'Za vse so krivi drugi, jaz s tem nimam nič'

Porast pojavljanja osebnostnih motenj ni povezan s koronskim obdobjem, ampak velik porast osebnostnih motenj pri mladostnikih oziroma nastavkov zanje strokovnjaki opažajo že zadnjih pet let. 

Osebnostna motnja je skupek osebnostnih lastnosti, ki jih imamo vsi in se različno kombinirajo, le da je pri osebnostni motnji kombinacija teh lastnosti takšna oziroma so nekatere značilnosti tako poudarjene, da v odnosu z drugimi tej osebi povzročajo izrazite težave. Ne gre torej za pojav nekih "posebnih lastnosti". 

"Sprva imajo s človekom, ki ima osebnostno motnjo, težave predvsem drugi. Oseba, ki ima osebnostno motnjo, namreč večinoma ne išče pomoči, saj tega ne vidi kot motnjo. Meni, da takšna pač je," pojasnjuje Gregorič Kumperščakova.

Čeprav je v psihiatriji dolgo veljalo, da so osebnostne motnje nekaj, česar ni mogoče zdraviti, da so nekaj nespremenljivega, se to v zadnjih letih spreminja. "Vemo, da lahko osebi pomagamo. Seveda ne spreminjamo osebnostnih lastnosti in značilnosti, se pa preko psihoterapije – zdravljenja z zdravili namreč tukaj ne deluje – trudimo, da se značilnosti izražajo bolj funkcionalno, da torej ljudje lažje delujejo v odnosih, drugi pa lažje živijo z njimi,” pojasnjuje sogovornica. 

Strokovnjaki se sicer z osebami z osebnostno motnjo pogosto srečajo, ko iščejo pomoč zaradi duševnih motenj, ki so se pojavile vzporedno – denimo depresije, psihoze, odvisnosti od psihoaktivnih snovi, nekemične odvisnosti … Potem pa odkrijejo, da se pod površjem skriva osebnostna motnja. "Pri mladostnikih velja podobno, tudi pri njih so določene osebnostne značilnost tako potencirane, da težko funkcionirajo v družini, z vrstniki in v šoli."

Kot še poudarja Gregorič Kumperščakova, skoraj tri četrtine njihovih hospitaliziranih pacientov kaže nastavke osebnostnih motenj, pri čemer gre večinoma za mejno osebnostno motnjo (borderline), kjer so simptomi zlasti kritični: "To so mladostniki, ki se samopoškodujejo, pojavlja se samomorilno vedenje, imajo velike občutke praznine, ki jo nato skušajo polniti na različne načine, morda s prenajedanji, bruhanjem, pojavljajo se tvegana vedenja ... Veliko je različne simptomatike. Simptomi se lahko kažejo tudi kot izredna depresija, hitro menjavanje razpoloženja … Tako da je treba diferencialno dignostiko opraviti zelo poglobljeno, da tega ne zamenjujemo s kakšnimi drugimi duševnimi motnjami ali z normativno adolescentno krizo." 

Kako pa se sploh izvaja diagnostika, kdo vse je vključen? 

Tina Ferlinc: Diagnostika je kompleksna. Vključiti se mora več strokovnjakov, kar pomeni, da  vzame kar nekaj časa. Če mladostnik predhodno še ni bil obravnavan, se vključi  tudi klinični psiholog, ki oceni posameznikovo osebnostno in kognitivno funkcioniranje ter aktualno simptomatiko, vključi se specialni pedagog, ki je naš vezni člen z mladostnikovo šolo, in preveri funkcioniranje mladostnika v šoli. 

Opraviti je treba pogovore s starši oziroma vključiti socialno okolje, kjer mladostnik živi, da si ustvarimo širšo sliko. Ne gre namreč za patologijo, ki je nastala z danes na jutri, ampak gre za poteze, ki so bile prisotne že prej, okolje pa pomembno vpliva na razvoj oziroma slabšanje simptomatike in poglabljanje motnje, saj je marsikaj odvisno od reakcij okolja na vedenje mladostnika. Povsem mogoče je, da ob drugačnih reakcijah okolja ne bi bilo takšnega stopnjevanja. 

