narave, ki ne glede na delovanje človeka gre svojo pot. V jami so se v tem času naselili pajki, kobilice, nastajajo kapniške strukture ... "Če bomo še dovolj dolgo tukaj stali, se bosta dva kapnika mogoče že združila v steber," se pošali vodnik.

Bogat lobniški rudninski svet, tam kopal tudi Žiga Zois

'Glažutarji' so odkritje lani pokazali tudi poznavalcema rudnin in fosilov. Že hitri pregled in prvi vzorci kamnin, ki jih je nabral poznavalec mineralov Zmago Žorž, je pokazal sledi železove rude, kremena in pirita. "Ta zlato sijoča zrna so verjetno vzrok za legende o rudniku zlata," je prva dognanja v zapisu na Facebooku komentiral Jožef Bačun iz ŠD Glažuta.

So pa doslej ob potoku v dolini Lobnice našli denimo še rogovačo, goethit, aragonit, pa tudi eklogit z delci redkega minerala cojzita (zoisita), ki so ga odkrili leta 1805 in poimenovali po znanem razsvetljencu, mecenu, podjetniku in mineralogu, baronu Žigi (Sigismundu) Zoisu pl. Edelsteinu. Ki se je – med drugim – šolal tudi na humanistični gimnaziji v Rušah; nedavno odkriti rov pa je očitno del rudnika, v katerem so kopali rudo v času njegovega življenja.

Da je takšen zgoščeni opis Zoisovega življenja in delovanja potreben za boljše razumevanje njegove vneme za rudosledna raziskovanja na Pohorju, še piše Teržan. Podpornika znanosti in umetnosti sta (nazaj) v Ruše namreč potegnila tudi radovednost zaradi stroge tajnosti kopanja in kamen pred zazidanim rovom ob Spodnji Lobnici.

V kakšnem zapriseženem molku se je pred dobrima dvema stoletjema tam rudarilo, priča tudi Teržanova navedba o tem, kako nam je "snov o pohorskih fužinah in kovačijah ohranjena le v redkih zapiskih župnijskih knjig oziroma kronik, v časniških člankih, v ustnem izročilu domačinov o onih dogodkih, ki jih ni bilo mogoče prikriti javnosti".

Cene izdelkov iz predelane železove rude strmo naraščajo, rudosledniki se pojavijo tudi na Pohorju

Zanimivo poglavje v novoveški urbano-gradbeni zgodovini Ruš po mnenju zgodovinarja Curka sicer predstavlja že sam razvoj obrti in (manufakturne) industrije v njihovi okolici, zlasti na Lobnici. "Gre za nastanek in razvoj steklarn, kovačij in preprostih rudokopov. Zametek teh dejavnosti je bil pri Volfhartovem dvoru, ki se omenja v letih 1328, 1372 in 1432–1439 ter je bil od okoli leta 1620 v rokah Aplencev. Njegova posest je ležala ob spodnjem toku Lobnice," navaja.

V 17. stoletju je prevladala v Evropi gospodarska miselnost nove francoske struje merkantilistov nad militarizmom. Njeni pripadniki so zaslutili predhodni gospodarski razvoj v trgovini, obrti in industriji. "Iz pridelane rude, predvsem železne, se je razvilo rudarstvo, plavžarstvo in fužinarstvo," gospodarsko sliko tistega časa orisuje Teržan. In razlog je bil povsem preprost, se v delu z naslovom Ob kovaškem ognju - Ruško kovaštvo skozi čas strinja tudi Mihael Ramšak: "izdelkom iz te rude je cena rasla zelo hitro". Strast za rudosledstvom je prevzela vso Evropo. "In tako so se tudi na Pohorju pojavili prvi iskalci železove rude," dodaja.

Na neizkoriščene rudne zaklade na Pohorju so sicer po Teržanu opozorili že absolventi omenjene Ruške humanistične gimnazije (1645–1758). Nekateri teh dijakov so se tako deset let po odhodu iz Ruš zopet vrnili na Pohorje: kot rudosledniki.

