Zdravnica iz Srebrenice na maršu smrti: 'Bili smo lahka tarča'

Fatima Klempić Dautbašić je tik pred začetkom vojne v Bosni in Hercegovini zaključila Medicinsko fakulteto v Tuzli in kot mlada zdravnica začela z delom v Zdravstvenem domu v Bratuncu. "17. aprila 1992 so se tanki zapeljali v Bratunac in z bratom sva tisti dan zapustila mesto. Mama pa je tako kot veliko starejših ljudi ostala v mestu. Mislili so, da se bodo razmere hitro umirile. Bila je prepričana, da nihče ne bo napadal starejših ljudi. Zato ni želela zapustiti svojega doma," se spominja začetka vojne.  

Čez nekaj dni jo je poklicala, češ naj se vrne, saj je nekaj zdravnikov, muslimanov, še vedno delalo v zdravstvenem domu v Bratuncu. "Naredila sem to napako in se vrnila v mesto. Teden dni sem delala tam, ampak to je bilo najbolj težko obdobje. Ljudi so odpeljali, zgodil se je pokol v osnovni šoli, brata sodelavke so odpeljali sredi noči. V Bratunac so prišli Beli orli (Šešljeva paravojaška enota) in Arkanovi tigri ... Takrat nisem več vedela, kako naj zapustim mesto," pravi Fatima. 

Izkoristila je trenutek, ko so del zdravstvenega osebja dali "na čakanje" in z dovoljenjem svoje vodje zapustila mesto. "Iz mesta sem zbežala z zadnjim avtobusom, saj sem slišala, da so po tem prekinili avtobusne povezave do mesta."

Ko nemogoče postane mogoče

Zatekla se je v vas v okolici Srebrenice, kjer je delala vse, kar je bilo v njeni moči, da je reševala ljudi. Sprva so ranjence oskrbovali kar na domovih. Previjali so jih s tistim, kar je bilo pri roki. "Uporabljali smo mazila, ki so jih izdelovale domačinke iz zelišč. Namesto medicinskega alkohola smo za izpiranje ran uporabljali rakijo. Iz posteljnine smo izdelovali preveze. Ko danes pripovedujem o tem, mnogi ne morejo verjeti, da so v takšnih razmerah ljudje, ki so imeli hude poškodbe glave ali trebuha, preživeli. V medicinskih knjigah ni opisov, da je takšne poškodbe, s katerimi smo se srečevali, sploh mogoče preživeti brez antibiotikov, samo s previjanjem, mazili in osnovnim čiščenjem z rakijo. Če tega sama ne bi doživela in bi mi nekdo o tem pripovedoval, bi rekla, da je to praktično nemogoče," pravi zdravnica. 

V času vojne je bilo na območju Srebrenice skupno šest zdravnikov. Vsi, razen pediatra, so bili mladi zdravniki, najbolj izkušen med njimi je imel le štiri leta delovnih izkušenj. Večina od njih ni bila usposobljena za delo z ranjenci, ki so imeli vojne poškodbe. Kljub temu so se kmalu organizirali in vzpostavili bolnišnico v prostorih tamkajšnje porodnišnice. "Bolnišnica je bila prepolna ranjencev. Srebrenica je bila majhno mesto, kjer je bilo na voljo za okoli 9000 prebivalcev stanovanjskih prostorov. Ko so padle okoliške vasi in mesta, so ljudje iz teh krajev pribežali v Srebrenico. Tako je naenkrat v Srebrenici bivalo 66.000 ljudi, na tako majhnem prostoru. To je bila strašna humanitarna kriza. Srebrenica je bila kot veliko taborišče, v katerem smo bili kot na dlani, na vseh okoliških hribih pa so bili četniki, ki so nas lahko v vsakem trenutku videli in streljali na nas. To je bil tudi velik psihični pritisk," nam pove. 

Zaradi slabih humanitarnih razmer, ko je bilo na kupu toliko ljudi, so se pojavile tudi mnoge nalezljive bolezni, kot so tuberkuloza, garje ... V bolnišnici so morali iz nič postaviti tudi operacijsko sobo za oskrbo ranjencev, čeprav večina zdravnikov ni imela kirurškega znanja. "Pri mnogih operacijah nismo imeli niti anestezije. Obstajajo posnetki amputacij in operacij v lokalni anesteziji, s stekleničko etra. Vato smo natopili z etrom in jo prislonili na bolnikov obraz. In v takšni "anesteziji" smo jih operirali," pripoveduje zdravnica. 