Tudi pri osebnostni motnji, tako kot pri drugih psihiatričnih motnjah, gre pri njihovem nastanku za preplet genetskih značilnosti in pomembnega vpliva okolja oziroma izkušenj posameznika v tem okolju. Mladostniki s šibkejšo osebnostno strukturo so tako ranljivejši za stres in ob večjem stresu se lahko druge motnje "nacepijo" na osnovno motnjo. Prav zato se pogosto zgodi, da sprejmemo mladostnika z izraženo depresivno ali anksiozno  simptomatiko, potem pa se izkaže, da je v ozadju nastajajoča osebnostna motnja.

Pomembno je, da se v vsak posamezen primer poglobimo in ne uporabimo le antidepresiva v pričakovanju, da se bodo s tem vse težave rešile. Je par res, da takšna celostna diagnostika potrebuje svoj čas in dana situacija z velikim prilivom novih, urgentnih primerov in pomanjkanjem strokovnjakov ni ugodna ter zmanjšuje kakovost obravnave posameznika.

Hojka Gregorič Kumperščak: Ko smo začeli opažati naraščajoč trend osebnostnih motenj pri mladostnikih, smo začeli tudi v sodelovanju s tujimi strokovnjaki pripravljati vprašalnik za osebnostne motnje pri mladostnikih. Prav tako smo izvedli diagnostična in terapevtska izobraževanja za psihoterapevte za področje zdravljenja mladostnikov z nastajajočo osebnostno motnjo – Adolescent Identity Treatment. Začetki segajo v leto 2018, v tem času pa smo izobrazili 27 terapevtov, kar je zelo pozitivno. Realnost pa je žal takšna, da večina teh terapevtov v danih okoliščinah te terapije ne more izvajati, saj gre za intenzivno terapijo – enkrat tedensko vsaj 25 tednov, prav tako je treba delo s starši. Pod velikim pritiskom porasta pacientov, ki jih imamo trenutno, tako intenzivno vodenje žal ni mogoče. 

Kdaj se pojavijo prvi znaki, da se razvija osebnostna motnja, kakšni so?

Tina Ferlinc: V obdobju adolescence lahko pri posamezniku opazimo nefleksibilne in neprilagojene osebnostne poteze, ki povzročajo pomembno funkcionalno motenost in subjektivni stres. Nekatere značilnosti so sicer lahko podobne normativnemu razvoju, je pa treba biti pozoren, ko le-te izrazito presegajo pričakovan normativen razvoj. Ko se torej pojavijo izrazita nihanja razpoloženja, povišana impulzivnost, izbruhi jeze in nasilja, samopoškodovalno vedenje, ponavljajoča se samomorilna vedenja, zelo izražena depresivna ali anksiozna simptomatika, slabše funkcioniranje v okolju ... Simptomatika se namreč odraža v interakciji z okoljem – ali so pretirano zaprti vase ali pa v nenehnih konfliktih z okoljem.

Oboje najbrž pri osebi vzbuja nelagodje. Koga pa takšna oseba krivi za nastalo situacijo, za svoje slabo počutje?

Hojka Gregorič Kumperščak: Značilnost osebnostnih motenj je – za vse so krivi drugi, jaz s tem nimam nič. Mama je slaba, očeta ni, sošolci me ne razumejo, učitelji me ne vidijo prav … Krivijo torej druge, medtem ko lastnega deleža odgovornosti v situaciji ne prepoznajo. Tako da jim med zdravljenjem zrcalimo, koliko sami prispevajo k temu, da se v odnosih ne razumejo.

Kako pa danes poteka terapevtsko delo na tem področju? Obstajajo primeri, ko so v preteklosti svojcem takšne osebe svetovali, naj se prilagodijo situaciji? 

