S 25 let starim avtom po svilni poti: 'V enem potovanju za 10 let življenja'

Svilna pot ali svilna cesta je mreža medsebojno povezanih in prepletenih trgovskih poti, ki so povezovale Azijo s Sredozemljem. Raztezala se je več kot 6400 kilometrov od Daljnega vzhoda do zahoda. Trgovanje po svilni poti je bilo najbolj živahno od 2. stoletja pred našim štetjem do sredine 15. stoletja. Igrala je ključno vlogo pri vzpostavljanju ekonomskih, kulturnih, političnih in verskih stikov med Vzhodom in Zahodom. Poimenovanje "svilna pot" se je za to mrežo trgovskih poti uveljavilo šele konec 19. stoletja, izvira pa iz dobičkonosne trgovine s kitajsko svilo, ki je bil glavni razlog za povezovanje različnih trgovskih poti. Sodobni zgodovinarji sicer raje uporabljajo izraz "svilne poti", saj ni šlo za eno samo urejeno pot, pač pa ta izraz bolj natančno opiše prepleteno mrežo kopenskih in morskih poti, ki so povezovale srednjo, vzhodno, zahodno, južno in jugovzhodno Azijo ter vzhodno Afriko in južno Evropo. Svila pa ni bila edini izdelek, ki je potoval po tej poti. Proti zahodu so po njej uvažali tudi začimbe, čaj, bombaž, sladkor, zdravila, sol, porcelan, žad, bron ... V obratni smeri so na Kitajsko z zahoda potovali steklo, zlato, dragi kamni in druge dobrine.

Več kot 1500 let je svilna pot prispevala k izmenjavi materialnih in tudi nematerialnih dobrin med različnimi kulturami. "Svilna pot je pomembna še danes, saj je bila to platforma za razvoj idej. Po njej so se širile velike svetovne religije, svetovne filozofije, različne oblike arhitekture, književnosti, duhovnosti, glasbe, kulinarike ... Tako je tudi do nas na Balkanu z Daljnega vzhoda prišlo veliko stvari, ki jih še danes štejemo kot našo lastnino, čeprav se ne zavedamo, da je izvor nekaterih teh kulturnih oblik nekje daleč. In tako danes jemo burek in uživamo v njem, verjetno pa se ne zavedamo, da pravzaprav izvira iz centralne Azije. Veliki slovenski pesnik, France Prešeren, je pisal gazele, ki so ena od pesniških oblik orientalsko-islamske književnosti, in na ta način je vzpostavil dialog z velikani orientalsko-islamske književnosti, kot so Mevlana Dželaluddin Rumi, Hafiz Širazi, Saadi Širazi, Fariduddin Attar, Mula Džami ... Vse te kulturne oblike so do nas prišle po starih karavanskih cestah in so na neki način oblikovale naš svet in naše identitete," pravi Hamza Ridžal, mladi bosansko-hercegovski popotnik in pisatelj. 

Njegovo zanimanje za ta družbeno-zgodovinski fenomen se je začelo v šestem razredu osnovne šole, ko je prebral pripovedko Razglednice iz Samarkanda bosanskega pisca Irfana Horozovića. "Takrat sem se zaljubil v to ime Samarkand. Tako mogočno mi je zvenelo. Celo Allan Edgar Poe ima en citat, v katerem pravi: 'Zdaj pa se sprehodi s pogledom po Samarkandu, ali ni to mesto kraljev na zemlji? V njegovih rokah njihove usode.' Toliko evropskih pesnikov romantike je pisalo pesmi o Samarkandu, prav zaradi zgodb, ki so prihajale po svilnih poteh do Evrope. Seveda, oni so lahko zgolj ugibali, kakšno je to t. i. turkizno mesto, kot ga še imenujejo. Vendar malo jih je imelo priložnost videti vsaj kakšno razglednico ali umetniško fotografijo iz tega mesta," nam je skušal pričarati svoje navdušenje.  

Zaradi ljubezni do knjig je dokončal študij književnosti. Najraje je prebiral potopise, predvsem tiste s svilne poti. "Imam temeljit vpogled v literaturo o svilni poti in nihče ni napisal potopisa, ki zajema vse poti, vse ceste, vsa mesta, ki so bila pomembna za svilno pot. Moj namen je, da obiščem to celotno območje. Govorimo o več kot 20 državah. Ampak, ne zgolj, da jih prepotujem in zabeležim, da lahko rečem, da sem vse to obiskal. Pač pa želim vsako od teh držav podrobno in temeljito raziskati, da vidim, ali obstaja kakšna povezava med našimi tlemi in tistimi državami tam. Ampak, tudi če ne obstaja, je zanimivo priti nekam, v neko novo kulturo, videti, na kakšen način ljudje tam dojemajo življenje, svet, v čem najdejo smisel, kje najdejo radost," pravi. 