'Tajno delaj, naglo trguj in pravočasno izgini'

18. in 19. stoletje je bilo čas velikega gospodarskega pridobitništva na Pohorju – poleg dejavnosti iskalcev rud, so bili to pričetki plavžarjev, fužinarjev in kovačev. In tudi tukaj se je pred dobrimi dvesto leti – tako Teržan – "razvila merkantilistična gospodarska dejavnost in z njo zasidralo načelo: tajno delati, naglo trgovati, konkurirati, bogateti in pravočasno izginiti!"

'Modus operandi', ki sta se ga očitno držala tudi prva ruška oziroma natančneje smolniška rudosledniška 'oportunista' – neki Grossrock iz Bavarske in nekdanji dijak ruške gimnazije, beneški slikar Dioniz Nogarin (pisano tudi Dionizij Nogarina oziroma Nogarino).

Že Falska kronika namreč omenja, da je rudo v Lakošejevem (danes Kramarjevem) bregu leta 1742 začel iskati bavarski častnik Grossrock. In našel bakreno rudo s primesjo zlata.

Po nekaterih virih in starih zapisih naj bi Grossrock rudo iz svojega rudnika dobavljal oziroma drago prodajal Nogarinu. Slikar iz Benetk, ki je bil sicer med ruškimi dijaki vpisan v šolskem letu 1731 (Nogarina Dionysius Venetus, iz Benečije, kasneje slikar), se je 1742. leta spet pojavil v Rušah. Domnevno, ker je na Pohorje prišel iskat rudo.

Nogarinove tajnosti v Lakošejevem bregu

Grossrock je leta 1744 svoj rudnik Benečanu tudi prodal, nato pa brez sledu za vekomaj izginil iz Ruš. Istega leta je Nogarina ob Spodnji Lobnici postavil še 'glažuto', zanjo pa si najprej izposloval dvajsetletno licenco. O obstoju steklarne v Rušah v tem času piše tudi Antoša Leskovec v delu Iz zgodovine nekmetijskih gospodarskih panog v ruško-bistriškem okolišu od polovice 18. st. dalje. Da o tem "pričuje še drug vir, namreč, da je 1744 Italijan Dioniz Nogarina dobil za dobo dvajset let 'privilegium privativum' (privatne pravice – op.p.), da sme ustanoviti steklarno", navaja. Nogarina sam sicer ni zgradil steklarne, ampak je privilegij prepustil družabnikom Marku Sperlingu, Jožetu Frauenhoferju (ki je bil nedvomno strokovnjak steklar), Antonu Riegersthalu (v nekaterih virih pisano Riegerstal) in Francu Bolletiju (tudi Bolletti).

Za steklarno je v Lakošejevem bregu sicer še naprej iskal kremenjak, rudo (kakršno koli že) pa je predeloval v plavžu in talilnici. "V laboratoriju, ki ni bil dostopen drugim osebam, je eksperimentiral. Ljudje so govorili o zlatosrebrni kovini, ki jo Nogarin pridobiva in pošilja v Benetke," 'ruško' izročilo povzema Teržan.

Glažuta 'zaživela' šele pet let pozneje, a 'kratkega diha'

Steklarna naj bi sicer prav pričela delovati šele čez pet let – 1749, ko jo je Italijan skupaj z rudnikom prodal tujim lastnikom, prej omenjenemu štiričlanskemu konzorciju. Je pa delo v tem 'laboratoriju' še naprej ostalo v največji tajnosti.