Poleg ranjencev so umirali tudi majhni otroci. "Zaradi podhranjenosti, prebavnih motenj ali navadnih obolenj in vnetij, saj nismo imeli niti antibiotikov. Majhni otroci, ki so zboleli za kakršnokoli boleznijo, so bili praktično zelo blizu smrti. Gledati, kako umirajo otroci, je bilo najhuje," pravi.

Padec Srebrenice in odločitev za beg

Stanje se je pred padcem Srebrenice začelo drastično slabšati. "Maj in junij 1995 so zaznamovala obsežna granatiranja Srebrenice. Srbske sile so prodirale v obrobje mesta. Slutili smo, da se bliža nekakšen slab konec. Upali smo se le, da nam bo pomagala mednarodna skupnost, saj so to obljubili, ko so leta 1993 razorožili prebivalstvo. Vzeli so nam še tisto malo orožja, ki so ga ljudje v neposrednih bojih v začetku vojne zaplenili sovražnim silam. Kajti naši ljudje so bili v začetku vojne povsem neoboroženi, ljudje so se branili z doma izdelanim orožjem iz cevi," se spominja. 

Julija 1995, ko so se srbske sile vse bolj približevale mestu, je postajalo jasno, da pomoči ne bo in da so prepuščeni samim sebi. Noč pred 11. julijem se je sicer pojavilo upanje, saj so mestne oblasti dobile zagotovila predstavnika ZN, da bodo naslednji dan napadli položaje srbskih sil. "Toda ko se je 11. julija zdanilo, se zjutraj ni zgodilo nič. Ni bilo nikakršnih napadov in okoli poldneva smo dojeli, da so bile to prazne obljube. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti za svoje ranjence. Predstavnike ZN smo prosili za tovornjake, s katerimi bi te ranjence premestili v njihovo bazo. Po nekem čudežu smo dobili dva tovornjaka, v katera smo namestili hudo ranjene. Tisti, ki so imeli lažje poškodbe, so hodili za tovornjaki," pripoveduje zdravnica. A ko so se pripeljali do baze, jih tam niso želeli sprejeti. "Kolegu zdravniku so rekli, da nimajo dovolj zmogljivosti in prostora, da lahko sprejmejo vse te ranjence. Šele ko so zagrozili, da bodo prebili ograjo in na silo vstopili v bazo, so odprli ograjo in sprejeli ranjence."  

Z ranjenci je ostalo nekaj medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Sama pa je v vsesplošnem kaosu, ki je zavladal ob padcu Srebrenice, pomislila, da je najbolje, da čim prej zapusti mesto. Ko so prišle informacije, da so srbski vojaki že pri avtobusni postaji, ki je od bolnišnice oddaljena le kakšnih 200 metrov, je v paniki v torbo stlačila nekaj sanitetnega materiala in svoje fotografije. "Samo, da nas ne dobijo živih. To je bil naš največji strah. Kot ženska sem se bolj bala tega, da bi me mučili, posiljevali," se spominja. 

Skupaj z zdravniško kolegico Branko Stanić in še nekaj medicinskimi sestrami se je odločila, da se pridruži moškim, ki so nameravali zbežati čez gozd. "Na tej poti sem se prebijala teden dni. Mnogi so potrebovali dlje, veliko pa jih ni preživelo. Teh sedem dni v tem gozdu me še danes preganja kot nočna mora. Nemogoče je opisati, kako smo se počutili," pravi Fatima. 

Marš smrti: sedem dni agonije

Na begu po zahtevni gozdni poti so bili brez vode in hrane. "Hoditi smo morali v koloni, eden za drugim, saj je bilo to celotno območje posejano z minami. Zato smo morali hoditi korak za korakom. Predstavljajte si kolono 12–15 tisoč ljudi, ki se kot kača vije skozi gozd. To je predstavljalo tudi velik psihični pritisk, saj nismo poznali terena, nismo vedeli, kje smo," se spominja. Najbolj jo je skrbelo, da bi iz vidnega polja izgubila človeka, ki je hodil pred njo in ki mu je morala slediti, da ne bi zašla s poti. Niti spanec je ni smel prevzeti zaradi te bojazni.

