Tajvanski otok Matsu, prvi korak na poti Kitajske

Skoraj poln turbopropelerski ATR72 je pristal brez težav. Skale, na katerih leži pista, visoko nad pečinami spominjajo na dalmatinska obalo. Tipično malo lokalno letališče boža sonce in uspava otok Matsu. Večina nas še ni slišala zanj in če bo v naslednjih letih v svetovnih novicah, te ne bodo dobre. Če pogledamo proti morju, se brez težav vidi celino. Grozečo celino. Ljudska republika Kitajska je od Matsuja oddaljena okoli 10 morskih milj, tajvanski del pa je 100 milj na drugi strani. Celotni tajvanski arhipelag Liangdžiang leži v objemu skoraj 10-milijonskega kitajskega mesta Fudžov. Kitajski predsednik Ši Džinping naj bi naročil kitajski Ljudski osvobodilni vojski, naj bo pripravljena na invazijo na Tajvan do leta 2027, v zadnjem novoletnem govoru pa je zagotovil, da se bosta Tajvan (Republika Kitajska) in Ljudska republika Kitajska združila. In otok Matsu je prvi na spisku. Prepreden je z več kot 300 utrjenimi obrambnimi nasipi in rovi, pa tudi z morskimi zaklonišči, kamor so že od nekdaj skrivali ladjevje pred napadalci. Z bližnje plaže zaslišimo strele, vojaško usposabljanje traja vsak dan, vsako minuto.

Formoza, "lep otok" Tajvan

Zgodovina Formoze oziroma danes Tajvana po drugi svetovni vojni je precej znana tudi v Evropi. Gibanje Kuomintang, v prevodu Ljudska narodna stranka, je postala središče kitajske revolucije in se je borila proti japonski okupaciji ter vodila drugo sino-japonsko vojno od leta 1937 do 1945. Na kitajski strani se je takrat borilo 14 milijonov vojakov in ob kapitulaciji Japonske je bilo nacionalistov Kuomintanga petkrat več kot komunistov. Kitajska komunistična partija se je pod vodstvom Mao Cetunga od leta 1927 s prekinitvami neprestano borila s Kuomintangom Čang Kajška. 

Prav slednji je v bojih proti Japoncem najbolj izčrpal svoje čete in komunisti so jih v državljanski vojni porazili. Čang Kajšek se je čez Fudžov umikal Mao Cetungovim komunistom, na koncu pa na Tajvanu ustanovil Republiko Kitajsko, nam poznano po imenu Tajvan. Kuomintang je na otoku vladal z železno roko, nič dosti nežneje kot komunisti na celini. Pod pretvezo boja proti komunistom se je začelo obdobje, poznano pod imenom Beli teror. Vojno stanje z ukinjenimi civilnimi pravicami in prepovedanimi političnimi strankami je trajalo od leta 1949 do 1987. Prve svobodne volitve so bile v Tajvanu izvedene leta 1991 in pred prihajajočimi volitvami ta konec tedna je ena glavnih tem kitajska grožnja.

Matsu, otok boginje in nevarnega pogleda na Kitajsko

Otok Matsu ohranja tesne povezave s celino. Tu je še največ mešanih zakonov, vsak dan imajo trajektno povezavo s komunistično celino. Trajekt do polovice poti vihti tajvansko, po polovici pa izobesi kitajsko zastavo. Na to ladjo pa ne morejo vojaki tajvanske vojske, ki jih srečamo v čakalnici na pomolu. Ne odpravljajo se na celino, čakajo odhod na sosednji tajvanski otok v tem arhipelagu, Beigan. Presenetljivo eden od njih za masko spregovori za skupino novinarjev iz Evrope, želi le, da zakrijemo njegov obraz. Zaradi varnosti ga imenujemo vojak Li. Je profesionalen vojak v uniformi tajvanske vojske, nekoč je bil pri mornariški pehoti, pri marincih, pod orožjem pa je že pet let. 

