Smrti ne znamo več 'pogledati v oči'

"Izgubili smo stik z umirajočim bližnjim," je v pogovoru za STA pred dnevom spomina na mrtve opozorila antropologinja Svetlana Slapšak. Stik s smrtjo bližnjega zahteva predpisane rituale, poseben način vedenja in ravnanja, česar pa sodobni način življenja ne omogoča, je pojasnila. Naši bližnji umirajo v bolnišnicah in domovih za starejše, tako da jih v zadnjih trenutkih življenja ne vidimo in ne doživljamo. "Časa, ko se poslavljajo, ne doživljamo mi, ampak denimo osebje v bolnišnici, ki je umirajočemu tujec. Tehnologizacija smrti in vsi postopki, ki naj bi olajšali prehod v smrt, delajo ta prehod v resnici neznosno težek. Izgubili smo stik z umirajočim, ko se je treba vesti po predpisanih pravilih, ki določajo hierarhijo občutkov," je izpostavila.

Skrb za bližnjega ob izteku življenja smo po njenem opozorilu prenesli na druge ljudi, hkrati pa smo se odrekli svojim čustvom, ki spremljajo takšne trenutke. "To ni dobro zlasti za tistega, ki umira," je opozorila. Umirajoči mora biti po njenih besedah obkrožen s tistimi, ki jih ima rad, česar pa bolnišnični prostori danes ne omogočajo. Takšne okoliščine so posledice kapitalizma, v katerem živimo, je spomnila. "Hospici in podobne ustanove so namenjene premožnim, medtem ko za finančno šibke tam ni prostora. Revež ob izteku življenja ne more priti do hospica," je izpostavila.

Institucija paliativne oskrbe bi se morala po njeni oceni v temelju spremeniti, da bi bila res socialna. Sprejeti bi morala vse, ne glede na socialni položaj, in bi morala biti del javnega socialnega in zdravstvenega sistema, za kar pa zaenkrat ni interesa. "Vsakdo ima pravico, da ima vse do zadnjega trenutka zagotovljene vsaj minimalne pogoje življenja," je prepričana.

Tako kot si ne more vsak privoščiti dostojnega zaključka življenja, je za socialno šibke svojce lahko velik problem tudi pogreb. "Smrt je danes zelo draga. Številni ne morejo niti sanjati o dostojnem pogrebu, kar je vprašanje socialne države, ki je vse manj socialna," je kritična.

K drugačnemu doživljanju smrti kot zdaj bi po njenem mnenju lahko pripomoglo, če bi pokopališča vključili v turistično ponudbo nekega kraja. Tovrstni turizem je po njenem mnenju zelo pomemben tudi s kulturnega vidika. Sprehajalec denimo po pariškem pokopališču Pere-Lachaise lahko podoživi celotno francosko zgodovino. Nekateri nagrobni napisi so zelo poetični, drugi vsebujejo veliko ironije in paradoksov. Pokopališče po njenih besedah ni mesto duhov, ampak nasprotno – lahko pomeni navdih za nove poti v življenju.

'Nerazrešen odnos do smrti se kaže pri urejanju grobov'

V Sloveniji so grobovi pred dnevom spomina na mrtve praznično urejeni. A pretirano urejanje grobov za 1. november bi lahko po mnenju psihologa Bogdana Polajnarja razložili tudi kot nadomestek za našo navzočnost na grobu med letom, kot vprašanje lastne slabe vesti in kot prizadevanje, da najdemo ravnotežje sami s sabo.

V zahodnoevropski civilizaciji in z njo v Sloveniji je odnos do smrti čedalje bolj izrinjen iz zavesti in doživljajsko čustveno potlačen, je opozoril. Po njegovih besedah je zahodnoevropska civilizacija šibka do bivanjskih vprašanj. "Vprašanje smrti tlačimo, kar se vidi tudi v nasprotju, ki se kaže pri skrbi za grobove naših bližnjih – medtem ko jih med letom manj obiskujemo, pred 1. novembrom, dnevom spomina na mrtve, pretiravamo," je dejal.

Dan spomina na mrtve je v nekaterih okoljih v Sloveniji postal čisto posvetna priložnost s stojnicami in prodajalci sladkorne pene, medtem ko je vprašanje smrti in posmrtnega življenja izrazito nasprotje posvetnosti, je opozoril. "Ne znamo več ravnati z vprašanji, ki so povezana s smrtjo in izgubo pokojnih," ugotavlja.

Nerazrešen odnos do smrti se kaže tudi pri urejanju grobov s preobiljem rož in sveč, meni Polajnar. "Smrt doživljamo kot poraz v bitki za življenje, čeprav gre za naraven dogodek," je opozoril.

V sodobnem času smo po njegovih besedah ostali brez družbeno sprejemljivega vzorca, kako oblikovati odnos do minljivega. Danes ne vemo, kaj početi z najbolj preprostimi čustvi, kot je denimo žalost, je dejal.