Tina Ferlinc: Delo s starši je namenjeno temu, da se starše oziroma skrbnike opolnomoči, se jih utrdi v tem,  da so pri vzgoji konsistentni, da je nujno, da postavljajo dosledne meje, da ti mladostniki ne morejo početi vsega, kar bi želeli. Da mladostniki vedo, kaj so njihove odgovornosti, da sta starša v pričakovanjih in postavljanju mej enotna. To je seveda potem izvor konfliktov, saj mladostniki tega ne sprejmejo mirno, je pa za njihov dolgoročen razvoj to pomembno. Tudi zato se mladostnika obravnava skupaj z okoljem. 

Hojka Gregorič Kumperščak: Ne iščemo krivca – ne v mladostniku, ne v starših, ne v širšem okolju, ampak smo usmerjeni v to, kaj lahko spremeni mladostnik, kaj lahko spremenijo starši, da bo bolje. Staršem v terapevtskem procesu precej odleže, saj prihajajo z občutki krivde. Imajo predstavo, da ima njihov otrok osebnostno motnjo, ker so v tisti situaciji to in to storili narobe. To seveda ne drži. Za razvoj osebnostne motnje ni kriv en sam sprožilni faktor. Staršem torej želimo predvsem pomagati, da prevzamejo svojo starševsko vlogo. Postaviti morajo meje, se jih dosledno držati, biti morajo čustveno prisotni.

Del vzrokov za osebnostno motnjo je tudi dednih in del staršev, s katerimi delamo, se tudi sam spopada z osebnostno motnjo, zato je delo kar težko, saj potrebujejo konkretno pomoč. Tudi v tem primeru jih sicer skušamo najprej razbremeniti krivde, ki si jo nalagajo. Staršev, ki namenoma delajo škodo otroku, zavedajoč se, da je to za otroka slabo, je izjemno malo. Je pa veliko staršev, ki počnejo stvari z najboljšimi nameni, vendar pa otroku ne koristijo. Lahko se tudi zgodi, da določeni prijemi niso primerni zgolj za določenega otroka, čeprav bi bili povsem učinkoviti za drugega otroka z drugačnimi osebnostnimi lastnostmi. 

Kakšno vlogo igrajo sodobni starševski prijemi, recimo permisivna vzgoja? 

Tina Ferlinc: Težava je, ko starši ne prevzamejo svoje vloge in otroku dovolijo preveč. A če imamo na eni strani to, pa po drugi strani opažamo, da so danes starši v določenih trenutkih premalo čustveno prisotni in prevečkrat ob otroku osredotočeni samo na svoje lastne potrebe in želje.

Namreč – veliko staršev je medtem, ko otrok opravlja razvojne naloge, na telefonu. Fizično so prisotni, a z mislimi drugje, otrok pa ne dobiva potrditev v ključnih trenutkih. To je seveda težava, saj takšno dogajanje vpliva na to, kako se razvija njegova lastna vrednost, dobiva občutek o tem, koliko je drugim mar zanj, kakšna je njegova vrednost v očeh drugih. 

Znajdemo se v paradoksu, ko starši otroka vlečejo v pretirano simbiozo in mu ne pustijo samostojnosti v trenutkih, ko bi bilo pridobivanje izkušenj nujno, po drugi strani pa je čustven odnos šibek. In ravno pri mejni osebnostni motnji pride do teh skrajnosti. Po eni strani so ti ljudje čustveno zanemarjeni, po drugi pa odvisni od osebe, ki jim emocionalno ni (bila) na razpolago. Uglašenost na otroka, na njegove razvojne potrebe in naloge ter čustvena povezanost sta ključni pri razvoju osebnosti.

Hojka Gregorič Kumperščak: Lep primer tega je na primer peskovnik, ki je seveda namenjen otrokom. Vendar je okoli njega vedno polno staršev, ki pozorno nadzorujejo otroke in se med seboj prepirajo, kdo je komu vzel igračo, se vmešavajo v igro in nikakor ne pustijo, da bi se otroci vsaj poskusili dogovoriti med seboj. To je za otrokov razvoj slabo. 

