Izpoved mlade zdravnice: Dihaj, saj boš preživela še ta službeni dan

Pod pismo, ki so ga objavili, je podpisana mlada zdravnica, ki je pravkar opravila strokovni izpit in se zaposlila v zdravstvenem domu, da bi ugotovila, v katero specializacijo naj se usmeri. Čeprav se ne želi osebno izpostavljati, je želela deliti svojo izkušnjo. "Dihaj, saj boš preživela še ta službeni dan," si je mislila že na poti v službo, kjer so jo pričakali "izpraznjeni obrazi" medicinskih sester. Porinjena je bila v ambulanto zdravnice, ki je prenehala z delom v ZD. 

"V službi smo bile od 'belega' kadra jaz – sobna zdravnica, specializantka, ki je čisto na začetku, in ena specialistka. Torej le ena, ki lahko uradno dela povsem samostojno in ki je dovolj kompetentna za sprejemanje odločitev družinskega zdravnika. Delale smo program za precej več ambulant, kot je prstov na roki. V obravnavi je bilo ta dan več kot 200 oseb," razlaga. 

Po njenih besedah so ljudje nenaročeni prihajali v zdravstveni dom, tolkli po vratih ambulant in nad njimi izvajali verbalno in psihično nasilje. "In ne obsojam jih. Ker jih razumem. Ker bi jaz iz nemoči najbrž ravnala enako. Naveličani so. Žal jih večina ne zmore razumeti, da smo naveličani tudi tisti, ki smo na drugi strani in ki delamo ne le vse, kar je v naših močeh, ampak veliko preko naših moči," pravi. Boji se, da bo zaradi tega prihajalo do vse več napak. "Bojim se, da bom kaj spregledala, saj imam za sabo le slab mesec uvajanja v delo in se od mene pričakuje, da bom znala enako kot nekdo, ki je zaključil specializacijo iz družinske medicine. In to ekspresno hitro." 

To, da ima na voljo specialista, po njenih besedah ni odgovor. "Ker ga nimam. Tudi če je fizično tam, sam ne zmore pregledati 200 ljudi, biti hkrati na treh deloviščih in istočasno obravnavati štirih bolnikov: enega pred sabo, enega po e-mailu, enega s specializantom in enega od sobnega zdravnika. Aja, pa še tistega, ki je poklical na telefon – torej pet. Specialistka danes ni imela pavze za malico in stranišče v deveturnem delovniku. S specializantko sva se po petih urah dela srečali na 'malici', prežvekovali kruh in skuhali kavo (da zdrživa do konca) ter ob tem druga drugi pojamrali, kako še nisva utegnili iti na stranišče in kako naju je strah, kako se bo končal ta delovni dan. Ali bo kaptopril znižal tlak. Ali bo najin mehur zdržal do konca," priznava.

'Potrebno bo vse to. In še veliko več. Hkrati. Takoj.'

Zapisala je, da sobni zdravniki, specializanti in preostali specialisti slovenskega javnega zdravstva ne bodo rešili, vsaj ne na dolgi rok. "Posledice bodo. Na nas, na pacientih in na ostalih sodelavcih," je prepričana. Prav tako je prepričana, da ena sama rešitev ne obstaja. "Rešitev je več, morajo biti vzporedne, dopolnjujoče, finančno in empatično podprte. Več koščkov, ki bodo na dolgi rok ponovno sestavili sestavljanko," je odločena. Prav tako po njenem mnenju ne bo dovolj, da reorganiziramo time družinske medicine v tim srednja medicinska sestra-cela diplomirana medicinska sestra-mlajši specializant-specialist.

"Ne bo dovolj, da omejimo število obravnav v enem dnevu, da bo s tem obravnava pacientov varna. Ne bo dovolj, da povečamo število družinskih zdravnikov. Ne bo dovolj, da bodo specialisti na sekundarnem in terciarnem nivoju začeli sami predpisovati recepte, naloge za fizioterapije in napotitve na slikovne ter laboratorijske preiskave, ki jih sami priporočajo (in za katere so pooblaščeni). Ne bo dovolj, da povečamo zdravstvenim delavcem plače (danes sem na blagajni v Hoferju ugotovila, da je moja plača v rangu njihovih zaposlenih ter da je edina nepremičnina, ki si jo bom do 50. leta lahko privoščila, prostor na pokopališču)," je zapisala. 