S starim passatom na 24.000 kilometrov dolgo potovanje

Prvič se je s prijateljem Edibom Kadićem po poteh svilne ceste odpravil leta 2021. Potovanje sta sicer načrtovala že leto prej, a sta ga morala zaradi pandemije covida-19 prestaviti. Na pot sta se odpravila z nekaj tisoč evri v žepu in s 25 let starim passatom. "Nekaj avtomehanikov sva povprašala, s katerim avtomobilom naj se odpraviva na pot. In oni so nama skoraj v en glas predlagali model Toyota Land Cruiser ali katerega od velikih terencev. Toda, midva nisva imela 70.000 mark (35.000 evrov), da kupiva tak avtomobil. Zato sva jih prosila, naj nama predlagajo kaj drugega. In potem so nama svetovali, naj kupiva avtomobil brez veliko elektronskih delov, brez senzorjev. Da je mnogo bolje, če kupiva starejši avtomobil, ki je povsem mehaničen in ima klimo, kot pa da kupiva neko novejše rabljeno vozilo," se spominja. 

V starem avtomobilu so pred odhodom zamenjali vse dele, razen motorja in menjalnika. "S seboj sva v dveh velikih torbah imela vse rezervne dele, ki bi jih morda potrebovala. Zavedala sva se, da lahko povsod najdeva mojstra, ne pa tudi rezervnih delov. In potem, ko se tako pripravite, se v resnici ne zgodi nič hudega. Ko se človek odpravi na pot nepripravljen, pa se vedno zgodi nekaj nepredvidljivega," pravi. Prečesala sta območje nekdanje Rumelije, Anatolije, severne Mezopotamije, Zakavkazja, Horezma in Transoksanije. S starim karavanom sta prevozila 24.000 kilometrov v treh mesecih. V povprečju sta prevozila okoli 400 kilometrov na dan, s tem da sta imela v večjih mestih večdnevne postanke. O svojih dogodivščinah in odkritjih na poti sta nato izdala obsežen potopis "Po poteh svile" (bosansko: Putem svile), ki je bil v hipu razprodan. 

Za seboj imata že dve ekspediciji, saj sta se lani odpravila raziskat še trase svilne poti, ki peljejo skozi arabski svet. Na tem drugem potovanju, ki je trajalo dva meseca in pol, sta prepotovala 18.000 kilometrov. In tudi o tem popotovanju že nastaja knjiga. Načrtujeta pa skupno sedem ekspedicij po svilni poti. "Moj končni cilj je, da skozi verjetno sedem potopisnih knjig naredim najpopolnejši potopis v svetovni književnosti, ko govorimo o svilni poti," pravi Ridžal. Za ta podvig pa bo po njegovih ocenah potreboval kakšnih 15 let. Svojo dosedanjo pot je nedavno predstavil tudi na potopisnem predavanju o svilni poti, ki je potekalo v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana. 

V enem potovanju doživetij za 10 let življenja

Ko se odpravite na takšno pustolovščino, vas nihče ne more pripraviti na vse, kar se vam lahko pripeti, pripoveduje. Potovala sta čez puščave Uzbekistana ravno v času najhujše vročine. "Tri dni sva bila na 50 stopinjah Celzija, kar je izkušnja, ki je kljub vsem možnostim jezikovnega opisovanja stvarnosti ne znam prenesti. Počutiš se dobesedno kot sladoled, ki se topi. Misli se ti topijo med nastajanjem. Tega se ne da opisati. Občutek imaš, da si izpostavljen nekemu puščavskemu metalcu ognja, ki ti požiga vse življenjske sile," se spominja in dodaja: "Vsa plastika v passatu se je povsem stopila, čeprav sva ga skušala zaščititi, izolirati. Res težka izkušnja." 