Otroci v peskovniku se morajo sporazumeti sami, sami morajo priti do izkušenj, tudi tistih, ko jih vrstnik z lopatko udari po glavi. Če jih kot otroke pretirano zaščitimo, namreč nimajo nobene slabe izkušnje in pridejo v življenje popolnoma neopremljeni. Tukaj pa jih ne moremo več zaščititi v vsakem trenutku, sami otroci pa se seveda ne znajdejo niti v povsem normalnih medvrstniških odnosih, ki so tudi tekmovalni, agresivni … In se začne – nihče me ne razume, vsi so slabi … 

Drug tak primer "iz peskovnika" je, ko starši sledijo vsakemu otrokovemu premiku s telefonom in ga snemajo. Vse je le šov, ki ga bodo starši posredovali naprej, otrok v tem šovu pa je le igralec. Nič ni pristnega, otrok se hitro nauči, kaj je za kamero zaželeno in kaj ima kamera rada. Zgodaj začne "igrati".

Poti v osebnostno motnjo je veliko. Tukaj so tudi zlorabe, pri čemer ne govorimo le o spolni zlorabi, ampak fizični in psihični zlorabi. Pa že omenjena čustvena indiferentnost do otroka, ko niti ne opaziš, kdaj je jezen, žalosten, kdaj je dobre volje – in tega je veliko. Pogosto se zgodi, da starši med terapijo rečejo – to pa prvič slišim, tega mi ni nikoli povedal, nikoli ni rekel, da ima samomorilne misli. In se seveda vidi, da so zadnja leta živeli skupaj le fizično, v resnici pa brez čustvenih povezav in zaupanja. 

Kakšen napredek je mogoče pričakovati po terapiji?

Hojka Gregorič Kumperščak: Namen psihoterapije mladostnikov z nastajajočo osebnostno motnjo je, da njen poln razvoj preprečimo. Terapija je zelo intenzivna, obsega 25 do 30 srečanj, ki se odvijajo vsak teden. Po eno uro terapevt dela z mladostnikom, nujna je tudi vključitev staršev. Če je mladostnik motiviran, kajti v terapiji mora delati predvsem on, je uspeh dober. Če pa mladostnik vse skupaj bojkotira in v procesu ne sodeluje, napredka ni. Seveda se srečujemo tudi s takšnimi primeri, ko mladostnik ne čuti potrebe, da bi prišlo do kakršne koli spremembe. Če pa je motiviran in ima podporno okolje – če torej starši sodelujejo – potem pa je lahko napredek velik v smislu, da postane bolj funkcionalen. V praksi to pomeni, da introvertiran posameznik seveda ne bo postal ekstrovertiran, je pa introvertiranost zmanjšana do te mere, da lahko vzpostavi boljše medosebne odnose. Gre za male korake, ki pa pri funkcioniranju veliko pomenijo. 

Koliko pa se jih torej terapiji upre?

Tina Ferlinc: Pri mladostnikih z nastajajočo osebnostno motnjo je to pravzaprav pravilo. Svojega "deleža" pri nastanku aktualnih težav ne vidijo, želijo, da bi se spremenili drugi v njihovem okolju. Menijo, da bi morali denimo več delati s starši, da bi se starši spremenili. Do ključnega koraka – motivacije pogosto pride, ko so težave že tako izražene, da se poznajo pri šolskem delu ali na kakšnem drugem področju, ki mladostniku nekaj pomeni. Toda brez nekega pritiska redko sodelujejo.

Hojka Gregorič Kumperščak: Je pa dobro prognoza, če so starši motivirani in sodelujejo, saj se nato prej ali slej le da motivirati tudi mladostnika, ki večinoma tudi sam želi boljše odnose in boljše življenje. Faktor staršev je zato zelo pomemben. Večja težava je, če mladostnik noče sodelovati, starši pa tudi ne vidijo potrebe po pomoči. V tem primeru sta ključna pritisk in pobuda šole, da vendarle vstopijo v program pomoči.