Nadaljevala je, da poleg tega ne bo dovolj niti reorganizacija specializacije družinske medicine tako, da lahko čim hitreje dobijo čim več dovolj usposobljenih zdravnikov. "Ne bo dovolj, da zavarovalnica začne sodelovati tako z zdravniki kot s pacienti. Ne bo dovolj konkretna debirokratizacija ter prenos mnogih birokratskih nalog na druge službe, ne bodo dovolj enoten informacijski sistem, elektronske kartoteke, zmanjšanje administrativnih klikov. Ne bo dovolj nepristranska in transparentna podpora občin, vlade, državnih organov in četrte veje oblasti – medijev."

Naštela je še uvajanje fleksibilnih oblik dela v zdravstvo. "Ker osem ur na dan s takim tempom ni vzdržnih, poleg tega je vrednotenje količine dela v moji današnji eni uri imelo izkoristek najmanj štirih ur marsikaterega delavca v katerem koli sektorju – pa ne pretiravam. Pri čemer je plačilo moje ure 6 evrov neto," je nezadovoljno dodala.

Meni, da dovolj ne bo niti usmeritev v preventivo, da bi preprečili število kroničnih bolnikov v prihodnosti. "Ne bo dovolj, da se začnemo v kolektivu spoštovati kot človek človeka. Si dati petko na koncu dneva, si povedati, kaj je šlo narobe in kaj se lahko iz tega naučimo. Potrebno bo vse to. In še veliko več. Hkrati. Takoj," je odločena.

"Zelo se bojim, da ko se bodo vrata javnih zdravstvenih domov (verjetno že neizogibno) začela zapirati, bodo ljudje tolkli po vratih drugje v državi. Kar se sedaj dogaja v družinski medicini, se lahko že jutri kot požar razširi na vso zdravstvo. Tega pa ne želim nikomur. Ker niti morala, niti etika, niti denar, niti nobena prisega ne bodo posamično rešili stanja, v katerem smo. Žal mi je, da je tako. Da je družinska medicina v mojih očeh postala potopljena ladja. Čas je, da kapitani obrnejo krmilo v pravo smer. Da zapiha tudi pravi veter. In da bodo posadke, ki prihajajo, doživele tak sprejem, da bodo želele ostati. Jaz nimam več moči, da piham veter in čakam na kapitana, res. Potrebno je veliko sistemskih rešitev in sredstev. Veliko empatije in predvsem posluha s strani nadrejenih, sodelavcev in pacientov. Za vse nas, ki pobiramo šive iz pacientov, mirimo paciente po telefonu in iz e-mailov razbiramo, kakšen izpuščaj nam opisuje oseba, ki govori napol slovensko," še piše. 

Za konec je dodala še, da namen njenega pisanja "ni jamranje, niti kazanje s prstom na tiste, ki so zapustili javni sektor", saj da jih v trenutnih razmerah razume. "Niti na vodstvo in višje organe. Niti poveličevanje zdravnikov pred ostalim zdravstvenim kadrom (ker brez njih ne vem, kako bi preživela te dni). Niti iskanje dodatkov, višjih plačnih razredov ali zaslug. Ni. Namen je, da se učimo iz napak, iščemo rešitve in se premaknemo iz točke, v kateri se nahajamo," je sklenila. 

Pretekli teden sta se sicer ponovno sestala zdravniški sindikat in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. "Tako kot vi se tudi jaz zavedam, kako globoko je naš zdravstveni sistem zabredel in da se mu brez celostne prevetritve ne piše nič dobrega," je Loredan priznal v pismu zdravnikom in zobozdravnikom, ki ga je pospremil tudi z vladnim predlogom dviga plač. 

Medtem ko zdravniški sindikat Fides zahteva več, minister vztraja, da vladni predlog ponuja, kar je v dani makroekonomski situaciji trenutno možno. Fides zdaj svojim članom pošilja anketo o nadaljnjih aktivnostih, Bešič Loredan pa prosi za seznanitev z vladnim predlogom dviga plač. Vlada sicer pričakuje, da ji bo največji zdravniški sindikat stal ob strani pri reševanju težav v zdravstvu.