So mladi res leni?

Mladi hodijo na razgovore za službo s starši, zanima jih samo, koliko plače in prostega časa bodo imeli, pripovedujejo delodajalci. Mnogi imajo slabe izkušnje z neresnostjo in neodgovornostjo mladih kolegov, ki kot da službe ne jemljejo dovolj resno ali pa jim zaradi finančnega zaledja in pomoči doma enostavno prva služba ni potrebna za preživetje. Po drugi strani pa so ravno mladi med najboljši zaposlenimi v kolektivih, se hitro prilagajajo, učijo in imajo nova znanja ter veščine, zlasti ko gre za sodobno tehnologijo. 

Dejstvo je, da imajo mladi, ki že imajo vsaj nekaj let delovnih izkušenj, ponavadi tudi veliko izbire na trgu dela. Zato hitreje zamenjajo delovno mesto. To je ena od specifik generacije Z, da jim ni težko pustiti službe, tudi če še nimajo dogovorjene druge. Če imajo recimo občutek, da v podjetju dajejo prednost lastnim potrebam, dobičku, rasti podjetja in se ne dela v skupno dobro, bodo tako podjetje zapustili. 

Zelo pomembno jim je tudi, da vedo, kakšne so možnosti napredka in razvoja. In ključno: ne bodo pristali na to, da bodo kljub univerzitetni izobrazbo delali za minimalno plačilo, da bodo konstantno delali neplačane nadure, v slabih pogojih in v slabem kolektivu. 

Zato jih nekateri dojemajo kot manj lojalne, vendar pa s tem dajejo sporočilo podjetjem, da nekaj ni v redu v delovnem okolju. Še slabša možnost za podjetje pa je, da odidejo mentalno, da opravljajo zgolj najnujnejše naloge. S svojim vztrajanjem pri nekaterih spremembah pravzaprav izboljšujejo delovne pogoje za vse. Kljub temu imajo včasih starejši zamero do tega. Hkrati pa drži, da je prav v vsaki generaciji nekaj lenih posameznikov. 

Mlade je treba obravnavati enakopravno, v marsičem so boljši od starejših, tudi, ko se nam zdi, da ne delajo in živijo po starih kalupih. V iskrenem, odkritem pogovoru mladi želijo samo enakovrednost, se pravi dajejo tisto, kar imajo občutek, da prejemajo. 

Ko govorimo o mladih generacijah, govorimo predvsem o dveh. O generaciji milenijcev in generaciji Z. Težko ju je natančno opredeliti, vendar na splošno lahko rečemo, da so milenijci osebe, rojene med letoma 1981 in 1995, generacija Z pa osebe, rojene med letoma 1995 in 2012. 

Med milenijci in generacijo Z je kar nekaj podobnosti. Oboji se opirajo na tehnologijo, obema je pomembna družbena odgovornost podjetij, oboji pričakujejo takojšnje priznanje za opravljeno delo in od delodajalca pričakujeta jasno komunikacijo in povratne informacije. 

Obstajajo pa tudi razlike. Milenijci bolj cenijo ravnovesje med poklicnim in zasebnim, generacija Z pa je bolj karierno usmerjena in finančno motivirana. Milenijci so bolj občutljivi na kritiko, imajo raje stimulativne povratne informacije, generacija Z pa bolj odkrite in neposredne. 

Povezovanje in sodelovanje med generacijami na vseh ravneh je tisto, k čemur bi morali stremeti, pogoj za to pa je, da se poslušamo med seboj in tudi slišimo. Denar je pomemben vsem, saj predstavlja preživetje, da pa bomo vsi dejansko lahko živeli moramo izkoristiti prednosti vsake generacije ter si deliti izkušnje.