Imate kdaj težave s starši, ki so vsak na svojem bregu? Morda so tudi ločeni in so zato še posebej neenotni?

Hojka Gregorič Kumperščak: Že v splošni populaciji imamo polovico otrok ločenih staršev, v primeru otrok in mladostnikov, ki jih obravnavamo, pa je ta odstotek še večji. Otroci iz ločitvenih postopkov, ki niso dobro speljani, jo odnesejo slabo. In imamo starše, ki si preko otroka nagajajo. Če je mama za, bo oče proti ali obratno. V tem primeru bi morala starša najprej razčistiti med seboj, morda s strokovno pomočjo, da bi se sporazumela o tem, kaj je dobro za otroka. 

Psihoterapije osebnostnih motenj ni mogoče izvajati tako, da jo en starš podpira, drugi pa ruši. Tako ne gre in v takem primeru psihoterapije ne začnemo. Če okolje ne podpira sprememb, ki naj bi jih storil mladostnik, je terapija obsojena na slab izid.

Kaj pa vpliv okolja, medijev, družbenih medijev? Pogosto vidimo like z izraženimi motečimi lastnostmi, poveličevanje težav ...

Tina Ferlinc: Mladostniki so zelo vpeti v svoje ožje vrstniško okolje, spremljajo različne medije in so aktivni na različnih družbenih omrežjih. Poistovetijo se s svojo vrstniško skupino pri načinih, kako rešujejo svoje stiske. Žal pa lahko preko medijev pridejo tudi do zelo nekonstruktivnih načinov reševanja svojih stisk.

Hojka Gregorič Kumperščak: Današnji čas in mediji lahko dodatno prispevajo k psihopatologiji. Če nekdo nima nastavkov za osebnostno motnjo, le-te nek lik v filmu ne more povzročiti, četudi se morda otrok ali mladostnik v nekem trenutku s tem likom identificira, ga posnema, morda celo v smislu samopoškodovalnega vedenja, samomorilnih idej ali tega, da je vseskozi "down" … Toda to je posnemanje, in bo, če nima substrata, izzvenelo. Težava je pri tistih, ki imajo nastavke za razvoj osebnostne motnje, saj v tem primeru negativna identifikacija potencira simptomatiko.

So zgolj starši tisti, ki lahko z vzgojo preprečijo razvoj nastavkov za razvoj osebnostne motnje?

Hojka Gregorič Kumperščak: Samo do neke mere. Treba je namreč poudariti, da imamo v obravnavi tudi mladostnike, pri katerih se razvija osebnostna motnja, pa so iz popolnoma funkcionalnih družin.

Kakšna pa je v splošnem prognoza po zdravljenju, če je oseba motivirana za spremembe in ima podporo okolice?

Hojka Gregorič Kumperščak: Če govorimo o mejni osebnostni motnji, prognoza ni slaba. Že ko pridejo iz obdobja mladostništva, se nekatera ekstremna vedenja – samopoškodovalna, samomorila – umirijo. Večina iz obravnave pride v boljšem stanju, kajti ne gre pozabiti, da je večina simptomov – nihanje razpoloženja, občasna občutja praznine – tudi del adolescenčne krize, ki jo ima veliko mladostnikov, a se iz nje izkopljejo, četudi so dosegali kriterije osebnostne motnje. Seveda pa ostane skupina mladostnikov, pri katerih se osebnostna motnja nadaljuje v odraslo dobo.

Slabše so prognoze pri nekaterih drugih osebnostnih motnjah. Anksiozne, odvisnostne, narcistične … Do oseb s temi motnjami večinoma niti nimamo dostopa, saj pomoči ne iščejo. 

