'Nalogo na Triglavu smo izpeljali v relativni tajnosti'

Leto 1991. Tedaj 44-letnega gorskega reševalca iz Mojstrane Janeza Brojana je dober mesec pred osamosvojitvijo poklical Gorazd Končar iz Ljubljane, eden glavnih organizatorjev proslave ob slavnostni razglasitvi neodvisnosti na Trgu republike v Ljubljani 26. junija. 

Mojstrančan je iz njunega pogovora razbral, da naj bi organiziral izobešanje zastave na vrhu Triglava, kar je z veseljem prevzel. A misija je morala ostati skrivna vse do same izvedbe, je opisal Brojan, kako se je vse skupaj začelo.

V akcijo je bila vključena tudi Letalska policijska enota, in sicer namestnik vodje pilotov Jože Brodar, ki je bil takrat star 35 let in je v enoti delal 11 let, pilot Rajko Špitaler in tehnik letalec Martin Rebolj. 

"Takrat nam je bilo že jasno in znano, da se bo Slovenija osamosvojila. Vprašanje pa je bilo, kako naj to proslavimo. Nalogo na Triglavu smo izpeljali v relativni tajnosti. Zakaj? Zato, da nas ne bi presenetila jugoslovanska vojska, saj je bila takrat pripravljena na 'čudne' posege in bi nam lahko preprečila, kar smo nameravali storiti," je pojasnil zdaj že upokojeni pilot Jože Brodar. 

Nalogo jim je sicer odredil njihov takratni poveljnik Mirko Završek, ki je napisal nalog, da gre omenjena ekipa opravit akcijo na Triglav. "Vedel sem, kaj se pripravlja, nisem pa vedel, da bom na Triglav letel ravno jaz. Posadko so namreč odrejali tako, da so določili  tiste, ki so bili na razpolago in so bili tudi izurjeni za določene naloge. Na Triglav bi torej lahko letel tudi kdo drug," je pojasnil Brodar.

V naslednjih dneh so stekle priprave

Janez Brojan je zagotovil desetmetrski drog, sestavljen iz treh delov, in k sodelovanju povabil dvajset kolegov, gorskih reševalcev. Tudi njim ni smel izdati, kaj jih čaka na Triglavu, a so mu zaupali in udeležbo potrdili. "Večina nas je bila z naše postaje GRS, k sodelovanju pa sem povabil tudi nekaj prijateljev s sosednjih postaj," je povedal.

Datum, ko je moralo biti vse nared, se je naglo bližal, a vremena, ki bi bilo primerno za snemanje dogodka, ni bilo na spregled, je zgodbo nadaljeval Brojan. V skupini triglavske misije so bili namreč poleg gorskih reševalcev in ekipe Letalske policijske enote tudi novinar in fotoreporter Mirko Kunšič, snemalec RTV Slovenija Janez Kališnik in fotograf Dela Joco Žnidaršič. "Ob vseh pritiskih iz Ljubljane sem se odločil, da poskusimo ob prvem izboljšanju vremena," je dejal.

Jože Brodar je potrdil, da vreme tiste dni bilo kaj prida. Bilo je spremenljivo, še zlasti v višjih legah. "Letenje na višini Triglava je lahko problematično, saj ne moremo leteti, če ni dobre vidljivosti ali če piha močan veter. V hribih moramo leteti vizualno, se pravi, moramo imeti stik s podlago, ne sme biti preveč vetra ... " je poudaril.

Najprej na Kredarico, nato na vrh 

Napočil je 12. junij 1991. Oblačno jutro se je prelevilo v lep dan, je nadaljeval zgodbo Janez Brojan, ki je poklical fante in Letalsko policijsko enoto ter jim povedal, da je napočil čas. Ob 14.00 so se zbrali v Mojstrani, od koder so jih Brodar, Špitaler in Rebolj s helikopterjem z vso opremo prepeljali najprej na Kredarico, nato pa vse skupaj še na vrh. "Zadnji hip so mi iz Ljubljane pripeljali šestmetrsko zastavo in bakle za nočno snemanje. Na vrhu Triglava je bili poltretji meter snega, tako da se Aljažev stolp ni videl. Takoj smo na drog pripeli zastavo in uredili vse potrebno za dnevno snemanje, ki se je z manjšimi popravki začelo ob petih," je dogajanje opisal Brojan.

Za to, da je Letalska policijska ekipa iz doline na Kredarico prepeljala celotno skupino reševalcev in novinarjev ter opremo, je morala poleteti petkrat. Na Kredarici so vse odložili zato, ker zaradi preobilice snega na Triglavu ni bilo prostora. "Na goro smo najprej peljali pet reševalcev, ki so tam pripravili teren: na vrhu so steptali sneg in tako zagotovili primerno podlago, da smo lahko pripeljali tudi ostale in da so sploh imeli kam odložiti opremo. To je gora, na kateri lahko vse zdrsne, zato je treba vse zavarovati. Ni tako enostavno, kot bi si morda kdo mislil. Na vrhu je bilo toliko snega, da so morali reševalci zastavico na Aljaževem stolpu odkopati, da se je sploh videla. V helikopterski kabini pa so bili novinar Kunšič, snemalec Kališnik in fotograf Žnidaršič, ki so poskrbeli za slikovni material. Žnidaršiča smo kasneje odložili na vrhu Triglava, da je fotografiral dogodek s tal," je razložil Brodar in dodal, da so večkrat na vrh peljali tudi dodaten material, ki ga niso mogli peljati takoj, ali pa se je šele kasneje pokazalo, da ga reševalci potrebujejo. 

