'Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naša kopja'

Recep Tayyip Erdogan ni nikoli skrival želje, da bi naredil Turčijo in predvsem "liberalni" Istanbul bolj verna in tako v skladu z njegovimi prepričanji. Ta so že od njegovega odraščanja v četrti Kasimpaša v Istanbulu zelo verna in (islamsko) tradicionalna. Erdogan in njegovi ljudje so v svoji zgodovini večkrat prišli v konflikt z oblastmi, ki so sledile ideji, ki jo je v Turčijo vgradil Mustafa Kemal Atatürk. Državo je zedinil po padcu Otomanskega imperija, zgradil novo podobo in identiteto, ki se je takrat redko pojavljala v tem območju – enakopravnost žensk in moških, ločenost države in vere ter strogo preprečevanje političnih ambicij ortodoksno vernih, predvsem če bi ti želeli državo podrediti svojim podobam.

Erdogan nasprotno meni, da je Turčija preveč liberalna in potrebuje močno islamsko podobo, da bi lahko preživela. Če sledimo njegovim izjavam in intervjujem, ki jih je podal, vidimo, da mu otomanska ideja vodenja države ni bila napačna. Močna družina oziroma skupina uradnikov, ki v skladu z islamskimi načeli vodijo državo in ustvarjajo identiteto podanikov – ti so vsi Turki, ne glede na izvor, če le sledijo načelom, veri in podložnosti, ki jo je otomanska mantra zahtevala. Ravno nepripravljenost za sprejemanje kompromisov pa je na koncu bila ena največjih težav Otomanov. Menjave vodij so bile zelo muhaste, tako da so kompromisi pogosto bili kratkoživi ali pa so jih nekateri enostavno ignorirali. Otomanski dvor so prav tako vodili uradniki, ki so sledili željam sultanov, čeprav so se te spremenile čez noč. Mustafa Kemal se je to odločil prekiniti in ustvariti edino delujočo demokratično državo na Bližnjem vzhodu. 

Erdogan je oportunistično sledil Atatürkovi ideji, dokler mu je koristila, a je svojo kariero gradil na verskem disidentstvu. Verjel je, da so Turki verni in zatirani, tako da je svoja politična sporočila gradil na verskih temeljih, ki so bila v političnih bojih prepovedana. Raziskava turške organizacije Konda kaže, da se je v desetih letih (2008-2018) število vernikov in gorečih vernikov kljub temu zmanjšalo. Verniki so v Turčiji svobodni in jih nihče ne preganja, a živijo (so živeli) z nekaterimi omejitvami.

Kemal Atatürk je videl burko, nikab in prekrivanje obraza kot zaostalo prakso muslimanskega sveta, a teh ni nikoli prepovedal v javnosti, je pa bila močna kampanja, ki je ženske prepričevala v nošenje zahodnih oblačil. Ženske in njihov podrejeni položaj v islamski družbi je videl kot veliko težavo za razvoj države.

Kljub zagovarjanju in podpiranju pokrival te nosijo vse manj

V dobi nastajanja Turčije je tako ženskam rekel (in kasneje večkrat izpostavil in zapisal), da se "skupaj z nami borite in zmagajte z vašo izobrazbo in tako boste za državo naredili še več, kot ste do zdaj". Moškim pa je rekel, "da če ženskam preprečimo sodelovanja v javni sferi, se ne bomo nikoli razvili. Ostajali bomo zaostala država, nesposobna razumevanja enakopravnosti v odnosih z Zahodom."

Kasneje je ustanovil različne reforme, ki so zmanjševale vpliv vere in verskih voditeljev na prebivalce. V Otomanskem imperiju je bilo v družbi jasno, kdo in kaj si glede na to, kaj si imel oblečeno, predvsem v odnosu do položaja v verskem institucionalnem sistemu. Leta 1925 so prepovedali verska oblačila za javne uslužbence in leta 1934 so verski voditelji te simbole (turbane itd.) lahko nosili samo v verskem objektu. Državna oblast ni nikoli prepovedala nikaba ali pokrivanja žensk, so pa to naredile različne lokalne oblasti.

Erdogan kot podpornik tihe večine

Erdogan in njegovi sledilci so bili proti zatiralski politiki in so verjeli v svobodo izbire, čeprav so si jo po svoje razlagali. Bil je, in še vedno ostaja, zelo karizmatična oseba, ki je v Istanbulu poznana po delavnosti in dejanjih, in ne zgolj govoričenju. Če je Erdogan dobil na mizo težavo, jo je tudi rešil; od težav z vodovodom do prometa. Ker je nekaj časa tudi pol-profesionalno treniral nogomet, ki je nacionalni šport, mu podpore v največjem turškem mestu ni manjkalo in leta 1994 tudi postal župan, kar je opravljal štiri precej uspešna leta. Erdogan je vseskozi zagovarjal tezo, da so verniki tiha večina, ki jih država zatira – v demokraciji pa se morajo takšne krivice odpraviti. Kratkoročno korist je Erdogan postopoma spreminjal v dolgoročno strategijo.  