V novi klasifikaciji duševnih bolezni se ne bo več ločevalo različnih podtipov osebnostnih motenj. V resnici tudi klinično vidimo pri eni osebi prepletanje značilnosti različnih podtipov – narcistične, disocialne, mejne. Po pomoč največkrat pridejo osebe z mejno osebnostno motnjo, saj se ta izraža zelo dramatično – s samopoškodovalnim vedenjem, samomorilnim vedenjem … Medtem ko tisti, ki se zaradi motnje zaprejo vase, za okolico niso moteči in nihče ne sproži iskanja pomoči. Namesto tega so doma, mirni, tihi, ne povzročajo težav in trpijo v sebi.

Kaj pa nezdravljena osebnostna motnja pomeni za mladostnika, ko bo odrasel? Kakšni bodo njegovi odnosi, kako bo deloval v službi?

Tina Ferlinc: Seveda bo to vplivalo na njegovo življenje, motnja se bo odražala v različnih odnosih, v katere bo vstopal. To so potem odrasli, ki se hitro zapletejo v spore, ki stvari vidijo črnobelo, ki lahko tudi ljudi, ki so do njih dobri, v naslednjem trenutku dojemajo kot največjega sovražnika … Takšna oseba lahko hitro vstopa v odnose, lahko pa jih tudi zapusti že ob najmanjšem nestrinjanju. 

Tudi na delovnem mestu veljajo neke omejitve, zahteve, medtem ko oseba z osebnostno motnjo v prvi vrsti vidi sebe in svoje potrebe, zato lahko hitro pride do konflikta. Vse to pa lahko nato povzroča druge težave kot so depresivnost, anksioznost, kar pa še dodatno slabša funkcioniranje posameznika.

Hojka Gregorič Kumperščak: Odrasla oseba z osebnostno motnjo v družini vpliva na vso družino. Partnerski odnosi so slabi. V primeru mejne osebnostne motnje lahko hitro menjavajo partnerje, imajo črno-bele odnose, kar pomeni zdaj te ljubim, že naslednjo minuto pa te sovražim, zdaj sva skupaj, zdaj nisva in otroci v takšni družini zelo trpijo.

Vendar so nekatere lastnosti osebnostnih motenj v današnjem času za določene poklice celo zaželene. Denimo narcistične poteze pri menedžerjih, poslovnežih, politikih … Ljudje z narcistično osebnostno motnjo so lahko navzven zelo uspešni. Praviloma pa niso uspešni v intimnih zvezah, njihove družine poznajo povsem druge plati teh "uspešnih" ljudi. 

Ljudje, ki se znajdejo v partnerskem odnosu s takšno osebo, pogosto tarnajo, da okolici ne morejo razložiti pekla, ki ga doživljajo za štirimi stenami.

Hojka Gregorič Kumperščak: Res je. Če se  narcističnim pridružijo še disocialne lastnosti, kar je pogosta kombinacija, dobimo agresorja, ki svoje partnerje in otroke drži v šahu in je psihično in fizično nasilen.

Da prepoznaš nekoga z disocialno osebnostno motnjo, ko si z njim v partnerskem razmerju, pa je lahko težko, še posebej, če je disocialnosti pridružena še inteligentnost. Ti ljudje so lahko izjemno šarmantni. Znajo namreč izjemno dobro začutiti, kaj druga oseba želi videti in slišati, znajo odlično manipulirati. 

Ljudje se v njih zaljubljajo z vso dušo in telesom. Vendar vse skupaj deluje le, dokler odnos služi namenom in egu osebe z motnjo. Čim partner poskuša storiti korak v drugo smer, pa ne gre več. 

Kliše je denimo ženska, ki za partnerja dobi narcisa s psihopatskimi ali disocialnimi potezami, potem pa se njej očita, kako tega ni spoznala prej. Ta človek se je v začetku zveze kazal v najboljši luči, seveda ni bil na začetku nasilen. Še dodatno težko je prepoznati, da imaš partnerja z osebnostno motnjo,  ko ljudje v odnose vstopajo zelo mladi, brez pravih izkušenj. 