Pot je bila prava ruska ruleta, en napačen korak je lahko bil usoden, na njih so streljali z vseh strani. "Ves čas so srbske sile prekinjale to kolono, ki se je vila kot kača. Bili smo jim lahka tarča. Sprva nisem verjela, ko so nas opozarjali, naj pazimo, saj da so se med ljudi v koloni pomešali četniki. Toda v tako velikem številu ne morete poznati vseh. In nisem se zavedala, da so se na nekaterih mestih pridružili koloni in ljudem rekli: 'Tukaj je bližnjica, po tej poti bomo dohiteli ostale.' Ljudje, ki so več dni hodili v koloni, izčrpani, lačni, neprespani, niso dobro dojemali, kaj se dogaja. Zaupali so in sledili tem vodnikom. Na tak način so zajeli veliko ljudi, ki so jih nato pobili," opisuje dogajanje. 

Veliko ljudi je na poti doživljalo halucinacije, se spominja. "Kot zdravnica mi je že prvi dan postalo jasno, da so v nas metali bojne strupe. Že res, da smo se že na pot odpravili izčrpani, neprespani in lačni. Toda nemogoče je, da toliko ljudi začne halucinirati že prvi dan," poudarja. Prepričana je, da so zastrupljali tudi vodne vire.

Razmere so bile nevzdržne, spominja se, da so povsod ležala trupla. "Vse izgubi smisel. Ko hodiš po tej poti, ti ne življenje ne smrt ne pomenita nič več. Vidite, da je nekdo umrl, in razmišljate o tem, ali ste vi naslednji. Vendar vas to ne gane, enostavno hodite naprej in se prepustite usodi," pravi. 

Še posebej težke so bile noči: "Predvsem, ker je bilo oteženo premikanje po gozdu. Območje je bilo minirano. Nekateri so zašli v minsko polje, vse naokoli smo slišali krike. Grozljivi kriki, ki jih ne morem pozabiti. Klici na pomoč. Slišiš, da je nekdo nekje ranjen, a ne veš, od kod prihaja glas, ne moreš mu pomagati, ta glas pa te ves čas spremlja."  

Ko so se po sedmih dneh prebili do Nezuka blizu Tuzle, se ji je zdelo, kot da sanja. Šele ko so pred njih začeli nositi hrano in skodelice kave, je dojela, da je agonije konec. Pozneje, ko se je ozrla okoli sebe in ko so prešteli, koliko ljudi se je prebilo skupaj z njo, je ugotovila, da je še veliko več ljudi ostalo v gozdu. Prvi dan se je prebilo okoli 4000 ljudi, v naslednjih dneh se je uspelo prebiti še okoli tisočim. Ostali so končali v gozdu ali v množičnih grobiščih. 

Dan, preden so se prebili do osvobojenega ozemlja, jih je zajelo močno deževje in ogromna toča. "Bili smo premočeni do kože in tako povsem mokri smo dočakali noč. Noči pa so bile zelo hladne. Vse dotlej nisem vedela, kako zelo hladne so lahko poletne noči. Mislim, da je tisto noč največ ljudi haluciniralo in odtavalo v minska polja," se spominja Fatima. Tudi naslednje dni in tedne je močno deževalo, ona pa je na varnem razmišljala, kako se počutijo ljudje, za katere je mislila, da še vedno tavajo po gozdu. "Še danes, ko pada dež, si predstavljam, kako pada po teh ranjencih in ljudeh, ki se skušajo prebiti na varno. Vedela sem, kako jim dež vse skupaj še otežuje. Še zdaj, ko pada dež, to težko prenašam. Po vseh teh letih ... Te stvari je enostavno nemogoče pozabiti," pove skozi solze.

Na maršu miru umiri svoj notranji boj, a rane se vedno znova odpirajo

Tako imenovani marš smrti se je po vojni transformiral v marš miru. Vsako leto se na tisoče ljudi pred obletnico genocida odpravi po tej isti poti, po kateri je hodila tudi Fatima, le v obratni smeri. Iz Nezuka v Srebrenico oziroma Potočare. Pred leti se je po nagovoru znanca prvič podala na marš miru tudi sama. "Rekel mi je, da je bilo njemu po tem pohodu precej lažje pri srcu. In to je bil motiv, da sem se odpravila tudi sama. In od takrat se ga udeležim skoraj vsako leto ali pa z družino opravimo vsaj del poti," pravi Klempić Dautbašićeva.

"Ko grem znova po tej poti, na nek način umirim ta svoj nekakšen notranji boj. Kajti po eni strani živim svoje življenje, delam, imam svojo družino, po drugi strani pa manjka le sekunda ... Takoj, ko nekdo omeni Srebrenico, se vrnem v tisti čas leta 1995. Kot da ni minil niti dan od takrat," pojasni. 

