'Ničesar v življenju ne obžalujem. Za vse, kar sem napačnega storil, sem plačal'

Dr. Peter Čeferin bo prihodnji mesec dopolnil 60 let delovne dobe, odvetnik je že 55 let in še vedno vsak dan svetuje pomoči potrebnim. Kot pravi, mu zaradi narave njegovega dela niti en dan v življenju ni bilo dolgčas. Z njim smo se pogovarjali o njegovi karieri, aktualnih zadevah in zasebnem življenju.

Doktor Čeferin, pogovarjava se v dneh, ko je vaš sin Aleksander nogometašem v Ukrajini pomagal na varno, finale Lige prvakov se je odločil prestaviti iz Sankt Peterburga, Uefa je prekinila pogodbo z ruskim Gazpromom. To so velike poteze velikega moža, bi lahko rekli. Kako odločen je, je sicer dokazal že večkrat, tudi lani ob napovedi ustanovitve Superlige. Se Aleksander o takih odločitvah posvetuje z vami, vas prosi za nasvet? 

Od nekdaj smo zelo povezana družina. Spremljam življenje in delovanje vseh treh otrok ter jih podpiram. Seveda se o nekaterih zadevah tudi posvetujemo. So pa odločitve, ki ne dopuščajo posvetovanja in ki jim mora vsak odločevalec sprejeti sam in takoj. 

Nobena skrivnost ni, da si ga veliko ljudi želi videti v politiki, sam pa to vztrajno zavrača. Kaj vi menite o tem? 

Prepričan sem, da je položaj, ki ga ima Aleksander v Evropi in svetu, za Slovenijo koristnejši. Večino vodilnih politikov in gospodarstvenikov v Evropi in svetu osebno pozna. Te povezave bi lahko bile – seveda ob ustrezni slovenski odzivnosti – za našo državo izjemno pomembne na gospodarskem, političnem, kulturnem in drugih področjih. 

Nikoli se niste želeli politično opredeljevati. Nam zdaj morda lahko zaupate, koga boste volili na aprilskih volitvah? Ali pa vsaj, česa bi si v prihodnosti želeli več oziroma manj?

Odgovor je odvisen od tega, kaj razumemo pod pojmom "politično opredeljevanje". Sam sicer nisem član nobene politične stranke, bil pa sem član prvega državnega sveta v novi državi. Kot državni svetnik sem zastopal interese posameznih samostojnih poklicev, kot so odvetniki, umetniki, prevajalci, arhitekti, kmetje itd. V petinpetdesetih letih opravljanja odvetniškega poklica sem se večinoma ukvarjal s kazenskim pravom, ustavnim pravom in pravom človekovih (osebnostnih) pravic. Pred osamosvojitvijo Slovenije sem bil član Sveta za varstvo človekovih pravic, zagovarjal sem obtožene v političnih procesih, pridružil sem se obrambi četverice pred vojaškim sodiščem itd. Trenutno sem član Odbora za zaščito žvižgačev in tudi sicer pro bono pomagam ljudem, ki se zaradi kršenja človekovih pravic obračajo name. Sicer pa je kazenski postopek že po definiciji spopad med enormno močnejšo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem, in šibkim posameznikom. Edini odbijač med obema neenakima nasprotnikoma je odvetnik. Zato je kazenski zagovornik že po naravi svojega poklica načelni nasprotnik vsakokratnega režima ali pa vsaj njegov kritik. Svojo poklicno in življenjsko usmeritev bom nadaljeval. Zavzemam se in zavzemal se bom za demokracijo, varstvo človekovih pravic, pravno državo, vladavino prava, neodvisnost posameznih vej oblasti in spoštljive medsebojne odnose. 

Junija boste stari 84 let, ste odvetnik z najdaljšim poklicnim stažem v državi. Kako se je odvetniški poklic spreminjal skozi čas? 

V zvezi z vlogo in položajem odvetnika razlikujem tri različna obdobja. V prvem obdobju odvetnik v kazenskem postopku ni imel veljave, kot jo določata ustava in zakon. Ko sva v nekaterih primerih s klientom pred vrati razpravne dvorane čakala na začetek glavne obravnave, je bil takratni javni tožilec pogosto v sodničini sobi, v kateri sta usklajevala obtožni akt, da je bil sposoben obravnave. Pa sem stopil v sodničino sobo in rekel, naj gre tožilec glede na enakost orožij ven ali bom pa še jaz notri z njima. Nekaj časa sta me debelo gledala, potem pa je šel tožilec ven. V drugem obdobju se je položaj obrambe bistveno spremenil. Odvetniki so bili odlično pripravljeni, javnost in mediji so jih hvalili, vsa kritika pa se je usmerila proti drugim pravosodnim organom. Zaradi oprostilnih sodb v nekaterih odmevnih primerih so mediji poročali, da so nesposobni tako policija kot tudi tožilstvo in sodišča. V tretjem obdobju, ko so se pojavili t. i. tajkuni in so politika, mediji in javnost zahtevali njihovo takojšnje kaznovanje, pa so bili na udaru odvetniki, ki naj bi zavlačevali postopke, povzročali zastaranja itd. Danes se situacija zaradi nekaterih odmevnih sodb vrhovnega sodišča spreminja. 