Zaplapolala je zastava trobojnica

Slovenci takrat še nismo imeli svoje zastave, saj v skupščini do tedaj še niso potrdili novega grba. Zato so razobesili zgolj trobojnico, torej zastavo brez grba. Večer po tem, ko je slovenska skupščina sprejela deklaracijo neodvisnosti, 26. junija 1991, pa je na Trgu republike v Ljubljani med slovesnostjo prvič zaplapolala prava, nova slovenska zastava.

Ko je triglavska ekipa zaključila z dnevna 'opravila', se je v dveh urah pripravila za nočno snemanje. A ko je Brojan odprl paket z baklami, je opazil, da so bile neuporabne. "V vetru ne bi gorele. K sreči sem s seboj prinesel nekaj pripomočkov za kurjenje kresa na kresni večer. S skupnimi močmi smo potem naredili improvizirane, v nafto namočene bakle, ki so ponosno kljubovale vedno močnejšemu vetru. Med tem smo doživeli pravljični sončni zahod, ko je senca Triglava padala v stožčasti obliki tja do Šmarne gore na vzhodu," je ubesedil zgodovinsko doživetje.

Po zaključenem nočnem snemanju je ura kazala že 21.30, a je posadka helikopterja kljub temu vse prepeljala s Triglava nazaj na Kredarico. V koči so akcijo proslavljali še dolgo v noč, naslednji dan pa so se s smučmi spustili v dolino Kot.

Dogodek na Triglavu, ki ga je javnost naposled lahko videla na televizijskih zaslonih ob razglasitvi neodvisnosti na Trgu republike 26. junija, je bil torej posnet vnaprej. A zdelo se je, da se vse dogaja v živo ter da plapolanje zastave na Triglavu in proslava v našem glavnem mestu, ki so jo prav tako predvajali po televiziji, potekata sočasno.

Na predvečer osamosvojitve še enkrat na Triglav 

A simbolika s to zgodbo še ni končana. Brojan se je takoj, ko so sestopili v dolino, odločil, da se še enkrat odpravijo na očaka, in sicer na kresno noč oziroma na predvečer osamosvojitve, torej s 24. na 25 junij. Zbralo se je okrog 15 gorskih reševalcev, ki so se na vrh povzpeli po slovenski smeri v severni triglavski steni. "Kres smo zakurili ob Aljaževem stolpu in gorel je dolgo v noč, kajti ko smo prispeli nazaj v Mojstrano, je bil še vedno viden," je povedal Brojan. V dolino so namreč prišli okoli druge ure zjutraj in se odpravili na ples ter še od tam opazovali ogenj, ki so ga zakurili v pozdrav novi državi.

Naslednji dan, torej 26. junija 1991, pa so na televizijskih zaslonih gledali, kako se je slika dogajanja na slovesnosti v Ljubljani prelivala v posnetke njihove akcije na vrhu Triglava, ki jo je posnel Kališnik iz policijskega helikopterja. "Vse skupaj je bilo res čudovito. S tem smo tudi gorski reševalci in obenem pripadniki Teritorialne obrambe prispevali svoj delež k proslavljanju samostojnosti na miren način, kajti že naslednji dan smo morali namesto smuči v roke žal vzeti orožje in si svobodo tudi izbojevati," so zaključne misli, ki jih je Janez Brojan zapisal v sestavku takoj po razvitju zastave leta 1991.

Jože Brodar pa se je ob koncu pogovora spomnil, kako smo bili Slovenci pred 30 leti enotni, da si želimo svojo državo. "Pričakovanje osamosvojitve je prevevalo ves narod. Celotna atmosfera je bila naelektrena, tudi čustvena. Tako da ta občutek na vrhu Triglava s slovensko zastavo … Kako bi to opisal … Zdi se mi, da je bila zgodba, ko so fantje oziroma ko smo vsi skupaj postavili zastavo, že zapisana – zgodba osamosvojitve in tega, da Jugoslavije ni več. To sta bila ponos in občutek moči. Ta dogodek je pokazal, da se je država odločila, da osamosvojitev mora uspeti. Postavitev zastave, ko smo vse skupaj posneli in nato videli po televiziji … to je bila zmaga, bolje niti ni moglo biti," je opisal, kako je doživljal vse skupaj.

Na dogodek še danes gleda s ponosom, vendar meni, da vse takratno dogajanje po 30 letih postalo preveč samoumevno. "Zlasti me moti, da veliko mlajših Slovencev ne pozna teh zgodovinskih dogodkov. Mislim, da se te zgodbe premalo širijo ali razložijo mlajšim ljudem," je strnil misli Jože Brodar.