Depresij in tesnob za tretjino več, pomoč prepočasna in draga

"To je životarjenje"

Zgodba Darije Kraševec, ki so ji v študentskih letih diagnosticirali obsesivno-kompulzivno motnjo, nazorno prikazuje kaos, ki ljudem v stiski onemogoča, da bi pravočasno prišli do ustrezne pomoči.

"Meni je bilo to blazno težko, ker sem nekako čutila in vedela, da so stvari, ki bi pomagale, ampak enostavno nisem našla prave pomoči," se spominja.

Pomoč je najprej iskala pri psihiatru, a ji zdravila, ki ji jih je predpisal, niso pomagala. Na sistemsko neurejenem trgu, kjer ni nobenega registra in nadzora, je rešitev za svoje težave iskala povsod. "Spomnim se ene situacije, ko je en priznan terapevt iz Švedske prišel v Slovenijo. Jaz sem se pri njemu naročila. Po štirih seansah, ki niso bile poceni – ena seansa je bila 110 evrov – je rekel, da imam premočno depresijo in pregloboke težave, da mi ne more pomagati."

Pomoč je našla čez leta, pri psihoterapevtki in psihiatrinji, ki sta delali z roko v roki. A pot do tja je bila, kot pravi, trnova in zanjo veliko finančno breme, saj se je zdravila šest let.

Kdo je lahko terapevt?

Rdeča nit kaosa, ki vlada na trgu, je vprašanje: kdo sploh lahko opravlja psihoterapije? Psihiatri in psihologi, ki so po bolonjskem študiju naredili še specializacijo iz klinične psihologije, so prepričani, da jo lahko opravljajo samo oni. Ne gre za poklic, pojasnjuje doktorica Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov, temveč za metodo zdravljenja, ki sodi zgolj v zdravstveni sistem. "Uporaba in razumevanje te metode mora biti vezana na zelo dobra diagnostična znanja, gre za metodo, ki zelo poseže v človeka, v njegovo zasebnost, v njegov način razmišljanja," pravi.

S tem se ne strinjajo psihoterapevti, ki delajo zunaj zdravstva, samoplačniško, na trgu. Pri nas jih izobražujeta dve fakulteti – Teološka fakulteta ter samoplačniška, zasebna Univerza Sigmunda Freuda. Na obe se lahko vpišejo maturanti in po nekaj letih lahko samostojno opravljajo psihoterapije. Vendar, kot pojasnjuje Miran Možina, direktor Univerze Sigmunda Freuda, največji delež študija predstavlja praksa. "60 odstotkov vseh ur je namenjeno praksi, največji del, 630 ur, je pod supervizijo. Hkrati pa mora vsak študent opraviti najmanj 250 ur dela na sebi."

Kljub obljubam zakona še ni

Številni poskusi, da bi končno dobili zakon o psihoterapevtskih storitvah, ki bi uredil stanje na trgu in uvedel nadzor nad tako pomembnim področjem, so padli v vodo. Prvi leta 2010, drugi leta 2018. Sedanja vlada je ob prisegi napovedala, da je ureditev tega področja njena prioriteta do konca tega leta, a so sprejetje zakona že večkrat zamaknili, tokrat na prihodnje leto.

Zaradi neurejenega trga pa lahko napis psihoterapevt na vrata ordinacije izobesi vsak. Psihoterapije na spletu ponujajo popolnoma nekompetentni ponudniki, brez kakršne koli ustrezne izobrazbe. Ljudje z opravljenimi hitrimi tečaji, raznimi certifikati.

Ljudje v stiski pa se oprimejo vsake slamice, da bo jutri bolje: "Imamo ljudi, ki se predstavljajo za psihoterapevte, pa imajo ta naziv na podlagi enomesečnega usposabljanja, ki ponujajo instant rešitve, ki so najpogosteje najbolj privlačne uporabnikom. Pri psihoterapiji ni instant rešitev, jih ni," opozarja Alenka Mavec, predsednica Društva za pomoč osebam z duševnimi težavami.

Kdaj se bo država zganila? Do kdaj bo vzdrževala kaos na trgu, ki škodi ljudem v stiski, ustreza pa zgolj šarlatanom, ki ljudem pod nazivom psihoterapije ponujajo zvočno terapijo, angelsko terapijo, odpiranje čaker ...

V rubriki 24UR Inšpektor tokrat o trgu psihoterapije in naraščajočem številu duševnih motenj.