Da je ob spodnjem toku Lobnice z gotovostjo (vsaj) med leti 1749–1760 delovala lesena glažuta z dvema talilnikoma, je prepričan tudi Leskovec, ki je podatke o tem črpal iz temeljnega dela Franca Minařika Pohorske steklarne. "Istega leta, ko je nastal popis vodnih naprav (1749 – op.p.), /.../ je bila, po zapisu Jožefa Avguština Mezneriča v ruški kroniki, zgrajena ob Lobnici tovarna za izdelovanje stekla, ki pa je bila pozneje, ko so zmanjkala potrebna denarna sredstva, zopet opuščena. /.../ S pritegnitvijo raznih poznejših posrednih virov in s sklepanjem je zgodovinar pohorskih steklarn F. Minařik ugotovil, da je ta steklarna obratovala kratko dobo, enajst let, od 1749 do 1760, na prostoru blizu poznejše papirnice. K steklarni spadajoča stopa za mletje kremenjaka je stala nekje pri sedanjem železniškem viaduktu čez Lobnico. Obrat je bil majhen, imel je verjetno dva talilnika, izdelovalo se je v njem steklo na beneški način," poroča.

1760 glažutarski obrat preselijo v povirje Lobnice. Pa rov – so ga res dale zazidati avstrijske oblasti? In zakaj?

Leta 1755 je ta manjši obrat znova romal v bavarske roke – konzorcij ga je prodal Simonu Rothu. Temu je po smrti sledil steklar Hieronim Girtler (tudi Gürtler), ki jo je leta 1760 prestavil visoko na Pohorje, na mesto blizu izvira Lobnice nad Šumikom, kjer so bile razmere za to proizvodnjo ugodnejše (lažje oskrbovanje z lesom).

Ta (do takrat) nova panoga brez predhodne krajevne tradicije se je kasneje sicer še enkrat vrnila na spodnjo Lobnico in takrat za dalj časa bila največji obrat te prve tovarniške cone v ruškem svetu, še piše Leskovec.

A vrnimo se k rudniku. Njegov zadnji 'izkoriščevalec' je bil končno neki Reichel iz Frohnleitna na Zgornjem Štajerskem, ki naj bi dal rov leta 1794 tudi zazidati – pod pretvezo, da se v njem nahaja sol, ki je bila že takrat državni monopol. V kamen pred njim pa vklesati že znani letnici 1742–1794. Ruški kaplan Kavčič je iz tega sklepal o možnosti, da je bil rov v Lakošejevem bregu zazidan na ukaz avstrijske vlade. "O skrivnostni steklarni poročata falska kronika in kronika župnika Godine; nobena pa ne poroča, kje je stala steklarna in tudi ne, da bi v steklarski stroki delovala. Velika verjetnost je, da so merkantilisti v tej lažni steklarni le predelovali rudo iz sosednjega rudnika," zaključi.

Po drugi različici pa naj bi izkop leta 1794 opustil in rudnik zaprl pravzaprav njegov prvi lastnik Grossrock. K takšnemu zaključku se je nagibal tudi Curk, ki omenja kamen blizu Šercovih na Smolniku 1, ki spominja nanj, a zgodovinar zaključi, da je "dvomljivega izvora". Ali pač?

Da so rudosledci pred 229 leti tam vendarle očitno nekaj našli, meni tudi Mihael Ramšak, ki se ob tem sklicuje na "dejstva, ki temeljijo na arhivskem gradivu, časopisnih virih, preučevanju lokalnih zgodovinarjev, raziskavah opravljenih za Ruško kroniko, cerkvenih zapisov itd. /.../". "O najdbah v Lakošejevem bregu obstaja le ustno izročilo, ki pa bi lahko bilo iz dveh razlogov resnično. Če našteti iskalci rud ne bi našli v rudniku nikakršnih vrednosti, se verjetno ne bi mudili v tem rudniku celih 52 let. Kot drugi razlog, ki bi potrdil najdbe v Lakošejevem bregu, pa navaja profesor Koprivnik, da je dunajski kemični preiskovalni urad analiziral rudne zmesi in navedel točne odstotke v zmesi najdenih kovin svinca, bakra, cinka, srebra in zlata. Še do leta 1900 je bilo med ljudmi ohranjeno ustno izročilo o iskalcih zlata med peskom Lobnice in Drave."