V Uzbekistanu sta želela obiskati tudi mesto Hiva, rojstni kraj dveh velikih muslimanskih učenjakov, ki sta močno vplivala na razvoj znanosti: matematika Al Hvarizmija, očeta algebre, ter astronoma in matematika Al Birunija, ki je med drugim prvi odkril formulo za merjenje Zemljinega polmera. A pot od Buhare do Hive je vodila skozi puščavo in je bila tudi najbolj tvegana trasa potovanja. "Ko sva tam leta 2021 potovala z Edibom, sva vedela, da se bova 500 kilometrov vozila čez puščavo, v kateri ni niti enega naselja, niti ene bencinske črpalke, v kateri ne le, da ni interneta, ampak sploh ni signala. Če se vam kaj zgodi, ne morete nikogar poklicati na pomoč. Vse to niti ni bil takšen izziv – pravi izziv je bilo dejstvo, da sva morala 60 kilometrov poti prevoziti po terenu, kjer ni bilo niti ceste, kjer sva vozila po puščavskih tleh," pripoveduje Ridžal. Ko sta znancu v Taškentu povedala, da nameravata po tej poti v Hivo, je ta prebledel in ju rotil, naj tega ne storita. "Pripravila sva se tako, da sva s seboj imela kompas, imela sva fizične karte. Glede na to, da je Uzbekistan ena neskončna ravnina, se lahko z avtomobilom peljete čez to puščavo brez težav. Največji hrib je bil kot lubenica. Vedela sva, da morava iti proti jugozahodu, da prideva do reke Amu Darje, te mogočne reke. Ko tukaj govorimo o rekah, običajno pomislim na Savo, Drino ... Potem pa prideš tja in vidiš Amu Darjo, katere rečno korito je na določenih delih široko šest kilometrov. To je morje pitne vode. In dojameš, zakaj je ta reka omenjena tako v biblijskih tekstih kot v islamskih svetih tekstih kot ena od štirih rajskih rek na tem svetu. Ona ne predstavlja življenja, ona je življenje za celotno centralno Azijo," je prepričan. 

V Turčiji sta skoraj pristala v priporu, ker sta med snemanjem panorame mesta nevede z dronom preletavala stavbo uprave t. i. Rdečih baretk, turškega specialnega bataljona. "V nekem trenutku je iz te neke zgradbe, ki je ves čas kvarila res dober posnetek, priletelo sedem fantov v polni bojni opremi, z dolgimi cevmi. Kot na nekem hitrem posnetku so tekli čez cesto in me obkolili. Gledal sem in se spraševal, v čem je težava. K sreči je ta njihov komandant dobro govoril angleško," pripoveduje. "Že je pripravljal lisice, da bi me aretiral. Povedal je, da bom sedem dni prestal v njihovem priporu. Vse do trenutka, ko sem mu dal potni list in je izvedel, da sem iz Bosne in Hercegovine," se spominja in priznava, da ga je to dejstvo na vzhodu večkrat rešilo iz kakšne zagate ali mu odprlo vrata. 

Na teh poteh sta doživela res ogromno neverjetnih dogodivščin. "Eno od teh potovanj je videti kot dobrih 10 let življenja, v smislu, kaj vse doživiš, izkusiš. Ko ste vrženi iz vsakdanje rutine, se vaša fizična in duhovna čutila izostrijo, srečujete nove ljudi, nova mesta, gledate nove spomenike kulture, arhitekture, naravne spomenike, ki jih nikoli prej niste videli in jih verjetno nikoli več ne boste imeli priložnosti videti. In to nato dojemate na en povsem drug način, presune vas lepota," pravi Ridžal, ki lahko o svojih doživetjih pripoveduje ure in ure, ne da bi s tem poslušalca utrudil. 

'Lahko prepotujete ves svet, a ne pridete nikamor'

"En stari rek pravi: Ko bi potovanja imela en sam cilj, bi ga ljudje že zdavnaj našli in bi nehali potovati. Potovanja imajo vedno več ciljev," nam Ridžal pove, ko ga vprašamo, kaj je tisto najpomembnejše, kar je odnesel s potovanj. "Meni je bila ena izmed največjih lekcij s teh potovanj to, da sem videl, kako srečni so ljudje, kako iz njih izžareva ena neizkrivljena življenjska radost, kljub občutni revščini, v kateri živijo," pravi. 