Njegova družina nima vojaške tradicije, še več, njegov odtujeni oče živi v komunizmu, v Šanghaju. Ne zdi se preveč prestrašen zaradi grožnje kitajske invazije: "Če nas bodo napadli, nas bodo pač napadli. Naša dolžnost je, da branimo. Sicer ne bomo presenečeni, če pride do napada, ta strah je prisoten že v generacijah in ni nas strah." Li ne želi odkriti preveč, a vseeno opiše življenje le streljaj od Ljudske republike Kitajske: "Radi bi imeli več vojaških plovil, tudi prebivalci bi bili bolj mirni. V vojski se pogovarjamo o možnostih invazije. Nočemo vojne, a tudi ne želimo, da se nas dotikajo, mislimo pa, da nam bodo pomagali Američani." Li podrobno spremlja novice z druge fronte, iz 8000 kilometrov oddaljene Ukrajine. Ko se je tam začela vojna, so bili v visoki pripravljenosti, pričakovali so napad Kitajske v nekaj tednih, zato tudi podpira splošno služenje vojaškega roka, ki ga v Tajvanu podaljšujejo s štirih mesecev na eno leto. Prav te dni je na prvo služenje odšla prva podaljšana generacija in tako tudi Tajvan opaža, da zgolj profesionalna vojska ne zadovolji obrambnih potreb. 

Matsu je tako kot celoten Tajvan v primežu predvolilne kampanje in vladajoča, prozahodna stranka DPP, Demokratična progresivna stranka na otoku že dolgo let gleda v hrbet stranki KMT, Kuomintangu. Slednja ima precej boljše odnose s Kitajsko in Peking bi jih bistveno raje videl na oblasti kot DPP, ki pa v Tajpeju vlada že osem let. KMT se sooča z obtožbami o zastopanju interesov Kitajske, čeprav skoraj nihče v tej otoški državi ne podpira združitve s Kitajsko. Zgodba Hongkonga jih je naučila, da demokracija ob režimu Ši Džinpinga ne more preživeti. 

Kljub temu se starejši ribiči na tržnici na Matsuju bolj naslanjajo na Peking kot na Tajpej ali zahod. 52-letnik je bil včasih ob štirih že na morju, da je lahko ob šestih prodajal ulov. Danes pravi, da je morje preveč siromašno, večina rib izlovljenih, preveč je kitajskih industrijskih ribiških ladij in zdaj, posebno po pandemiji, od prodajalca kupi na veliko in preproda v ribarnici. Pa še barka je pokvarjena in bi jo moral odpeljati do celine na popravilo, pa zaradi napetosti to ni možno. "Vojne ne bo, ne verjamem," pravi. "Že zelo dolgo se govori, da bo vojna, pa se nikoli nič ne zgodi. Združitev s Kitajsko je zame, za navadnega državljana, pretežka tema, ne znam opisati." Še bolj neprepričan je pred vhodom na tržnico 82-letni Čen.

Čepi in čisti ribo ter razloži svoj pogled: "Če bo vojna, jo bomo začeli mi, vsi v Tajvanu se bojimo, da bomo začeli z vojno s proglasitvijo neodvisnosti in bojim se, da bo to v bližnji prihodnosti." Ustava republike Kitajske (Tajvana) namreč predvideva, da je Tajvan del demokratičnega sistema, na drugi strani pa ustava Ljudske republike Kitajske v preambuli zagotavlja, da je Tajvan del Kitajske pod vodstvom Komunistične partije. Luske ploščatega Romba, ki ga prodaja za 150 tajvanskih dolarjev, kar je okoli štiri evre in pol, letijo, ko stari Čen nadaljuje: "Vsega so krivi Američani, oni so vse zmanipulirali in oni bodo odgovorni za vojno." Toda starec se moti, prav nobena resna tajvanska stranka ne podpira razglasitve neodvisnosti. Raziskave javnega mnenja, ki so v Tajvanu verjetno najbolj pogoste na svetu, kažejo, da je le 4,5 odstotka ljudi za samostojnost in še manj, 1,6 za združitev s Kitajsko.

 Torej ribiška zgodba je le to, ribiška, daleč največ ljudi in s tem tudi domačih in zahodnih politikov zagovarja sedanji status quo. Ti so razdeljeni po odtenkih mnenja, da bi ta status ohranjali v nedogled, nekaj jih zagovarja status quo in odločitev pozneje, nekaj pa status quo in nekoč pogovore o samostojnosti. 

Tako grožnja miru ne prihaja zaradi tajvanske samostojnosti, Peking je tisti, ki se na vse pretege trudi porušiti status Q.

Ko stojimo na vrhu Matsuja, ob velikanskem kipu boginje, po kateri je otočje dobilo ime, je boleče jasno – Matsu je vojaško praktično neubranljiv in največje vprašanje je, kaj bi storil Tajpej, če bi Peking samo te otoke zavzel. Za začetek. In še boljše vprašanje, ali bi reagiral Washington. 

