Medkulturni mediator – nov poklic prihodnosti

Z ekipo Preverjenega smo eno od medkulturnih mediatork, Miro Grabanico, srečali v kranjskem zdravstvenem domu. Svojo kariero mediatorke je začela pred štirimi leti. Je Slovenka, saj se je rodila v Sloveniji, a prav tako kot slovensko dobro razume tudi kulturo albanskih priseljencev, saj so njeni starši s Kosova. "Torej jaz nisem tukaj samo kot neka pomoč za priseljence, ampak nudim pomoč tudi javnim uslužbencem, da lahko sploh strokovno opravljajo svoje delo," razlaga Grabanica, ki je v dom pospremila Gyltene Shaqiri, priseljenko s Kosova, ki se pridno uči slovenskega jezika, a še vedno ne zna dovolj, da bi bila pri obisku zdravnika povsem suverena.

Ko gre za vprašanje zdravja, je lahko majhen nesporazum usoden. "Vem, da me morda nekateri obsojajo, da ne znam dobro govoriti slovensko, ampak jaz se bom kljub temu trudila še naprej, čeprav je težko, ampak to želim storiti zase. Vem, da sem tega sposobna," mi je pripovedovala v malce polomljeni slovenščini. V Sloveniji Shaqirijeva živi že nekaj let, mož je cele dneve delal, ona je ostajala doma in čas namenjala družini. Potem je vseeno ugotovila, da z neznanjem slovenščine svoji družini ne bo zagotovila dovolj dobre prihodnosti. Pri tem ji je pomagala tudi Grabanica, s katero je občasno prišla v stik oziroma jo prosila za pomoč pri urejanju birokracije.

Ko petletna punčka ob polnoči pripelje svojega očeta k zdravniku

Medkulturni mediator bi nam prišel zelo prav, pripoveduje tudi Aljaž Kern, reševalec pri nujni medicinski pomoči v kranjskem zdravstvenem domu: "Velikokrat se zgodi, da z odraslimi bolniki pridejo kar njihovi otroci. In to sredi noči. Pride petletna punčka in potem ona razlaga očetove probleme. Ko ga hočemo kaj vprašati, mu mora ona prevesti in potem nazaj, opisati težave, kje ga boli in kaj, in to je za otroka težko." 

Število tujih delavcev narašča

Gospodarska rast je v preteklosti povzročila, da je vse več podjetij cenejšo delovno silo iskalo v tujini. Tudi Slovenija ni izjema. Število tujih delavcev pri nas že nekaj let neprestano narašča. V začetku letošnjega leta je bilo med dvema milijonoma prebivalcev dobrih osem odstotkov tujih državljanov, kažejo podatki statističnega urada, kar je še enkrat toliko kot pred desetimi leti. Prevladujejo državljani nekdanje Jugoslavije, največ iz Bosne in Hercegovine, sledijo jim državljani Kosova, Srbije in Severne Makedonije.

Otroci z izgubljeno identiteto

Na Osnovni šoli Jakoba Aljaža v Kranju se z medkulturnostjo srečujejo vsak dan. Največ zagat tako učiteljem kot učencem in staršem povzroča prav neznanje jezika, razlaga učiteljica slovenščine Sabina Pajtler Žagar. "Medkulturni mediator bi nam prišel zelo prav ravno pri tem začetnem stiku, pri vpisovanju otroka v šolo in kasneje pri sodelovanju s starši. Srečujemo se z vsakodnevnimi situacijami, ko recimo moramo obvestiti starša o kakšni zadevi, pa starš niti ne dvigne telefona, ker ve, da kličemo iz šole in se ne bo znal pogovarjati."

Država jim uradnega prevajalca ne zagotovi niti v zapletenih postopkih, kot je recimo pridobivanje odločb in podobno. In tako se vsaj pri lažjih zadevah morajo znajti po svoje. Veliko starejših otrok postane tutorjev oziroma, lahko bi rekli, otroških medkulturnih mediatorjev. V najslabši poziciji so otroci s Kosova, saj v večini ne govorijo niti srbskega niti hrvaškega jezika. "Potem ko je otrok postavljen v neko tujejezično okolje, ki ga ne razume, izgubi del svoje identitete. Ne zmore bit smešen, ne zmore se vključevati v pogovore s svojimi vrstniki, ne zmore slediti učiteljevim navodilom," pripoveduje Žagarjeva. Zato se trudijo, da je v razredu vsaj en sošolec ali sošolka, ki govori jezik prišleka. Sodelovali so tudi v projektu Izzivi medkulturnega sodelovanja, kjer se je izkazalo, da je intenzivno učenje slovenščine izrednega pomena. Tri mesece so se tujejezični učenci slovenskega jezika učili od dve do štiri ure na dan, v sodelovanje so bili vključeni tudi starši, napredek je bil izreden.