Kako aktivni pa ste še v odvetništvu? Vam gre predaja primerov svojim kolegom težko od rok? 

Naslednji mesec bom dopolnil 60 let delovne dobe, odvetnik pa sem 55 let. Po pošti ali elektronsko dobivam vsak dan pisma iz različnih krajev. Posamezniki želijo pravni ali pa tudi povsem življenjski nasvet. Če je le mogoče, vsakomur odgovorim. Če pa kdo potrebuje zastopnika ali zagovornika v konkretni sodni zadevi, organiziram sestanek s tistim našim odvetnikom, ki se ukvarja z ustreznim pravnim področjem. Posamezne knjižnice me vabijo tudi na različna predavanja, predvsem o mojih knjigah, v katerih obravnavam odvetništvo in tudi pravosodje nasploh.

 Iz vašega pisanja je razvidno, da ste kot mladenič veliko popivali, kljubovali vsemu, se pretepali, celo prespali kakšno noč za rešetkami. Kaj vas je 'streznilo', usmerilo na pravo pot?

Ko se mi je rodil prvi sin Rok, sem nehal popivati in se pretepati. Alkoholu sem se povsem odpovedal. Pričel sem garati po 12 ur na dan in 40 let nisem dal v usta niti bonbona z likerjem. Po drugi strani pa je bilo moje takratno druženje z ljudmi z družbenega dna koristno. Spoznaval sem vso človeško bedo in pričenjal razumeti stisko mnogih ljudi. 

Ivana Perića zagovarjate že 20 let, in to brezplačno. Zakaj ste tako trdno prepričani, da je nedolžen? Je to edini primer, ki vas še vedno preganja? 

Seveda me preganja tudi marsikaj drugega, vendar sem primeru Perić posvetil tretjino svojega poklicnega življenja. Od vsega začetka sem bil namreč prepričan, da komaj dvajsetletni Ivan, razvajeni mladenič brez izobrazbe in poklica, ljubljenec svoje matere, ki je bil kot nesposoben odpuščen s služenja vojaškega roka, nikakor ne bi zmogel izvršiti trojnega umora v popolni temi in v drugi državi. Umora, ki bi ga lahko izvršil le profesionalec ali več profesionalcev. 

Veljate za odvetnika, ki za svojega klienta stori vse, kar more in kar mu dopušča zakonodaja. A v primeru Makoter, ko ste svoji klientki svetovali, naj vam odpove pooblastilo, so vam očitali, da ste ravnali neetično. Še vedno mislite, da ste ravnali prav? Ali cilj po vašem mnenju upravičuje vsa sredstva? 

Gospa, ki je bila obtožena, ker naj bi naročila umor svojega moža in bombni napad na policijsko postajo, je bila pravnomočno obsojena na 30 let zapora. Ker je bila v priporu, se je v naši pisarni oglasil njen sin in moj Aleksander je z izrednim pravnim sredstvom dosegel, da je bila ta sodba razveljavljena. Naša stranka pa je bila še vedno v priporu. Bila je v obupnem psihofizičnem stanju. Njena telesna teža je znašala 40 kilogramov. Z Aleksandrom sva v novem sojenju vložila vse napore v odpravo pripora, da bi si naša stranka fizično in psihično opomogla ter bila sočasno sposobna zbirati dokaze za svojo obrambo. Zakon določa, da mora sodišče odpraviti pripor, če ni sposobno izreči sodbe v dveh letih od vložene obtožnice. Do izteka tega dvoletnega roka je manjkalo le nekaj dni in midva z Aleksandrom sva ji predlagala, naj nama odpove pooblastilo. Ker obravnava brez odvetnika ni bila več dopustna, morebitni zagovornik po uradni dolžnosti pa do izteka dveletnega roka ne bi imel dovolj časa, da bi se pripravil na obrambo, je bila gospa, obsojena na trideset let zapora, nedavno izpuščena na prostost. Najela je novega odvetnika in bila po koncu novega dokaznega postopka oproščena. Če ji midva z Aleksandrom tega ne bi predlagala, bi sedaj prestajala tridesetletno zaporno kazen (kot Ivan Perić). Sedaj se vprašajmo: Ali je odvetnik stranko dolžan seznaniti z vsemi zakonskimi možnostmi, ki olajšajo njen položaj? Ali pa naj ji kakšno tako zakonsko določilo zamolči? Katero odvetnikovo ravnanje je etično?