Prav tako je treba izpostaviti, da je za osebe iz družin, kjer je bil prisoten alkohol, in tega je v Sloveniji veliko, to edino poznano domače okolje. Znano je, da si otroci iz teh družin, ko odrastejo, pogosto poiščejo partnerje, ki so odvisni od alkohola, ker jim je le takšen partner domač. Gre za kompleksna vprašanja, kako nekoga, ki je leta živel v peklu alkoholizma, naučiti, da se da živeti še v kakšnem drugem okolju.

Se pa s terapijo najbrž da prekiniti krog vzorcev, ki se vlečejo skozi generacije?

Hojka Gregorič Kumperščak: Absolutno, ampak najprej mora oseba sploh prepoznati, da je to njen problem in se odločiti za terapijo, ki pa ni kratka. V nekaj mesecih ni mogoče narediti ničesar. 

Žal pa potem ljudje obupajo, rečejo, celo leto sem hodil na terapijo, pa ni nobenih sprememb. Toda če si 15 let živel v določenem okolju, potem leto terapije ne bo dovolj, potrebna bodo leta.

Kako pa je pri nas z usposobljenostjo terapevtov za osebnostne motnje? Slišimo tudi pritožbe ljudi, ki so s takšno osebo šli na partnersko terapijo, da je oseba z motnjo uspela prelisičiti terapevta. 

Tina Ferlinc: Usposobljenih terapevtov je malo. Tudi zato se dogaja, da ljudje izbirajo "napačne" terapevte, terapevte, ki niso dovolj usposobljeni, kar pa ima lahko za posledico poslabšanje posameznikovega stanja. Žal pa področje psihoterapije še naprej ni regulirano, zato poudarjam, da se je treba obrniti na uradno priznane strokovnjake z ustreznimi licencami – razvojno-analitične psihoterapevte, vedenjsko-kognitivne terapevte, sistemske oziroma družinske psihoterapevte ter na specialiste otroške in mladostniške psihiatrije oziroma psihiatre in klinične psihologe z dodatnimi znanji. Potencialnega terapevta je treba dobro preveriti.

Hojka Gregorič Kumperščak: Področje licenc je še vedno neurejeno, čeprav se o tem pogovarjamo že 20 let. Je pa res, da za reševanje situacije niti ni velikega interesa. Če bi področje začeli urejati dosledno, bi se najbrž morale zapreti tudi nekatere nepreverjene šole. 

Najbolje je zato pomoč iskati preko uradnih virov in se vključiti v programe preverjenih ponudnikov, ki imajo ustrezne licence, ki so izobraženi v šolah, ki so priznane. Povedati pa je treba, da je tukaj težko priti na vrsto, da se čaka. Ko je kriza, pa ljudje izberejo tudi manj ustrezne ponudnike. Kot rečeno, država žal očitno nima interesa po urejanju, čeprav je osnutek zakona o psihoterapiji že spisan, vendar ni bil nikoli sprejet.

Tudi pri vas imate na oddelku velik naval in kadrovske težave. Se to odraža tudi v obravnavi pacientov z osebnostno motnjo?

Hojka Gregorič Kumperščak: Pri nas skušamo umiriti glavno stisko, potem pa se nadaljuje ambulantna obravnava. Hospitalno zdravljenje osebnostnih motenj ni mogoče, saj je to dolg proces. Optimalna bi bila vključitev v omenjeni program AIT enkrat na teden, 25 tednov, ampak v realnosti to dobi malokdo, saj je pritisk na ambulantno pedopsihiatrijo nevzdržen, tako da smo zadovoljni že, če dobijo ambulantno obravnavo enkrat na dva tedna ali celo enkrat na mesec. 

Na začetku pogovora ste omenili, da bi bile lahko pri marsikom težave manjše, če bi se okolica odzivala drugače. Kako?

