Kitajska na razpotju

Kapitalistični razvoj na Kitajskem je v zadnjih štirih desetletjih imel protislovne učinke. Na eni strani je iz množice revnih ljudi ustvaril močan srednji razred. To je jasno razvidno na znameniti  'slonovi krivulji', kjer je porast globalnega srednjega razreda predvsem posledica izjemnega skoka prihodkov množic ljudi na Kitajskem in v Indiji. Toda na drugi strani je kapitalistični razvoj v zadnjih desetletjih na Kitajskem ustvaril ne tako majhno število milijonarjev in milijarderjev. Te ekonomske neenakosti med najbogatejšimi in 'srednjim' razredom ter najrevnejšimi so se v času epidemije in zaprtij še dodatno poglobile. Delež osebnega bogastva milijarderjev v kitajskem BDP-ju se je namreč povečal s 7 odstotkov BDP leta 2019 na 15 odstotkov BDP leta 2021, medtem ko so dohodki srednjega razreda v najboljšem primeru stagnirali, cene dobrin in storitev pa so naraščale.

Drugi notranji problem je vse verjetnejši pok nepremičninskega balona. Na Kitajskem so namreč oblasti v zadnjih desetletjih omogočile nastanek velikega nepremičninskega balona, saj je bila gradnja nepremičnin največkrat razumljena kot investicija in špekulacija, ne pa kot osnova za reševanje stanovanjskih problemov. Država in regionalne  lokalne oblasti so dovoljevale gradnjo zaradi povečevanja urbanega deleža populacije, pri čemer so največji delež prepuščale zasebnikom. Posledica tega je, da je prišlo do velikega naraščanja cen nepremičnin v velikih mestih, hkrati pa tudi do eksplozije dolga, saj ima nepremičninski sektor dolg v višini več kot 20 odstotkov kitajskega BDP-ja. Večina teh podjetij je na robu propada. 

Zaradi teh razlogov je Ši Džinping že lani postavil v ospredje boj zoper ekonomsko neenakost v okviru strategije 'skupne blaginje', hkrati pa je bila ta strategija tudi v ospredju letošnjega kongresa. V okviru te kampanje so kitajske oblasti zelo jasno začele regulirati in tudi nadzirati milijarderje, hkrati so obljubili višjo obdavčitev najvišjih prihodkov. Takšna politika implicira tudi spremenjen odnos med trgom in podjetniškim sektorjem ter politično oblastjo, kar lahko v veliki meri upočasni ali celo ustavi tehnološki razvoj Kitajske, saj bi bile možnosti inovacij v močno reguliranem gospodarstvu verjetno precej manjše. Vendar bi lahko naraščanje ekonomskih neenakosti v pogojih permanentnih kriz in mednarodnih napetosti ogrozilo monopol partije in zbudilo nezadovoljstvo med kitajskimi množicami. Konec koncev se zastavlja vprašanje – kako lahko v družbi, ki se samodeklarira kot socialistična, obstajajo tako izjemno velike ekonomske neenakosti?

Pozicioniranje Kitajske v mednarodnih odnosih

Druga pomembna tema na 20. kongresu je bilo vprašanje pozicioniranja Kitajske v mednarodnih odnosih. Vojna v Ukrajini predstavlja eno izmed ključnih vprašanj za samo Kitajsko, čeprav seveda v to ni neposredno vpletena. Kitajska se je nekaj časa poskušala bolj aktivno vključiti v reševanje spora med Rusijo in Ukrajino, toda vse bolj se zdi, da ne najde načina, kako lahko odigra pomembno vlogo v umiritvi razmer in prekinitvi vojne. Hkrati pa se na Kitajskem vse bolj zavedajo, da ima ta regionalna vojna v Evropi tudi širše in pomembne posledice za samo Kitajsko in njene interese. In v tem kontekstu vojne v Ukrajini je položaj Kitajske izjemno zapleten. Po eni strani ne more nikoli priznati ruske aneksije ukrajinskih ozemelj predvsem zaradi odnosov s Tajvanom. Po drugi strani pa je Kitajska tudi veliko pridobila iz te vojne, saj bo imela še večji dostop do ruskih naravnih virov in bo tudi lahko služila kot posrednica v trgovini z drugimi državami, ki so uvedle sankcije. 

Odnosi med Kitajsko in ZDA že nekaj let vse bolj napeti 

Trgovinska hladna vojna je prerasla v tehnološko in politično hladno vojno. Toda poskus zadrževanja Kitajske, ki je v bistvu nekakšna kopija politike zadrževanja Sovjetske zveze, kot jo je formuliral znameniti George Kennan, danes še vedno ne daje enakih učinkov. Kitajska se razvija še vedno in pridobiva na ekonomskem vplivu. Za tem stojita dve pobudi – En pas, ena cesta ter Made in China 2025. Oba projekta sta pomembna tako za notranji razvoj Kitajske kot tudi za specifično pozicioniranje Kitajske v mednarodnih odnosih. Skozi projekt En pas, ena cesta poskuša Kitajska povečati vpliv v državah 'tretjega sveta' ter tudi v bolj perifernih državah Evrope, išče priložnosti za širitev vpliva lastnih podjetij ter za nove infrastrukturne investicije. Po drugi strani pa je projekt tehnološkega razvoja, novih čipov in tudi 5G omrežij – ki je v jedru pobude Made in China 2025 – temelj kitajskega hitrega napredka in ima za posledico prevzemanje tržnih deležev 'zahodnih' tehnoloških podjetij. Obe pobudi sta predmet konflikta med Kitajsko in ZDA, saj je jasno, da sta gradnja infrastrukture po 'tretjem svetu' ter tehnološki razvoj temelj za zmanjševanje moči ZDA in Zahoda ter za povečevanje vpliva Kitajske.

Projekt integracije Kitajske v kapitalistični svetovni red je uspel. Toda odnosi odvisnosti, ki so se vzpostavljali od poznih 80. let in vstopa tujega kapitala na Kitajsko, so se v zadnjem desetletju bistveno spremenili. Dejstvo je, da Kissingerjeva velika igra v začetku 70. let danes ne preveva več zunanje politike ZDA. Zavezništvo med Rusijo in Kitajsko predstavlja resno grožnjo za ZDA. Več desetletij je bilo glavno gonilo zunanje politike ZDA, da se Kitajska in Rusija ne smeta nikakor preveč zbližati. Trenutno sta si, čeprav protislovno, Kitajska in Rusija vse bližje. 

V tem kontekstu je 20. kongres izjemnega pomena tako za notranjo dinamiko kitajskega razvoja kot tudi za položaj Kitajske v mednarodnih odnosih. Zaradi ohranjanja notranje družbene kohezije bodo kitajske oblasti morda poskušale upočasniti notranje kapitalistične sile in tendence, ki pa so ji ravno prinesle možnost za neverjetno ekspanzijo in razvoj. Uvedba kapitalizma je po eni strani ogromno število ljudi dvignila iz revščine, po drugi strani pa je tudi privedla do hitrega ekonomskega in tehnološkega razvoja. Pa vendar lahko ravno notranja tendenca vse večje ekonomske polarizacije v veliki meri prispeva k destabilizaciji kitajske družbe, brez nadaljevanja kapitalističnega razvoja pa Kitajska ne bo mogla zares nastopiti kot resen konkurent ZDA v mednarodnih odnosih. Zato je kitajska prihodnost negotova – kapitalistično dohitevanje kot temeljno orodje kitajskega rahljanja ameriške hegemonije v mednarodnih odnosih je tudi razlog za notranjo destabilizacijo kitajske družbe.