Neetični, neustrašni, celo mafijski odvetnik so vam rekli. Naslov vaše biografije, ki jo je napisal Tadej Golob, je Nespodobni odvetnik. Se imate za nespodobnega? Kakšen odvetnik pravzaprav ste?

Ko sem se odločil za poklic odvetnika, sem vzel v račun, da me vsi ne bodo imeli radi. Ko sem se pred razpadom Jugoslavije vrnil z zadnjega velikega političnega procesa na Kosovu, so mi v Sloveniji vsi ploskali. Vse nove politične stranke so me vabile, naj na njihovih listah kandidiram za poslanca v novem državnem zboru. Ko sem pričel zagovarjati prvega slovenskega kapitalista, Sandija Grubeliča, ki je prodajal avtomobile na lizing, so me razglasili za mafijskega odvetnika in me imenovali "Grubeličev consigliere". Ko sem prevzel obrambo domnevnega tihotapca ljudi, Josipa Lončariča, in še nekaterih, pa so celo zapisali, da sem "državni sovražnik številka 1". Danes sem "nespodobni odvetnik", ker sem stranki Milici Makoter povedal, da v zakonu piše, da morajo človeka, ki ga v dveh letih od vložene obtožnice niso sposobni obsoditi, izpustiti iz pripora. Zanima me, kakšen vzdevek mi bodo dali jutri. 

Ste se – glede na to, koga vse ste v svoji karieri zagovarjali – kdaj zares bali za svoje življenje? 

Ne.

Pa obstaja oseba, ki bi jo zavrnili in je ne bi hoteli zagovarjati? Prek česa, na primer, ne bi mogli za noben denar?

Moje stališče je – glede na definicijo kazenskega postopka, ki sem jo navedel uvodoma – da je odvetnik v zastopanje ali obrambo dolžan sprejeti vsako stranko. Stranke ne sme sprejeti samo v enem primeru: če je njegov odnos do stranke ali do njenega primera tako negativen, da bi njegova obramba zaradi tega utegnila biti šibkejša.

Ste kdaj koga zavrnili iz tega razloga?

Nikoli.

Vam je za kogar koli ali kar koli žal? Bi zdaj – z vsemi izkušnjami, ki jih imate – storili kaj drugače?

Ničesar, kar sem storil v življenju, ne obžalujem. Za vse, kar sem napačnega storil, sem plačal. Tako ali drugače.

Zaslužni ste za veliko sprememb na tem področju, med drugim za člen v tedaj veljavnem Zakonu o policiji, v skladu s katerim so osumljenci pridobili pravico do pomoči zagovornika že ob prvem stiku s Policijo, in ne šele ob začetku kazenskega postopka. Bili ste uvrščeni med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, Odvetniška zbornica Slovenije vam je podelila najvišje priznanje za življenjsko delo, lani ste bili imenovani za častnega meščana Ljubljane … Na kaj ste najbolj ponosni?

Vesel sem priznanja kolegov za življenjsko delo. Največ pa mi pomeni podelitev naziva "častni meščan glavnega mesta Ljubljana". Ta naziv se podeljuje od leta 1809 in dejstvo, da sem med osebnostmi, ki so na tem seznamu, mi je v največjo čast.

Prebrala sem, da svojim klientom, ki so priprti ali na prestajanju kazni, svetujete sklece. Tudi sami ste se vse življenje ukvarjali s športom, med drugim ste mojster karateja. Kaj počnete zdaj, da ohranjate zdrav duh v zdravem telesu?

Ko človeku vzamejo prostost, je njegovo odločanje o čemer koli zelo omejeno. Zato strankam, ki jih priprejo ali zaprejo, svetujem, naj počnejo kaj, kar jim ni zaukazano, kar ni odvisno od volje drugih in kar ni predpisano. Tudi sklece. Še pred nekaj leti sem se ukvarjal s karatejem. Že 18 let treniram v fitnes klubu gospe Sonje Poljanšek Škrabec, in to z istim osebnim trenerjem Simonom. Najmanj enkrat na teden igram golf.

Menda ste bili v vsej svoji karieri na bolniški le enkrat?

Dvakrat. Enkrat sem imel legionarsko bolezen, drugič pa sem imel operacijo hrbtenice.

Veliko tudi potujete. Koliko držav ste že obiskali in kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

S sedaj že dvajset let pokojno soprogo Ano, pozneje pa s partnerico Rijo sem obiskal preko sto držav. Na vsakem koncu sveta sem našel kaj čudovitega. Na tem mestu težko povem, kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Dejstvo je, da so potovanja zame še najmanj ena visoka šola.

Začela sva z otroki, pa še zaključiva z njimi. So vam oni morda kdaj rekli: Oče, čas je, da se upokojiš?

Da smo zelo povezana družina, sem povedal že uvodoma. Moji otroci – če začnem z najmlajšo – Petra, Aleksander in Rok, so proti moji upokojitvi. Nasprotno, spodbujajo me, naj bom aktiven na vseh področjih.