Za njega in sledilce je bila ideja svobode izbire zgolj v islamskem duhu in omejitvah, ki so ga v devetdesetih letih pripeljale do spora z oblastmi, leta 1998 si je prislužil tudi zaporno kazen, ko je na protestu za bolj "turško Turčijo" prebral panturško pesem: "Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naša kopja in verniki naši vojaki." Štiri mesece je bil v zaporu, izgubil je župansko mesto in imel prepoved sodelovanja na parlamentarnih volitvah, kar je sicer bila že druga prepoved sodelovanja za parlamentarna mesta. A že leta 2002 je s stranko AKP zmagal na parlamentarnih volitvah, 2004 pa še na lokalnih. Njegova stranka in oblast sta bili zelo močni, turški gospodarski "čudež" pa je omogočil, da je postajal vse bolj popularen, saj je Turčija v njegovem času zelo napredovala, sicer zaradi ugodnih gospodarskih okoliščin in dejstva, da je bila ena redkih držav na območju, ki je bila zavezniško povezana z Zahodom. Vojne v Iraku, Afganistanu in Libanonu so to pozicijo Turčije in "unikatno vlogo" le še potrdile. Turčija dolga leta vodi politiko "nič težav s sosedi", tako sodeluje s Kurdi na severu Iraka, Bašarjem Al Asadom, dokler jim ustreza, pa tudi z Iranom. A ta politika se je spreminjala z usmeritvami Ankare in Erdogana, Sirija pa je bila odlična odskočna deska za politiko "problemi s sosedi, ko nam pridejo prav". 

Turška politika do Kurdov je bila vedno dvorezna in tudi dvolična. Zaradi spopadov in terorističnih napadov, ki so Turčijo dolga leta pretresali in povzročali številne civilne žrtve v turških mestih, je med Turki in Kurdi veliko zamer. Kurdski separatisti ali pa različne narodne stranke, ki so verjele v oborožen boj, so sprejeli teroristične metode, ker so mislili, da bodo Turke spravili na kolena, a turška vojska je v povračilnih ukrepih povzročila še več gorja. Začarani cikel smrti in joka je, kar je danes težko verjeti, prekinil ravno Recep Tayyip Erdogan in bil med prvimi voditelji Turčije, ki so s Kurdi pripravljali politične rešitve. Bili so že zelo blizu, Turki so bili pripravljeni tiho podpirati kurdsko avtonomno oblast v Iraku, a nato v Siriji tega niso želeli sprejeti. Spopad med Islamsko državo in Kurdi v mestu Kobani je bila točka, ko so politični pogovori med Kurdi in Turki razpadli.

V turškem razumevanju kurdskega vprašanja je sicer že "iraški kompromis" bil korak predaleč, saj so se bali, da bi se kurdski teroristični napadi ponovno obudili, saj niso bili pripravljeni Kurdom odstopiti del ozemlja ali politične oblasti. Erdogan je obujal proturška in antikurdska sporočila, državo je pripravljal na nove spopade, Evropi pa grozil z odprtjem vrat za migrante in begunce, če se mu zoperstavi v novi ofenzivi v Siriji. Turčija je imela že številne ofenzive v Siriji, v katerih je najpogosteje napadala ravno kurdske položaje, zadnji spopadi pa so le del širše politične in prave vojne proti kurdski avtonomiji ali državi, ki se močneje vodi od leta 2015. Posredovanje Američanov, ki so podprli cilje turške misije v Siriji oktobra 2019, da se Kurdi umaknejo iz "varne cone" na severu države, kažejo na to, da se je Erdoganova tvegana igra v celoti obrestovala. 

Kljub močni podpori islamske večine mu ta počasi obrača hrbet 

Čeprav so ljudje vedeli politično-verska prepričanja, ki jih je imel Erdogan, so računali na njegovo pragmatičnost, ki je omogočala, da se je Istanbul izvlekel iz najhujših let. Kar nekaj let je Erdogan reševal številne ekonomske in infrastrukturne probleme v Turčiji, se osredotočal na približevanje Evropski uniji in poudarjal prozahodnost, vse do leta 2007, ko je želel postati predsednik. Takrat so se začeli prvi večji protesti, saj prebivalci niso želeli islamista na takšnem reprezentativnem položaju, zato Erdogana nadomesti Abdullah Gül.