Je na račun rudnika (o)bogatel tudi falski graščak?

Za najboljšega poznavalca sistema in bistva francoskega merkantilizma, ki je tako odločilno vplivalo na (tuje) pridobitništvo na Lobniškem, Kavčič sicer označi še enega priseljenega Bavarca Martina Karla Liebmanna, ki je leta 1824 kupil bližnjo gospoščino Fala in se kmalu preimenoval v Ferdinanda Barona von Rasta (Ruškega barona). Naslov baron naj bi mu podelila kar Bavarska – za njegove rudoslovne zasluge. Kje so bili ti rudarski revirji, ki so prišli v njegovo last, ni nikjer zapisano. "Pač pa so morali biti zelo donosni, saj si je ta tujec kupil obširna posestva, na katerih je stalno bival njegov rod," v svojih zapisih izpostavlja ruški duhovnik.

Podobno se sprašuje tudi Vovšek, ki izpostavlja, da je zanimivo, kako so si nekateri lastniki s tem še naprej lastili nadoblast nad Rušami. Falsko posestvo je imela nadalje v lasti italijanska plemiška rodbina Zabeo, ki je v graščini poleg pravcatega depoja lesnih vrst na Štajerskem ustvarila tudi bogato mineraloško zbirko rudnega bogastva Pohorja. Le ugibamo lahko, ali je del te izviral iz nedavno (na novo) odkritega rudnika.

Ruški 'El Dorado', a država raziskovalcem pokazala rdeči karton

In ko je pred enim letom z neumornim raziskovanjem Smolnik z okolico kot kraj postal poznan po celi Sloveniji, pa si 'Glažutarji' vendarle niso mislili, da država nad njihovim odkritjem ne bo ravno navdušena. "Ko ste novico objavili na vaši televiziji, telefon ni nehal zvoniti," se spominja Milan Višič. "Klicali so nas iz Primorske, če bi si lahko to prišli ogledati. Celo ko sem z družino dopustoval na hrvaški obali, so me tam spraševali o našem rovu. Kot da smo našli El Dorado," pripoveduje v smehu. Žal pa so z vsemi nadaljnjimi aktivnostmi nato morali prenehati. Skorajda ironično, kot bi se ponavljala zgodba izpred več kot 200 let. "Dobili smo prepoved, opozorilo države," je na Facebooku neprijetno vest tedaj obelodanil Jožef Bačun. Tudi na pomoč lokalne skupnosti (ruške občine) niso mogli računati. "Ne iščemo denarne pomoči. Želimo samo podporo in pomoč pri administrativnih zapletih in grožnjah državnih podjetij (sodni pregon, kazni)," je opisal zagato.

Da je zemljišče v lasti Zavoda za gozdove, ki ne dovoli podrtja treh dreves, za katera predvidevajo, da rastejo čez drug sklop rovov, pojasnjujejo. Teren bi želeli vsaj prečesati z georadarjem, ki bi brez kakršnega koli invazivnega posega pokazal, ali so spodaj kakšni prazni prostori. Pa morda postaviti kakšno informativno tablo, ki bi opominjala in spominjala na njihovo odkritje. "Le kaj je v tem našem bregu tako zagonetnega, da oblast vsakič, že stoletja, pokaže rdeči karton?" se napol v šali sprašujejo.

Za konec pa še poziv ruških planincev in glažutarskih rudosledcev: v kolikor tudi vi veste za kakšno jamo ali rov, bodo veseli informacij. Ravno na ta račun so namreč hitro po našem pohodu odkrili še en, 50-metrski rov ob poti Pod goroj, ki pa ga še niso uspeli raziskati. "V kolikor pa koga zgolj navdušijo naša dosedanja odkritja, pozivamo, da se raziskovanja jam ne loteva na lastno pest. Pač pa nas kontaktira, vse zainteresirane bomo z veseljem opremili z zaščitno opremo in popeljali na organiziran ogled ruških rovov," še zaključi Matej Višič.