S kajaki po črnogorski lepotici, za katero si želijo, da bi ostala ekskluzivna

"Če padem v bližino Evropske unije, je še najbolj varno od vsega," je skušal zafrkljivo ubraniti ponos pred ostalimi, po tem, ko mu roke očitno niso dale, da bi brzico zadržal na svojem mestu. Pobral se je in se opotekel nazaj na svojo stran gumenjaka. Komajda je uspel noge poriniti nazaj pod mreže na dnu gumenjaka, že je veseljačenje presekala nova skala, ob katero smo narahlo, a z gotovostjo trčili. "Gremo, močneje!" se je zadrl Nebojša in naš fokus se je vrnil na premagovanje silne teže modrikaste veličine, ki se je na prvi pogled zdela tako mogočna, da je z vsega šestimi vesli ne moreš niti ogroziti, kaj šele se izviti iz njenega močnega prijema. A spet nam je uspelo, osvobodili smo se! Zdelo se mi je, da se bom žarečega sonca iz daljave kmalu dotaknila. 

Poročno slavje in druge radosti Žabljaka 

Mednarodna kajakaška regata je bila na sporedu tistega septembrskega tedna. Ljubiteljski in profesionalni kajakaši z vsega sveta so bili povabljeni v enega najbolj goratih predelov Črne Gore. Durmitor jih je prvikrat v rekreativno-športnem formatu vabil v svoje osrčje, da se pred njimi postavi z največjim adutom, ki ga premore, z reko Taro. Na slabem poldrugem tisočaku nadmorske višine se je še istega večera odprla rampa in po nekaj minutah gozdne vožnje se je pred nami razprostrlo osupljivo ledeniško Črno jezero. 

V idilični restavraciji, ki se z leseno konstrukcije zlije v mogočno visoki iglasti gozd ob njej, je bilo stičišče prve noči. Malo in Veliko jezero, ki se združujeta v enega, je bilo slišati streljaj stran. Videli ga v črni noči nismo. In misel, ki mi je švignila skozi glavo, je bila, kako enkratno je, da neokrnjena narava lahko brez agresivnih svetil tako prosto zadiha. Ni trajalo dolgo, ko je zamišljenost prekinila dobrodošlica. Čeprav je v notranjosti na ta petkov večer veseljačilo na desetine svatov in poplesavalo v tradicionalnih črnogorskih ritmih in čeprav je bila sveža durmitorska klima za septembrsko noč razmeroma popustljiva, je bila istočasno ravno prav neusmiljena, da se predolgo ne bi zadržali. Bili smo več kot nared za počitek in adrenalinski izziv naslednjega dne.

Domači pršut in tradicionalne priganice z medom, to je bilo v sobotnem jutru zares slovo od Žabljaka, v katerem je skoncentrirana večina durmitorske turistične infrastrukture. Krenili smo v smeri Splavišta. Rafting-kajakaško popotovanje smo torej začeli v zgornjem delu soteske. 

Vožnja pod betonskim mostom Đurđevića Tara je bila prva, ki je jemala dih, že kmalu zatem smo oplazili najmočnejšo in najkrajšo evropsko reko Ljutico. Delali smo, vihteli vesla, profesionalni skiper pa nas je, ne da bi se zvrnili v hladno vodo, z diktiranjem tempa prepeljal čez vse prepreke tistega dne. Kolikokrat smo se z osvežujočo Taro zalili, nalašč ali ne, seveda nismo preštevali. Prispeli smo v Radovan Luko. Ekološki hotel Porto Tara s štirimi zvezdicami jih je imel tisto popoldne nešteto. Noge so bile težke, hrbet in roke pa razbolene od veslanja. Bili smo na menda najgloblji točki v Evropi. "Vsa bivša Jugoslavija je skoncentrirana tukaj," se je nasmihalo lastniku in direktorju turistične agencije Explorer DMC Luki Bulatoviću v odgovor na vprašanje, kako zadovoljen je z realizacijo prve mednarodne regate. 

Na terasi prvega ekološkega hotela v kanjonu, ki ga je pred dvema letoma zgradil na temeljih ostarelega hostla, za kar pravi, da sodi med največje črnogorske turistične investicije zadnjih let, je udeležence regate, ne samo balkanske, pač pa tudi iz drugih držav Evropske unije, sprejemal posebej dobrovoljno. "Zadovoljni smo in računamo, da bo naslednje leto še bolje. Ne bomo sicer tekmovali, da bi na Taro prišlo na stotine in stotine ljudi. Tara je in mora ostati ekskluzivna," je dejal Bulatović, ki pravi, da si črnogorski biser zasluži najboljše goste. Ambiciozno si jo želi v prihodnje postaviti na zemljevid evropskih in svetovnih kajakaških prvenstev. 