Tina Ferlinc: Kar opažamo, je, da se mladostniki, pri katerih je osebnostna motnja že diagnosticirana, zelo pogosto k nam vračajo ob vsakem najmanjšem izpadu, agresivnem izbruhu, konfliktu. Bolje bi bilo, če bi se marsikaj od tega rešilo znotraj družine, šole in bi se tako družino kot šolo opolnomočilo, da izpade teh mladostnikov, do katerih bo zagotovo prihajalo, saj to ne izgine – zdržijo. Da torej reakcija ni vedno urgentna napotitev v bolnišnico, kajti to mladostniku sporoča, da okolica očitno ne more zdržati njegovih stisk oziroma vedenj in mu pri tem pomagati. Pri čemer pa te mladostnike lahko že neka majhna stvar zelo vznemiri in pogosto je dovolj, da z njimi prebrodimo to vznemirjenje. To je mogoče narediti tako v družini kot v šoli. Tudi vsako samopoškodovalno vedenje ni urgentno.

Hojka Gregorič Kumperščak: Oblike vedenja mladostnikov z osebnostno motnjo so lahko za okolico res zastrašujoče. Ko se porežejo in je vse krvavo, je grozno. Toda ko starši vedo, za kaj gre, je pomembno, da ni prva reakcija klic rešilca, saj je za mladostnika to dokaz nemoči staršev. Bolj primerno je, da se površinska rana oskrbi doma. Je pa to pogosto mogoče šele potem, ko so starši že nekaj časa v terapevtskem procesu in so bolj močni. 

Reagiranje bi moralo biti po postavljeni diagnozi drugačno tudi v šoli. Recimo, ko se tak mladostnik zapre na stranišče in reče, da se bo ubil, je običajna reakcija šole klic reševalcev in napotitev na pedopsihiatrijo. Bolje pa bi bilo, da bi se učiteljica, ki pozna stanje mladostnika, z njim pogovorila, ga objela, skratka ponudila neko toplino, saj je to tisto, kar takrat potrebujejo bolj od rešilca in pedopsihiatrije. 

Je pa res, da se ljudje teh vedenj ustrašijo, bojijo se, da bo oseba uresničila grožnjo in da bodo na koncu za to odgovorni. Takšnih odgovornosti odrasli ne želijo prevzeti, bi jih pa morali, ker bi bilo to boljše sporočilo mladostnikom. Namreč, da jih tudi v šoli nekdo razume, jih lahko pomiri in je torej tudi v šoli varno okolje. 

Šole so sicer vključene v obravnavo posameznikov, povemo jim, kako naj ravnajo, je pa res, da je nato marsikaj odvisno od šole – nekatere to izpeljejo dobro, druge pa ne.

Pa menite, da učitelji imajo znanje za takšno pomoč?

Hojka Gregorič Kumperščak: Popravljajo se kurikuli pedagoških fakultet in fakultet za socialne vede, dopolnjujejo se z vsebinami s področja duševnega zdravja in duševnih motenj. Če dandanašnji učitelji še nimajo dovolj formalnega znanja, ga bodo bodoče generacije imele. Vendar boljše formalno znanje ni vse, kar bi morali učitelji in socialni delavci imeti.

Mladostniki v stiski potrebujejo predvsem topel človeški odnos. Da se jih torej odrasli ne ustrašijo in jih ne odslovijo zaradi lastnega strahu, ampak da jim kot človek stopijo naproti. Za to pa posebna izobraževanja niso potrebna. 

Je pa res, da je naša družba trenutno nekje drugje in tega, kar današnji mladostniki potrebujejo, ni zmožna dati – tudi zato imamo toliko osebnostnih in duševnih  motenj nasploh. 

Namreč na njihov pojav nismo zmožni celostno odgovoriti. Mladostnike z duševnimi motnjami zgolj pošiljamo v ustanove, recimo na oddelke za otroško in mladostniško psihiatrijo, kar ne sme biti edina rešitev, ki jo znamo ponuditi. Oddelki na ta pritisk odreagiramo s pozivi, da potrebujemo več kadra in prostora, ampak to  ni celostna rešitev. Celostna rešitev bo, da se bomo spremenili v družbi.