Padec Berlinskega zidu: 'Nismo pričakovali, da se bo zgodovina odvila tako hitro' 

Tistega večera je njegova mama gledala televizijo, videla množice ljudi ob pregradi, ki je skorajda tri desetletja delila Vzhodni in Zahodni Berlin, se Sascha Moellering ob 30. obletnici padca Berlinskega zidu spominja tistega večera. "Kaj še počneš tukaj. Pojdi! To je zgodovina. Moraš iti," mu je dejala mama.

Na drugi strani železne zavese je novica, da je meja odprta, presenetila Susanne Roebisch – sicer Vzhodnoberlinčanko, ki se je štiri leta predtem preselila v Zahodni Berlin. Pri 14 letih se je tako poslovila od vseh prijateljev in znancev, z mislijo, da se poslavlja za vedno, je dejala za Reuters. "Obsedeli smo, razmišljali, kaj se dogaja, je zid sedaj odprt? Je pravkar rekel, da gre kdorkoli lahko iz Vzhodnega v Zahodni del?"

Začelo se je v Leipzigu

Množične demonstracije, ki so pripeljale do padca Berlinskega zidu, so se začele v Leipzigu, kjer se je 9. oktobra, tik pred proslavo ob 40. obletnici nastanka Nemške demokratične republike, zbralo okoli 70.000 ljudi. Do 31. oktobra se je število protestnikov, ki so zahtevali več svobode in demokratizacijo, povzpelo na pol milijona. Vsaj toliko, po nekaterih drugih podatkih pa celo milijon ljudi, se jih je 4. oktobra zbralo v samem središču Vzhodnega Berlina, na Alexanderplatzu. Tri dni kasneje je odstopila vzhodnonemška vlada.

Vzhodnonemške oblasti so protestnike poskušale pomiriti z rahlanjem predpisov glede omejitev potovanj – vendar meje niso nameravali odpreti v celoti, spremembe naj bi bile minimalne in zadostovale le za pomiritev protestnikov. A zgodovina se je odvila nekoliko drugače. 

Človek, ki je 'ponesreči zrušil zid' 

Zapiski novih pravil so bili dani v roke članu politbiroja Günterju Schabowskemu – ta jih ni uspel prebrati pred napovedano tiskovno konferenco. Kjer jih je nato pred zbranimi novinarji prvič tudi glasno prebral. In sprožil val sprememb, ki jih ni bilo več mogoče zajeziti. "Danes smo se odločili… za uveljavitev pravil, ki omogočajo vsakemu državljanu Nemške demokratične republike, da … hmm ... zapusti Vzhodno Nemčijo skozi katerikoli mejni prehod." 

Ko so ga novinarji vprašali, kdaj pravila stopijo v veljavo, pa je med listanjem po zapiskih odgovoril: "Po mojih informacijah takoj ... brez odlašanja." Pravila naj bi v veljavo sicer stopila šele naslednji dan, s podrobnostmi, kako zaprositi za vizo. A bilo je že prepozno – novinarska konferenca je postala glavna novica televizijskih postaj tako na zahodnem kot vzhodnem delu. "Ta 9. november je zgodovinski dan. NDR je oznanila, da so njene meje odprte za vse, kar v veljajo stopi takoj Vrata v zidu so odprta," je oznanil televizijski voditelj Hanns Joachim Friedrichs.

Okoli devete ure zvečer so se Vzhodni Nemci v velikih množicah začeli zgrinjati proti Berlinskemu zidu.

Harald Jäger, ki je tiste noči stražil ob zidu, je pred leti za nemški Spiegel priznal, da je novinarsko konferenco le zmedeno opazoval. "Pomislil sem, 'o čem govori'. Nekaj bere in se ne zaveda, kakšen bo učinek. Celo sam je izgledal presenečen, kot da bi to prvič bral." Nato pa je opazoval, kako so se proti zidu začele zgrinjati množice. "Prvi so prišli zelo hitro po novinarski konferenci, a so stali na razdalji, negotovi," se je še spominjal.

Poklical je svoje nadrejene, ki pa mu niso znali podati konkretnih ukazov – rečeno mu je bilo zgolj, da naj zaustavi množico in "jih napodi".  A z zgolj peščico stražarjev proti tolikšni množici, bi bila tudi uporaba sile brez pomena. "Zato sem podal ukaz: odprite pregrado." In postal prvi stažar, ki je Vzhodne Nemce spustil v Zahodnega. 

Berlinčani iz Zahoda so vzhodne someščane pričakali z glasbo in šampanjcem, množice so vzklikale: "Tor auf" oziroma "odprite vrata". Do polnoči so bile nadzorne točke preplavljene.