V Sloveniji imamo uradno nov poklic

Čeprav imamo v Sloveniji že dve leti uradno priznan poklic medkulturnega mediatorja, pa ti še vedno opravljajo le projektna dela, razlaga Mateja Šmid, direktorica Ljudske univerze Kranj, kamor se kljub letošnjemu razpisu za potrjevanje poklicne kvalifikacije medkulturnega mediatorja ni prijavil še nihče: "Menim, da razlog za to tiči v preteklem obdobju, ko je bila pozornost bolj kje drugje kot na izobraževanju. Pa tudi mislim, da razlog tiči v tem, da nacionalna poklicna kvalifikacija ni še v sistemizacijah delodajalcev, posledično tudi ni objav delovnih mest s pogojem nacionalne poklicne kvalifikacije medkulturni mediator, medkulturna mediatorka."

Diplomiral v Siriji, danes izobražuje in gradi mostove v Sloveniji

Hevidar Mustafa v Sloveniji živi že skoraj osem let. Prišel je iz Sirije. Njegov materni jezik je kurdski, govori še angleško, arabsko, farsi in slovensko. Tudi on kot medkulturni mediator dela že skoraj pet let. V Siriji je dokončal študij specialnega pedagoga, zato mu znanje pri njegovem delu pride še kako prav. Mostove namreč ne gradi le med Slovenci in tujci, ampak tudi v pisani babilonski paleti, ki včasih ne zmore čez zgodovinske zamere. "Včasih me recimo sploh nočejo razumeti, pa čeprav govorim farsi, ki ga razumejo. Rečejo, on prihaja iz Sirije, jaz sem iz Afganistana, ne bom ga slišal," pojasnjuje Hevidar Mustafa.

Vse se začne pri jeziku, nadaljuje Hevidar, ki je prav pred dobrim mesecem dobil tudi slovensko državljanstvo in v javnem zavodu Ceneta Štuparja v Ljubljani tujce – predvsem iz Sirije, Iraka, Irana, Afganistana, Sudana, Pakistana in Egipta – uči slovenščino. Delo je zahtevno, razlaga, še posebej ker marsikdo nima narejenega niti prvega razreda osnovne šole.

V Javnem zavodu Ceneta Štuparja v Ljubljani so v lanskoletnem decembru prvi opravili preverjanje nacionalne poklicne kvalifikacije in dobili prvi dve medkulturni mediatorki pri nas, razlaga Katja Potočnik Nussdorfer, koordinatorka Interkulturnega centra. Na ponovno razpisano preverjanje se je prijavilo že pet kandidatov. V osnovnih šolah je vsekakor največja potreba po albanskih medkulturnih mediatorjih, na upravnih enotah pa vsakega po malem, pojasnjuje Nussdorferjeva, ki je prepričana, da bo poklic medkulturnega mediatorja v prihodnosti postal nepogrešljiv.

Namesto zidov gradimo mostove

Migracij nikoli ne bo konec. Navsezadnje prav te spodbujajo razvoj držav in kultur. Mednarodna organizacija za migracije celo ugotavlja, da je prispevek migrantov k trajnostnemu razvoju držav merljiv v milijardah dolarjev. Skupni prispevek migrantov v globalnem bruto družbenem proizvodu (BDP) po njihovih podatkih znaša tri bilijarde dolarjev več, kot če bi migranti ostali v matičnih državah, v matične države pa so v letu 2017 migranti nakazali celo trikrat več sredstev, kot jih mednarodna skupnost nameni za uradno razvojno pomoč. Za povrh pa migranti vsaj 85 odstotkov svojih prejemkov porabijo prav v državi gostiteljici.

Namesto zidov bomo ljudje morali začeti raje postavljati mostove, navsezadnje vsaka medkulturna izmenjava človeka bogati in širi obzorja. Potem se bo morda končno zgodilo, da bo ljudi nehalo motiti ne tisto, kar se dogaja, ampak tisto, kar o dogajanju mislijo sami.

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.