Politiki Tajpeja

"Ogromno smo se naučili od Ukrajine, predvsem to, kako se lahko vojni izognemo," za 24ur.com pove Wellington Ko. Generalni sekretar sveta za nacionalno varnost sprejme petnajst evropskih novinarjev v močno zastraženi predsedniški palači z vojsko svetovalcev in namestnikov. Zelo lahko je za naše nasprotnike asimetrično vplivati na našo družbo v času volitev. Vzamejo selektivno eno informacijo in jo obrnejo na glavo in gre za kognitivno vojno iz Kitajske. Smo v demokraciji in imajo svobodo, bistveno je, da razumejo, da dobivajo agenti te informacije, navodila iz Kitajske. Zato v obrambi Tajvana največji poudarek dajejo robustnosti družbe, medijski pismenosti in prepoznavanju dezinformacij. A če se je začelo v kibernetskem svetu, se bo nadaljevalo v pravem. Najprej pričakujemo mornariško invazijo, potem pa še urbano vojskovanje, sklene eden najbolj vplivnih politikov v Tajvanu. 

Njegove besede s kančkom dvoma razložijo v inštitutu za obrambne raziskave. Najpomembnejši tajvanski obrambni think tank je zadolžen za strokovno pripravo inštitucij in družbe za preživetje pred grozečo Ljudsko republiko Kitajsko. "Ne smemo preveč zaupati vojnim igram in simulacijam. Scenariji se začnejo z mornariško blokado, a ta potrebuje čas in če bi šla Kitajska v mornariško blokado, s tem formalno prizna Tajvan kot državo, pa še izgubi element presenečenja. Vprašanje je, koliko časa lahko zdržimo blokado, na to se pripravljamo. Na tisoče ladij gre skozi ožino, kako bi jih kitajska mornarica identificirala, preverjala ladje? Tako se pripravljajo na velik kinetični napad: potrebujemo več protiladijskih raket na obali, zelo dobro pa poznamo vse tako imenovane rdeče plaže, kjer je izkrcanje mogoče. V preteklosti smo največ pozornosti posvečali bojevanju v zraku in na morju. Sedaj vemo, da nasprotnike po plaži čaka najprej urbana džungla, potem pa še prava." Tako odgovori na moja vprašanja o vseh hribih, ki obkrožajo Tajpej in imajo lep pogled na nekoč največjo zgradbo na svetu, stolp Tajpej 101, dr. Vu Tzuli, raziskovalec inštituta in nekdanji mornariški pilot s činom kapitana. 

Tudi on poudarja lekcije ukrajinske vojne in potrdi moja predvidevanja o podobnih strukturnih težavah ruske in kitajske vojske. Rusko zanemarjanje pomembnosti podčastnikov v ukrajinski vojni je rusko vojsko drago stalo. Kitajska je svojo vojsko sestavila po ruskem modelu, mi pa po ameriškem. Tako se velikokrat zgodi, da čakajo ukaze od zgoraj in izgubijo iniciativo, spremljamo kitajske mirovne sile v Džibutiju, Kongu in Južnem Sudanu.

"Vojna bi bila katastrofa za mednarodno skupnost in tudi za Kitajsko," pa opozori v pogovoru z nami tajvanski zunanji minister Joseph Vu.

"Vojna ni pred vrati in ni neizogibna samo zato, ker vidimo Kitajsko, da se pripravlja na invazijo. Kitajci bi radi dobili spopad brez vojne. Ukrajinci so zelo uspešni pri spopadu z eno najmočnejših sil na svetu. Spopad je zelo asimetričen in veliko smo se naučili od njih. Želimo se naučiti od njih, kako navezati stike s čim več državami, da se v uporu proti Kitajski ne bi počutili sami."

Zato ne skrivajo, da želijo internacionalizirati spor s Kitajsko in si želijo tudi podpore iz Evrope. Mir v tajvanskem prelivu je neprecenljiv za svetovno stabilnost in zato bi moral biti pomemben tudi za male države Evrope. Češka in Litva sta se v tem sporu jasno postavili na stran demokratičnih vrednot, ekonomskih. Tajvan je namreč na indeksu svobode znane organizacije Freedom house lani dosegel 94 točk od 100, Slovenija 95, Kitajska pa devet točk, kar je še manj kot ruskih 16.

Tako smo zapustili Tajvan z besedami kandidatke za podpredsednico Tajvana, nekdanje veleposlanice v ZDA, Hsiao Bi-kim: "Ljudje, ki imajo radi svobodo, bi morali podpirati drug drugega."

Pojasnilo: Vsebina je nastala z delnim financiranjem fundacije Bakala in ameriškega zunanjega ministrstva, kar na neodvisnost novinarske vsebine ni imelo vpliva.