Med vojno in v genocidu je izgubila 40 članov družine, številne prijatelje in tudi paciente. Njen soprog pa je v genocidu med drugim izgubil očeta, brata in strice. Vsakič, ko obišče Spominski center v Potočarih, kjer so pokopane žrtve genocida, se sprašuje: "Kako sem jaz, šibka ženska, uspela preživeti, številnim bratrancem in sorodnikom pa to ni uspelo?"

Mnoge od teh žrtev so iskali več let, dele trupel so v nekaterih primerih našli v štirih, petih grobnicah. To priča o tem, da so storilci skušali sistematično prikriti svoj zločin. "Po vsem tem času se zdaj soočamo z novo težavo: zanikanjem, da se je vse to zgodilo. Pravijo, da ni bilo genocida, da niso bili pobiti, da ni bilo obleganja Sarajeva, da ni bilo ničesar. Verjemite, da mi to zdaj ponovno povzroča bolečino. Kot da nekdo ponovno koplje po naših ranah, kot da so jih ponovno ubili. Lahko si samo predstavljam, kako je materam iz Srebrenice, ki so izgubile svoje otroke," pravi Fatima. 

Poudarja, da je prav to razlog, zakaj se je odločila, da o tem govori in na to opominja. "Vsi, ki smo to morijo preživeli, smo dolžni o tem govoriti. Da ne utone v pozabo. Da se ne pozabijo ti otroci, sorodniki, ki niso za nič krivi. Ki niso imeli niti možnosti, da branijo svoje lastno življenje, kaj šele, da škodijo komu drugemu. Ubiti pa so bili na najbolj krute načine, z zavezanimi rokami, z žico, po mučenju," poudarja. 

Negotova prihodnost in žarek upanja

Spomini na vse te dogodke so znova privreli ob izbruhu vojne v Ukrajini. "Vojna v Ukrajini se v naših glavah prenaša na nas. Še posebej zato, ker sem v stiku z ukrajinskim anesteziologom, ki je bil v ekipi zdravnikov brez meja in je veliko časa preživel pri nas v Srebrenici. Še danes sva dobra prijatelja. Zdaj se bori na strani Ukrajine, za svoj narod. Vsakič, ko se slišiva, me nekaj vleče, da bi zdaj jaz morala iti tja in mu pomagati, kot je on pomagal nam. Ne glede na to, da se je en ukrajinski bataljon med vojno pridružil srbskim silam, ko so morili v Žepi. Vendar ko vidite, da tudi tam umirajo nedolžni ljudje, otroci, da so mesta zravnana z zemljo, ne morete ostati ravnodušni," poudarja. 

Poleg tega Fatima, tako kot ostali, ki so preživeli vojno v BiH, čuti tesnobo, saj se boji, da bi se lahko ukrajinska vojna prelila na celotno Evropo. "Ko se je začela vojna v Ukrajini, sem se slišala s prijateljico iz Nemčije in ji dejala, da ji bom v primeru nevarnosti poslala svoje otroke. Odvrnila mi je, da je tudi pri njih stanje negotovo, da bodo morda tudi oni morali bežati. Nikomur v tem momentu ni dobro," pravi. 

Čeprav danes živi in dela v Tuzli, je Srebrenica še vedno njen dom. Tam ima tudi stanovanje. Kot zdravnica namreč pomaga tudi nosečnicam na območju Srebrenice, saj tamkajšnja bolnišnica nima ginekologa. Vendar pa opaža, da je življenje v tem tragičnem kraju danes izjemno težko. "Tudi tisti, ki so se odločili, da se vrnejo tja s svojimi družinami, v zadnjih letih odhajajo iz Srebrenice. Kajti nemogoče je tam obstati. Morda res ni fizičnega trpinčenja. Toda ko vsakodnevno doživljate, da morate poslušati pesmi o pobijanju, ki jih na ves glas vrtijo, ko slišite ali vidite napise 'nož, žica, Srebrenica' in razne druge napise, ki vam govorijo, da tam niste dobrodošli, potem tam ne morete obstati," je ponazorila. 

Upanje v boljši jutri ji predstavlja vsako novo rojstvo, ki mu je priča. Še posebej je srečna, ko lahko pomaga pri porodu otroka staršev iz Srebrenice. Pred dobrima dvema letoma je tako v Tuzli pomagala na svet mali Merjemi, leta 1993, sredi vojne vihre, pa je bila prisotna pri rojstvu njenega očeta v Srebrenici.