Tadej Pogačar – šampion, a v prvi vrsti človek

Priložnosti za intervju največjih športnih zvezdnikov, daleč od tekmovališč, od soja žarometov, so redke. Najpogosteje posledica sreče. V preteklosti sem imel nekajkrat priložnost za kaj takšnega. Naštevanje, kdo je sedel pred kamero, je nepomembno, a v zadnjih 10 letih je bilo veliko tistih, ne morda v najbolj množičnih športnih panogah, ki so v posebnem pogovoru za našo televizijo razkrili marsikaj. Se odprli pred kamero kot še nikoli. Priznam, vselej sem imel pred začetkom pogovora malce treme. Do stiska roke. Od takrat je bilo vse bistveno lažje. Ne gre za dejstvo, da je na drugi strani Cristiano Ronaldo ali Lionel Messi, ampak za nekaj povsem drugega. Mera med 'vrtanjem' v sogovornika (beri športnega zvezdnika) in spoštovanjem je izjemno tanka. 

Tokrat je bil na drugi strani kamere Tadej Pogačar. Kolesarski zvezdnik. Dvakratni zmagovalec dirke po Franciji. Bronasti z olimpijskih iger (cestna dirka). Zmagovalec dveh spomenikov (Liege–Bastogne–Liege in Il Lombardia). Samo v iztekajočem se letu.

Vljuden, prijazen, lepo vzgojen

Po le nekaj trenutkih pogovora z njim dobiš občutek, da so športni uspehi izjemno pomembni, a niti približno toliko kot zaročenka Urška Žigart, starša Mirko in Marjeta, prijatelji. Kolesarski in tisti iz mladosti. Čeprav je zvezdnik, je z obema nogama trdno na tleh. "Gospod, niste gost našega hotela. Zakaj niste že ob vstopu pokazali potrdila o cepljenju oz. prebolelosti." Besede, s katerimi ga je ogovoril, v kar nekoliko jeznem tonu, uslužbenec hotela. Pogačar se je odzval kot pravi gospod, zelo mirno, z občutkom, segel v žep in pokazal mobilni telefon ter osebni dokument: "Se opravičujem. Povsem sem pozabil, ker ni bilo ob vstopu nikogar. Izvolite." Naročil je plastenko vode in začel pogovor z besedami: "Fantje, ste dobro potovali? Bodite pozorni na mobilnega operaterja, saj je monaški zunaj Evropske unije in boste imeli vsi visoke račune, če ne ostanete na francoskem omrežju." Dobil sem občutek, da bi tako reagiral, ne glede na to, koga od Slovencev bi srečal v kneževini. Da je vzgoja, ki sta mu jo dala starša, tista, ki ga dela šampiona, a še večjega človeka. 

23-letnik uživa življenje, v partnerki, poklicni kolesarki, je našel sorodno dušo, podpornico, osebo, ob kateri tudi sam napreduje. Čeprav je vprašanje, ali je lahko sploh še bolj uspešen kot v tem trenutku. "Vedno so priložnosti, da si boljši. Moj program je takšen, da bi lahko lansko sezono nadgradil, čeprav mi je jasno, da bo zelo težko," razmišlja Pogi, ki v kneževini ni našel zgolj miru, potrebnega za kovanje novih uspehov, ampak izvrstne pogoje za trening, kjer jih v hitrejše vrtenje pedal na treningih pogosto silijo tudi super športni avtomobili, ko se približajo zadnjemu kolesu njegovega Colnaga V3RS. 

Ne bo se spremenil

S prijatelji ohranja stike, kolikor je to le mogoče. Če ne gre drugače, se v večernih urah za kratek čas povežejo ob igranju video iger na daljavo. Tudi tam Pogi blesti. A ostaja otroško razigran mladenič. Njegove šale so redke, a ko izusti katero, si jo mnogi zapomnijo. Bolj kot to pa cenijo, da ga slava, ki jo prinaša zmaga na najpomembnejši dirki v karieri kolesarjev, ni ponesla. "Ali bo zmagal še deset dirk po Franciji ali pa nobene več, on bo ostal isti. Fant s Klanca pri Komendi," je za 24UR Fokus povedal kolesar Žiga Jerman, ki ga je spoznal kot moštvenega kolega pri Rogu, s katerim se še danes redno slišita, ob koncu leta tudi družita, če se le vrne domov.

Mi smo ga, kot prvi slovenski medij, obiskali v Monaku. Začutili njegov delavni dan, o tem, kdo pravzaprav je dvakratni zmagovalec dirke po Franciji, govorili z ljudmi, ki so ga naredili boljšega in uspešnega. A jasno je, na koncu dneva je on tisti, ki vrti pedala in mora streti tekmece.

Celoten prispevek si lahko ogledate na VOYO.