Nov naraščaj prinesel nova odkritja. Bi lahko imeli zmajčka dvojčka?

Skrivnost večne mladosti človeške ribice zaposluje številne znanstvenike po svetu. Ker je Proteus anguinus endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da jo lahko najdemo na zelo majhnem delu sveta, pri čemer sta njeno glavno domovanje Slovenija in Postojnska jama, imajo slovenski znanstveniki to prednost, da lahko človeško ribico spremljajo v njenem naravnem okolju, in to vse faze njenega razvoja, od spočetja pa do odrasle živali.

V Postojnski jami so bili namreč leta 2016 prvič priča odlaganju jajčec samice te največje dvoživke, iz katerih se je izleglo 21 zdravih zmajčkov, ki so danes, šest let pozneje, veliki med 16 in 18 centimetri, medtem ko odrasle živali v dolžino merijo od 25 do 30 centimetrov.  

Vseh 21 mladičkov je danes še živih in pod budnim očesom skrbne ekipe, ki vse dni v letu skrbi zanje v različnih akvarijih v Postojnski jami. Zaradi ravsa med dvema juveniloma, torej še ne dve leti starima mladičema, so bili leta 2018 celo priča eni od izjemnih sposobnosti, ki jo imajo človeške ribice. Gre za sposobnost regeneracije izgubljenih udov, živčevja in celo organov, kot so srce ali možgani. Eden od mladičev je drugemu v prepiru odgriznil nogo, ta pa je počasi spet začela rasti nazaj, zaradi 'zmagoslavja' pa so mladiča poimenovali Viktor.

Leto 2022 je bilo izredno pestro

Lansko leto pa so se v Postojnski jami razveselili kar dveh novih naraščajev. Jajčeca sta namreč odložili dve samici, ena v akvariju znotraj Vivarija, druga pa v velikem akvariju v notranjosti Postojnske jame. Da je samica v Vivariju že začela odlagati jajčeca, je prvi opazil 13-letni Jaka iz OŠ Loče, ko je bil na šolskem obisku v Postojnski jami. "A imate nova jajčeca?" je vprašal vodičko, ko je na dnu akvarija opazil drobne kroglice. Jajčeca so res tako zelo majhna (okoli 5 milimetrov), da je bilo neverjetno, da jih je 'novi odkritelj' opazil. 

Skoraj istočasno pa je v velikem akvariju v Postojnski jami ena od samic odložila eno jajčece, a ga kmalu zatem pojedla. Ker bi bila v tem primeru selitev ostalih ribic drugam težko izvedljiva, so se odločili, da bodo tokrat preselili samico v drug akvarij, kjer bo lahko v miru nadaljevala z odlaganjem jajčec, a so kmalu ugotovili, da je bil stres selitve zanjo očitno prevelik, saj z odlaganjem jajčec ni nadaljevala. Vsaj nekaj mesecev ne. Potem pa so se nekega dne razveselili, ko so ugotovili, da se odlaganje jajčec nadaljuje. Samica je sicer večino jajčec pojedla, pustila je le štiri, iz katerih pa so se izlegli pogumni mladički. Za razliko od prve samice, ki je ločena od mladičev, pa je v drugem primeru družinica skupaj. Tudi to daje znanstvenikom posebno prednost, saj lahko spremljajo razvoj dveh zarodov, ki se razvijata v različnih pogojih.  

Trenutno v Postojnski jami skrbijo za 57 mladičev, 21 skoraj šestletnikov in kar 36 lanskih mladičkov, za katere noč in dan skrbi ekipa jamskega laboratorija. Poleg vodje Katje Dolenc Batagelj in biologa Primoža Gnezda je v ekipi varuhov še biologinja Katarina Kanduč, ki jo sodelavci kličejo kar 'super ženska', saj je aktivna na številnih področjih in hkrati neverjetna skrbnica malih super zmajčkov. Z velikim navdušenjem nam med obiskom Vivarija in novega zaroda pripoveduje o odkritju prvih jajčec in vznemirjenju, ki ga je povzročil 13-letnik. To, da ima polne roke dela, ko mora dnevno poskrbeti za vse živali, ki jih imajo v akvariju, zdaj pa je polno zaseden še 'oddelek za novorojenčke', je očitno prav nič ne moti, saj kar prekipeva od energije. Ima namreč to prednost, da enega od tako izjemnih dogodkov, kot je razmnoževanje človeške ribice, spremlja v živo.  