Leta potem je Erdoganova oblast postajala vse bolj avtoritarna, protesti pa so postajali vse večji in močnejši. Leta 2013 so se protesti zaradi napovedanega uničenja parka Gezi v Istanbulu razvili v vsedržavne proteste. Ti so potekali na več kot 90 lokacijah v Turčiji in drugod po svetu. 3,5 milijona ljudi je protestiralo, 22 ljudi je bilo ubitih in več kot 8000 ranjenih, je takrat poročal Hürriyet. Erdogan je ravno s sklicevanjem na vero in tradicionalne vrednote leta 2015 prepovedal Istanbul Pride, ki je bil največja prireditev za podporo in vključevanje LGBTQ oseb v islamski državi na svetu; leta 2014 je na paradi bilo več kot 100.000 ljudi. Začetek sledenja tradicionalistični in večinski politiki je bil razlog za nazadovanje demokratičnih vrednot – kot je Erdogan večkrat rekel, manjšina ne more govoriti večini, kako naj živi.

 Je pa vsekakor Erdogan rad pokazal, kako živi on. Leta 2014 se je končala gradnja nove predsedniške palače. Ob odprtju nove predsedniške rezidence je marsikomu zastal dih, v številnih se je nabirala jeza. Erdogan se za očitke ni zmenil. Bela palača je stala skoraj pol milijarde evrov, ima okoli 1000 soban in naj bi bila kar štirikrat večja od Versajske palače, ki je pred začetkom francoske revolucije nudila razkošno zavetje francoskemu absolutistu Ludviku XIV.

Po protestih zaradi parka Gezi je postal Erdogan izrazito avtoritaren, zagovarjal je zgolj dejstvo, da sledi večini in da manjšine ne morejo voditi Turčije. Številne šole po Turčiji so čez noč postale versko usmerjene in, kot so takrat pisali v FT, za "dovoljenje nikoli niso vprašali staršev. Zgodilo se je čez noč in mi ne želimo, da država uči naše otroke vere, to je naloga staršev." 

Poskus državnega udara, ki se je zgodil julija 2016, je bil le posledica dolgoletnih političnih spopadov in "rušenja Atatürkove zapuščine", kot so trdili številni. V kolikor sledimo razvoju dogodkov po letu 2012, slabšanju gospodarstva, oslabljeni energetski neodvisnosti in premiku na vzhod, je jasno, da poskus državnega udara ni bil veliko presenečenje. Večje presenečenje je prišlo iz Bruslja, kjer, razen nekaj negodovanja, niso veliko storili, da bi omilili ali celo preprečili čistke, ki so se zgodile v naslednjih mesecih. Erdogan je obračunal še z zadnjimi nasprotniki v državi. 

Verniki v Turčiji

Leta 2018 je tako več kot 1,3 milijona učencev že obiskovalo islamistične šole, kar je več kot petkratno povečanje v primerjavi z letom 2012, je poročal Reuters. Erdogan je že večkrat javno izpostavil, da v šolah morajo učiti o islamu in učence vzgajati v islamističnem duhu, tisti, ki tega niso počeli, so bili zamenjani. Tudi spor s Fettulah Gülenom izhaja iz načina predstavljanja vere in vzgoje ter predvsem vplivom države v teh šolah. Njuno 'prijateljstvo' se je končalo po obsežni korupcijski preiskavi v Turčiji pred tremi leti, v kateri so bili pod drobnogledom številni predstavniki vladajoče AKP stranke. Erdogan je obtožil Gülena, da je sprožil preiskavo, po poskusu puča leta 2016 pa je proti njemu in njegovim simpatizerjem uvedel številne restriktivne metode in zahteval od držav Zahoda, da zaustavijo njihovo delovanje.

Prelomne volitve

Na volitvah v Istanbulu, na katerih je Erdogan pred dolgimi leti kot župan začel svoj politični vzpon, je 31. marca zmagal kandidat opozicijskega bloka v sestavi Republikanske ljudske stranke (CHP) in desnosredinske Iyi (Dobra) s podporo prokurdske stranke HDP Ekrem Imamoglu, a le s tesno prednostjo pred nekdanjim premierjem Binalijem Yildirimom, kandidatom AKP. Razlika med njima naj bi znašala manj kot 15.000 glasov. Erdogan je takoj sporočil, da se je v Istanbulu zgodil "organiziran zločin" in da so volitve potekale v nasprotju s pravili. Izjavil je, da v Istanbulu, kjer je več kot deset milijonov volivcev, nihče nima niti pravice niti pooblastil, da se s prednostjo 13.000 oz. 14.000 glasov razglaša za zmagovalca.

Volitve se ponovijo in zmagal je Imamoglu. Njegov nasprotnik, nekdanji premier Yildirim, mu je že čestital za zmago in zaželel srečo. Imamoglu je ob novici o zmagi dejal, da je to nov začetek za Istanbul. "Odpiramo novo stran. Na tej strani bo pravica, enakost in ljubezen," je naznanil. Turškega predsednika Erdogana je pozval k sodelovanju in dejal, da je pripravljen delati v harmoniji z njim. Erdogan na sodelovanje ne pristaja in išče zarote v "demokratični državi" v senci ideje Kemala Atatürka.