Tisoči so se zgrnili čez, proslavljali, jokali, plezali na zid, pri Brandenburških vratih so s kladivi začeli rušiti dele zidu – in ti prizori, ko je padla ovira med Vzhodom in Zahodom, kar je vodilo v padec komunističnih režimov v Evropi in združitev Nemčije, so se zapisali v zgodovino.

"Sprehajal sem se, ko je do mene pristopil mlad moški in rekel: 'Ste slišali? Meja je odprta!" pa je za Reuters dejal Hans Modrow, zadnji komunistični premier Vzhodne Nemčije.

A čeprav so fizične meje postopoma izginile, so tiste v mislih ljudi vztrajale dlje. Moellering tako priznava, da si sprva ni mogel predstavljati Vzhodnega Berlina kot del Berlina: "Trajalo je deset let, da sem izbrisal meje v svojih mislih."

Izgradnja zidu, ki je Vzhodne Nemce spremenila v ujetnike lastne države 

Po koncu druge svetovne vojne je eno najbolj perečih težav predstavljalo nemško vprašanje. Poraženko vojne so razdelile zmagovalne zavezniške sile, maja 1949 je nastala Zvezna republika Nemčija oziroma Zahodna Nemčija, oktobra istega leta pa Nemška demokratična republika oziroma vzhodna Nemčija. Na vzhodni in zahodni del je bilo razdeljeno je bilo tudi mesto Berlin, ki je sicer ležalo v vzhodnem delu Nemčije. 

In če so prebivalci sprva lahko prehajali med obema deloma, skozi demarkacijsko črto, ki je delila ne le mesto, temveč simbolno tudi politični, gospodarski in družbeni sistem, so kmalu, z zaostritvijo odnosov med tedanjo Sovjetsko zvezo in Zahodom, začele rasti trdnejše meje, sprva nadzorne točke, ki jim je sledila bodeča žica, tej pa betonski zid. 

Iz vzhodnega dela so namreč množično bežali prebivalci, predvsem zaradi slabega življenjskega standarda, pomanjkanja dobrin in prisotnost sovjetske vojske. Do leta 1961 naj bi Vzhodno Nemčijo zapustilo vsaj 2,6 milijona ljudi, po nekaterih podatkih pa celo 3,5 milijona – med njimi številni kvalificirani delavci, strojniki, gradbinci, zdravniki. Izguba prebivalstva je začela močno ogrožati gospodarstvo, kar je tedanjo komunistično oblast sililo v skrajne ukrepe. 12. avgusta 1961 je vlada Nemške demokratične republike sprejela sklep, s katerim so zaprli mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo, za prehod pa je bila potrebna posebna prepustnica.

V noči na 13. avgust 1961 so ob močno oboroženi vojski in policiji začeli rasti kilometri bodeče žice in zidu, ki je prebivalce, družine in milijonsko mesto delil kar 28 let. V nekaj urah so je vojska zaprla vse poti v Zahodni Berlin, slednji pa je postal zahodni otok sredi Nemške demokratične republike – satelitske države Sovjetske zveze.

Žico je kmalu nadomestil močno zastraženi betonski zid z bodečo žico na vrhu. In če so se lahko prebivalci Zahodnega Berlina sprehajali ob zidu, je na vzhodnem delu prebivalce pod komunistično oblastjo do zidu ločila t. i. tampon cona oziroma tudi pas smrti, s več tisoč vojaki, stražnimi stolpi, jarki in minami, kasneje pa so dodali še vzporedni zid, hiše v vmesnem območju so porušili, stanovalce pa razselili. In če so na eni strani zid poimenovali za antifašistični zaščitni zid oziroma antifaschistischer Schutzwall, je bil med zahodnimi Berlinčani znan kot "zid sramote oziroma Schandmauer". A tudi zid bega ljudi ni popolnoma zaustavil. V skorajda treh desetletjih je skozi zid uspelo zbežati okoli 5000 ljudem, približno toliko pa so jih vzhodnonemške oblasti ujele pri begu, 191 jih je pri poskusu bega umrlo.

Od vseevropskega piknika do padca železne zavese

V letu 1989 je vzhodni blok zajel val demokratizacije. Sovjetska zveza je pod vodstvom Mihaila Gorbačova začela opuščati neposreden nadzor nad državami vzhodnega bloka, napovedal je umik sovjetskih sil iz teh držav ter da Sovjetska zveza za ohranitev komunističnih režimov v državah vzhodne Evrope ne bo uporabila sile. Komunistični režimi, ki so bili močno odvisni od sovjetske vojske, so tako leta 1989 pod pritiskom množičnih ljudskih vstaj začeli razpadati. 