Poleg radosti pa so tudi skrbi. Vsakodnevno morajo živali pregledovati in skrbeti za čisto vodo, saj bi se lahko pojavile kakšne infekcije ali okužbe. Še posebej skrbijo, da je voda, v kateri so jajčeca in mladički, dodatno obogatena s kisikom, prav tako vso vodo iz kapnice kar dvakrat UV-filtrirajo. Dela torej ne zmanjka. In ga tudi ne bo, saj bodo mladički ločeni in pod posebnim nadzorom kar pet do šest let. Potem pa bodo potrebovali svoje akvarije, in to precej velike, saj naj bi vsaka ribica imela vsaj en kubični meter vode.  

Izredno pomembno sodelovanje z Biotehnično fakulteto

To pa bo s seboj prineslo veliko stroškov. "Narava nam je dala vlogo skrbnikov zmajevih mladičev, naše poslanstvo pa je poskrbeti za varen in zdrav življenjski prostor človeške ribice," je opozoril predsednik UO Postojnske jame Marjan Batagelj. Zato so se odločili, da pripravijo projekt Protect proteus project, s katerim želijo ozaveščati obiskovalce in vse ostale o pomenu te podzemne dvoživke ter o pomenu ohranjanja čistega okolja in pitne vode.  

Že pred leti so se povezali z Biotehnično fakulteto v Ljubljani, saj je tam največja zakladnica znanja o človeški ribici. Znanstvenikom v Postojnski jami nudijo naravni laboratorij za raziskovanje in pridobivanje novih znanj, hkrati pa jih na fakulteti zalagajo z vsem potrebnim znanjem. Sodelovanje pa še poglabljajo. "Organska vez med nami in njimi prinaša vedno boljše rezultate," je opozoril Batagelj in dodal, da ga veseli, da bodo še naprej sodelovali.  

V vseh teh letih spremljanja razvoja človeške ribice so v Postojnski jami naredili posnetkov za več deset tisoč ur, vse skupaj pa hranijo na posebnem strežniku, saj so prepričani, da bodo ti posnetki in informacije prišli še kako prav.  

Raziskovanje v naravnem jamskem laboratoriju

Kar jih najbolj navdušuje, je to, da imajo strokovnjaki sedaj končno možnost, da spremljajo človeško ribico od njenega spočetja pa do njenega konca, zadnje čase pa znanstvenike najbolj zaposluje raziskovanje njenega genoma in iskanje odgovora na vprašanje, zakaj ta dvoživka ne doživi celotne preobrazbe, pač pa do smrti ostane na stopnji ličinke, torej večno mlada, lepa, skrivnostna in privlačna.

Profesorica Lilijana Bizjak Mali z Biotehniške fakultete v Ljubljani že vse od leta 2016 sodeluje pri spremljanju razvoja človeške ribice. "Z veliko strastjo, željo in prizadevnostjo kolegov v Postojnski jami smo tako raziskovali odlaganja jajčec, razvoj človeških ribic, pa regeneracijo, zdravljenje okužb, zaznali in opazovali smo izjemno zanimive pege brez pigmenta, ki predstavljajo 'prstni odtis' človeške ribice, in nenazadnje – bili smo priča kar 74-odstotni reprodukcijski uspešnosti ob zadnjem leglu 2022," je nekaj dosežkov izpostavila Bizjak Malijeva in dodala, da imajo pri raziskovanju in analizi na voljo za uporabo izjemen arhiv fotografij in videoposnetkov, saj se vsak mesec od leta 2016 čisto vsako človeško ribico fotografira.

Da pa bodo znanstveniki to lahko še naprej preučevali, je treba poskrbeti, da človeške ribice ne bodo ogrožene oziroma jim ne bo grozilo izumrtje. Zaenkrat je primerkov v naravi precej, torej njihova populacija ni ogrožena, a to se lahko hitro spremeni, opozarja Batagelj. Njihov habitat je namreč izredno občutljiv.