Črnogorsko gostoljubje od A do Ž

"Nisem ravno 'rafting lady'," se je pred kampom, ki se je šele dobro prebujal v naslednjem jutru, nasmihala Jenni. Če sva se dan prej na vodi uzrli v kratkih rokavih in hlačah, si je na to rano nedeljsko jutro rokave tople jesenske jakne vlekla do konic prstov in se spraševala, kako bo prestala še razburljivejše kilometre. Ljubiteljska kajakašica s Finske je prišla s partnerjem Balkancem. "I have been kayaking on Drina a few times, but yes, to je to," je iskrivo pokazala tudi znanje jezika. Edino logično vprašanje je zato bilo, česa vsega jo je še priučilo življenje. "Ja sam Jenni, kako ste, hvala, izvoli, ništa," je samozavestno zvrstila eno frazo za drugo. In nadaljevala: "Obožujem Finsko, ampak v primerjavi z Balkanci smo mi res hladni. Tukaj je drugače, kamorkoli greš, slišiš, dobrodošli, izvolite rakijo." 

Samo midva v naši majhni skupini ne govoriva črnogorsko, je dodal nemški kolega Fabiano in sklenil, da je ravno zaradi tega izkušnja mnogo lepša. Prepustil se je toku, je razlagal, vodnemu in organizacijskemu. Osupnila ga je narava, ki da se ji lahko s prehitevanjem ali izostajanjem od skupine prepustiš v samoti. "Včeraj zvečer sem samo stal ob vodi in poslušal valove, ki so butali ob skale. In počutil sem se, kot da sem tukaj doma. Bistvo je v preprostih občutkih, ki jih je hkrati zelo težko pojasniti," je orisal. In nadaljeval, da država pač ni samo njena pokrajina: "Predvsem je to posebna zgodba o ljudeh, ki ti izkušnjo omogočijo. Pa je lahko to zgolj prodajalec na bencinski črpalki, receptor v hotelu, natakar v gostilni ali organizator takega dogodka." Ker je na to napeljala že finska kolegica, vprašam, ali mu je zadišala rakija in ali jo namerava prepeljati domov. Iskrivi nasmeh je predvidel odgovor: "Ker je gostoljubje tukaj tako veliko, vem, da jo bom, tudi če je ne kupim, na neki točki zagotovo prejel v dar ..."

Bosanec je brzice krotil stoje

Pred več kot petdesetimi udeleženci regate je bila torej drugi dan še razburljivejša etapa. "Razbil je vso možno fiziko," se je zaslišalo občudovanje Živojina Stanojlovića. Kilometre na vodi je premagoval, beri in piši, stoje. In pasti ga, Bosanca z desetletjem izkušenj na vodi, nismo videli. Ampak nekajkrat sem padel, je smeje kontriral, hkrati pa sprejel kompliment, ko sem ga ujela ob počitku. "Vedno sem imel željo, da bi poskusil, ali je ta pas Tare izvedljivo premagati stoje," je dejal in pojasnil še, kako jo je videl slaba dva metra višje: "Mislim, da sem edini, ki sem videl ribe in preostali podvodni živalski svet." Da je avanturist prve klase, je postalo jasno, ko je napovedal naslednji izziv. Več kot 350 kilometrov bo štela njegova naslednja preizkušnja v porečju Drine. 

Naše oči so se tačas in zlasti po desetinah pritokih in izvirih na osupljivost okolice že nekoliko privadile. Znova pa nas je presunil slap Bajlovića Sige. Čolne smo privezali ob obalo, se povzpeli po skalah, s katerih je polzela voda, mi pa smo ji eden za drugim kljubovali. Z vrha 30-metrskega slapa smo uzrli vse možne odtenke zelene, ker smo se v poznem popoldnevu znašli pod sivkastimi oblaki, pa ne tudi človeške ribice, ki se menda skriva v skrivnostnem jezeru nad njim. 

Da Črnogorci še niso izkoristili potenciala, ki ga imajo, je bil prepričan tudi virtuoz v spustu na divjih vodah Sreten Biljić. Odetega v barve srbske zastave ga je bilo med kajakaši zlahka uzreti. Za aktualnega srbskega prvaka je bila Tara z zdajšnjim nizkim nivojem vode preprosta izkušnja. Da seže tudi do sedem metrov, so medtem pripovedovali na črnogorsko-slovenskem gumenjaku in na pobočju kazali meje, ki so iz bolj ali manj razbohotenega rastja ponekod razvidne. Številne plaže vzdolž kanjona so aprila in novembra, ko voda zaradi topljenja snega ali obilice deževja doseže maksimum, potopljene. V zadnjih kilometrih nas je tok nosil po meji z Bosno in Hercegovino. Tam so se zvrstile najrazburljivejše brzice in vrtinci, mi pa smo jih premagovali kot za šalo. Tudi v ritmih Zorana Predina, to je bila namreč glasbeno-košarkarska asociacija šaljivca z našega čolna. Izkrcavanje v Šćepan Polju v črnogorskih Plužinah je bilo vse bliže, in ko je že padala noč, smo uzrli mesto, kjer se z zlitjem Tare in Pive rodi takisto veličastna reka Drina.