Poljska Komunistična partija je aprila 1989 pristala na razpis večstrankarskih volitev, na katerih je junija zmagala stranka Solidarnost. Tudi na Madžarskem je oblast privolila v reforme in v večstrankarske volitve, ki so potekale marca 1990 – pomemben simbol sprememb in začetka novega obdobja pa je predstavljal državniški pogres nekdanjega premieja Imre Nagyja, ki je bil po madžarski vstaji leta 1956 obsojen na smrt in pokopan v neoznačen grob.

Spremembe na Madžarskem so močno vplivale na razvoj dogodkov v Vzhodni Nemčiji, kjer je generalni sekretar Enotne socialistične stranke Nemčije Erich Honecker sprva zavračal reforme in spremembe. Še januarja tega leta je trdil, da bo Berlinski zid stal "še 50 in 100 let". 

A nato je Madžarska maja odstranila bodečo žico z meje in odprla mejo z Avstrijo – in s tem ponudila Vzhodnim Nemcem možnost prebega za zahod. Železna zavesa je se je začela razkrajati. Druga pot na zahod je vodila skozi Češkoslovaško, kamor so lahko potovali brez omejitev, tam pa so se zatekli na veleposlaništvo Zahodne Nemčije, od koder so jih nato evakuirali na zahod z vlaki. Oktobra je Vzhodna Nemčija nato zaprla mejo s Češkoslovaško prav zaradi množičnega bega.

Do avgusta tega leta so demonstracije zajele tudi obrobje širnega komunističnega bloka. Dva milijona ljudi je v baltskih državah, ki so bile tedaj del Sovjetske zveze, kot del "pojoče revolucije" sklenilo roke v najdaljši človeški verigi v zgodovini in zahtevalo neodvisnost ter protestiralo proti delitvi Evrope.

'Nismo pričakovali, da se bo zgodovina odvila tako hitro' 

In ko je naposled padel tudi Berlinski zid, je Sovjetska zveza pod Gorbačovom le opazovala. Dandanes priznava, da ga je hitrost sprememb in padca komunizma po štirih desetletjih presenetila. V intervjuju pred 30 obletnico padca Berlinskega zidu je dejal, da je demokratične spremembe v Vzhodni Nemčiji pozdravil, a ni predvidel, da bo zid padel tako kmalu. "Ne samo mi, tudi naši zahodni zavezniki niso pričakovali, da se bo zgodovina odvila tako hitro," je dejal za Reuters.

Jutro zatem je sklical zasedanje Politbiroja KPSZ – ta je po Gorbačovovih besedah soglasno odločil, da v odzivu na padec zidu ne bodo uporabili sile. "Nekateri so bili zagotovo neučakani želeli povrniti red s tanki, a so takrat ostali tiho." Na območju Vzhodne Nemčije je imela Sovjetska zveza sicer nameščenih okoli 300.000 sil in več kot 12.000 tankov.

"Lahko bi zaprli celotno mejo s tanki, a so ostali v vojašnicah," je za AP dejal Vladislav Zubok, strokovnjak za sovjetsko zgodovino. "Sovjetskemu vodstvu je postalo jasno, da se je nemogoče vrniti v preteklost. Začela se je nova doba."

Teden dni po padcu Berlinskega zidu so tudi na Češkoslovaškem izbruhnile množične študentske demonstracije, ki so prerasle v žametno revolucijo – množično ljudsko gibanje, ki je pod vodstvom Vaclava Havela prisililo komunistično partijo, da je sestopila z oblasti novembra 1989. Krvavo in nasilno pa je komunistični režim propadel v Romuniji, kjer so decembra 1989 oblasti sprva krvovo zadušile vstajo, a so se demonstracije in nasilje nadaljevale in stopnjevale, oblast pa je nato prevzela Fronta narodne rešitve. Vojska je Nicolaea Ceausescuea in njegovo ženo 25. decembra 1989 usmrtila. 

V Sovjetski zvezi je medtem vse bolj slabela osrednja oblast, vsesplošno pomanjkanje se je poglabljalo, številne Gorbačovove reforme pa niso prinesle rezultatov. V republikah so vzklila gibanja za neodvisnost in leta 1991 so sovjetske republike začele razglašati neodvisnost – prve so to storile pribaltske Estonija, Latvija in Litva. Zveza sovjetskih socialističnih republik je formalno nehala obstajati 26. decembra 1991.