Nujno moramo zaščititi ta ranljivi habitat

"Ko smo dobili mladičke in spremljali njihov razvoj, smo pozabili na vse, kar se dogaja zunaj," pravi Batagelj in dodaja, da ga je pred leti šokiral pogled na kmeta, ki je gnojil polje v bližini Postojnske jame. "Čisto vseeno je, koliko čistilnih naprav bomo naredili, ker bo vse končalo pri Postojnski jami," razočarano ugotavlja Batagelj. Kljub vlaganju denarja v čistilne naprave je bilo stanje v naravi še vedno slabo.  

Vsaka onesnažena podtalnica je ogrožanje živali in vira pitne vode, v kraškem svetu pa je problem onesnaženja še toliko večji. 43 odstotkov površja Slovenije prekriva kras, zaradi visoke propustnosti pa je ravno ta del površja naš največji zalogovnik vode. "Če bomo ta zalogovnik onesnažili, bomo izgubili svoje največje naravno bogastvo," je jasen Batagelj, ki je prepričan, da je zaščita te vode odvisna od nas, vsakega posameznika posebej.  

"Dinarski kras je eno od področij z največjo biodiverziteto na svetu. Toliko podzemnih živali, kot jih najdemo prav tu – v Postojnsko-Planinskem jamskem sistemu – ni nikjer," je povedal vodja centra za raziskovanje na Biotehniški fakulteti Rok Kostanjšek. "Gozd je zdrav, če v njem lahko preživijo lev, volk in ris sočasno. Če je za vse dovolj hrane. Dovolj je hrane za njihovo hrano. Poteka mikrobiološka razgradnja. Kroženje snovi. Takrat prehranske verige stojijo. Zato so orke in morski psi v morjih in človeška ribica na krasu. Čeprav je videti nebogljena, je glavni plenilec. Dokler je prisotna, sistem stoji. Ko je ne bo, bo verjetno že zdavnaj prepozno," pa je o pomembnosti človeške ribice dejal Kostanjšek.

Mikroplastiko odkrili celo na ovoju jajčeca  

Voda za akvarije je kapnica, ki jo zajemajo v koncertni dvorani. Med spremljanjem razvoja zarodkov so v kapnici našli sledi mikroplastike, mikroplastiko pa so našli tudi na ovoju jajčeca, ki je veliko zgolj pol centimetra. To odkritje je seveda zaskrbljujoče, a ne povsem nepričakovano, saj so številne znanstvene raziskave pokazale, da je mikroplastika prodrla že marsikam, našli so jo celo v materinem mleku.  

Prav zato so še bolj prepričani, da morajo – še posebej kot varuhi naše največje dvoživke – narediti vse, da se jo zaščiti. In če bomo zaščitili človeško ribico, bomo zaščitili tudi sebe, svoje okolje in predvsem vir pitne vode.

Tako so v Postojnski jami zagnali enega največjih trajnostnih projektov Protect Proteus Project. Z njim osveščajo o posebnostih in pomenu človeške ribice ter o pomenu ohranjanja čistega okolja in pitne vode. Ciljno zbirajo sredstva za zagotavljanje optimalnih življenjskih pogojev za mladičke človeške ribice, za izobraževanje o njej ter za dolgoročno vlaganje v ohranjanje pitne vode in čistejše okolje na krasu.  

Vsak je lahko superjunak!

Človeška ribica lahko živi do 100 let, kar 10 let lahko preživi povsem brez hrane. Ima zgolj dva srčna udarca na minuto, je večno mlada oz. vse življenje ostane v fazi ličinke, razvije pa lahko celo povsem nov ud. Zaradi vseh njenih sposobnosti ji pravijo superjunakinja.

Superjunak pa je lahko tudi vsak, ki podpira projekt Protect Proteus. Ambasador oziroma varuh človeške ribice lahko postanete s simboličnim nakupom zapestnice Protect Proteus, saj gre izkupiček od prodanih zapestnic v celoti v poseben fond, ali s poljubno donacijo namenskih sredstev za Protect Proteus Project, projekt pa je tudi spodbuda za partnerstvo z vsemi podjetji, ki si z njim delijo enako trajnostno filozofijo.