"Preprosto se sprašuješ, ali je to človeško prekletstvo, da manj kot imamo, bolj smo srečni. To seveda ni poziv, da postanemo asketi ali kaj podobnega. Morda pa je poziv, da preizprašamo svoja življenja in da začnemo prepoznavati, da tiste praznine, ki jo čutimo v prsih, ne morejo izpolniti materialne stvari. Meni je to praznino uspelo napolniti s temi potovanji, z iskanjem teh zgodb. Z gledanjem v neskončnost utripajočih zvezd v puščavi, ko okoli vas ni nobene druge svetlobe in imate občutek, da se lahko potopite v ta kozmični svet neskončnosti. Toliko zvezd ne morete videti nikoli, ko nebo opazujete iz mestnega okolja," meni Ridžal. 

"Slavoj Žižek pravi, da mi danes živimo v dobi digitalnega kolonializma. In to je nekaj, kar mislim, da zelo natančno opiše današnji čas. Danes smo vsi kolonizirani s temi digitalnimi algoritmi in izgubljamo povezavo s kakršno koli človeško izkušnjo, kjer je vsa vaša stvarnost neke vrste virtualna stvarnost," pravi. A v uzbekistanski puščavi se je prepričal, da na svetu še obstajajo ljudje, ki so povsem izolirani od sodobnega načina življenja. "Tam nekje sredi puščave smo naleteli na nomade ob eni veliki oazi, ki živijo v jurtah. Tu živijo že stoletja, morda celo tisočletja. Ko jim omeniš, da prihajaš iz Bosne, te samo gledajo, nikoli niso slišali za to. Ko jim omeniš Evropo, eden od njih reče, da je slišal za Evropo, drugi pa ga čudno gledajo v smislu: 'Kje si slišal za to, kaj to sploh pomeni?'. Ti ljudje živijo v tem svojem mikrokozmosu. Ne poznajo koncepta sodobnih institucij, ne vem, če država sploh ve zanje in oni za državo. Ne vedo za šolski sistem, njihovi otroci ne hodijo v šolo. Hkrati pa vidiš, da imajo nekaj, kar boš ti v svojem življenju težko našel. To eno neodtujljivo povezavo z naravo, ki so jo obdržali. Njim je namreč narava vse." 

Kot pravi, je bilo to srečanje zanj pomemben opomnik, da ni pomembno le fizično potovanje. Bolj pomembno se mu zdi tisto duhovno, notranje potovanje. "Tista pot, ki jo preidemo v svojih prsih, je edino pomembna. Kaj smo premaknili v svojem dojemanju, to je zares pomembno. Vse drugo ni pomembno. Lahko prepotujete ves svet, a ne pridete nikamor. Lahko pa ste v svojem domu in skozi knjige, razgovore, ljube ljudi, skozi neke druge izkušnje, zmorete potovati na ta duhovni način," sklene naš sogovornik. 

Ridžal je zagovornik potovanja v lastni režiji in spoznavanja lokalne kulture krajev, ki jih obiščemo. "Ko pridete v neko državo, v neko mesto, in imate določeno predznanje o tem kraju, vam to omogoča, da potujete ne le skozi prostor, pač pa tudi skozi čas. Bojim se, da turistične agencije, razen izjem, nosijo dobršen del odgovornosti za dejstvo, da ljudje, ki danes z zahoda potujejo na vzhod, ne morejo doživeti tega sveta. Kajti, oni gredo tja, da potrdijo lastne stereotipe, lastne napovedi, da nadaljujejo ta nek diskurz orientalizma, kjer se ta svet zoži na neke iracionalne kategorije, kar menim, da je povsem napačno," je prepričan.  

"Ko ste na vzhodu, imate občutek, da vzhodneje, kot greste, bolj srčni in topli so ljudje," meni. Prepričan je, da je tudi svilna pot prispevala k temu, da v teh krajih ljudje popotnike sprejemajo "kot kralje". "Pridete v neko avtomehanično delavnico in jih prosite, da vam popravijo kljuko, ki je odpadla. Ne vprašajo vas, ali ste lačni, žejni ... Takoj naročijo kakšne kebabe, baklave in vam jih ponudijo. Seveda za to ne želijo vzeti ničesar, želijo vas pogostiti, ker ste 'musafiri' (v prevodu: popotniki, gostje). Niso nam želeli zaračunati niti tistega dela, ki so ga opravili," se spominja izkušnje nekje ob turško-armenski meji. 

V Uzbekistanu pa so jima domačini celo ponujali ves denar, ki so ga imeli. "Morda je to dejansko nekaj iracionalnega, da vam nekdo daje svoj denar, ampak ali je to napačno? Ali obstaja enačaj med iracionalnim in slabim? Mislim, da ne nujno. Mislim, da moramo razbijati to vrsto stereotipov," poudarja.