Magazin

Zgodba o najtežjem kriku iz Srebrenice: 'Nermin, pridi dol'

Ljubljana, 09. 07. 2023 16.00 |

Saliha Osmanović
Avtor
Karmelina Husejnović
Komentarji
0

Za gospo Saliho morda niste slišali, pa bi morali. Morda niste slišali za njenega moža Rama, ki je bil prisiljen, da je svojega sina Nermina klical v smrt, pa bi morali. Zgodba te srebreniške družine simbolizira vso krutost in nehumanost vojne. A hkrati je Salihina zgodba, ki je med vojno v BiH izgubila dva sinova in moža, tudi zgodba izjemne moči in poguma. V Haagu je pričala proti generalu Ratku Mladiću in pri tem ni pristala na status zaščitene priče. Odločno je rekla ne in dejala, da zločincem lahko pogleda v oči.

Saliha Osmanović je ena tistih oseb, ki oddajajo neko posebno toplino, njen duh je veder in vsakomur, ki ji sedi nasproti, posveti vso svojo pozornost. A globoke brazde na njenem obrazu izdajajo težko življenje, leta neprespanih in prejokanih noči. 

Že njeno otroštvo je bilo težko, saj je pri komaj dveh letih izgubila očeta. Njena mama je tako sama skrbela za njo in še štiri otroke. Ko se je poročila, se je zdelo, da se ji bo življenje končno postavilo na prave tire. S soprogom Ramom sta zgradila hišo v vasi Dobrak v občini Srebrenica, ki leži tik ob meji s Srbijo. Rodila sta se jima dva sinova, Nermin in Edin. Družina je živela lepo, vse do začetka vojne. Njeno vas so na začetku vojne napadli iz Srbije in okoliških srbskih vasi v BiH. 

Saliha Osmanović
Saliha Osmanović FOTO: Luka Kotnik

"8. maja 1992 smo zapustili svoj kraj, jaz, moj mož in dva sinova, pa tudi vsi sosedje. Streljali so na nas in nas granatirali. Nekateri so umrli, ali so bili ranjeni.  Napotili smo se čez vasi, nismo vedeli niti, kam naj gremo, v katero smer," se spominja. 

Z družino so nazadnje zbežali v Srebrenico, kjer so preživeli naslednja tri leta in pol. A tudi tam ni bilo lahko, saj je vladalo pomanjkanje hrane, oblačil, obutve in primerne namestitve. "To je bila ena velika tragedija. Mi smo se zbrali v Srebrenici, oni pa so zasedli okoliške hribe, od koder so streljali. Veliko ljudi je umrlo v teh letih," pravi. 

Kljub temu meni, da so bili med bolj srečnimi, saj so bili vsi člani družine živi in na kupu. Ko so v Srebrenico prišle enote Združenih narodov, je Saliha mislila, da so tudi varni in zaščiteni. A se je na koncu izkazalo, da je bilo to le lažno upanje. 

Padec Srebrenice in pretresljivi posnetek

6. julija 1995 je pokopala svojega mlajšega sina Edina, ki je nekaj dni prej umrl med granatiranjem. Pet dni pozneje, tistega usodnega 11. julija 1995, pa je v Srebrenici zadnjič videla svojega starejšega sina Nermina in moža Rama. 

"Ko je Srebrenica padla, sem se zatekla v Potočare. Mož in starejši sin pa sta se odpravila čez gozd proti Tuzli. V Potočarih je vladala velika žalost. Mladić nam je rekel, da nas lahko uničijo, da nas Alija (Izetbegović, op. a.) noče. To je bil pekel. V centru so bili do polnoči pripadniki Združenih narodov, po polnoči pa so prišli oni," pripoveduje. 

Čez nekaj ur so za ženske in otroke organizirali prevoz. "Sedli smo v neke tovornjake. Bilo je veliko ljudi in tako sem zapustila Srebrenico. Nisem vedela kam grem, kako bo tam ... Nastanili so me v Puračiću pri Lukavcu. Vsak dan sem čakala, čakala, čakala ... Njih pa ni in ni bilo," pravi Saliha. 

Čez nekaj tednov je v javnost pricurljal posnetek njenega moža. "Bila sem pri svaku, ko je prinesel časopis. V časopisu je bila fotografija Rama ... Ampak jaz sem takrat mislila, da je živ," se spominja. Televizije ni gledala, saj so jo novice o vojni dodatno obremenjevale. "Nekega dne pa me je soseda povabila na kavo. Njen sin je imel prižgano televizijo. Sezula sem natikače, ko sem na televiziji zaslišala glas svojega moža, ki je klical sina Nermina," pove in glas ji zastane.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

"Nermin, pridi dol. Jaz sem spodaj, pri Srbih je varno. Pridite vsi," je Ramo na posnetku na ves glas klical svojega sina in ostale srebreniške moške, ki so se prebijali čez gozd. Rama so namreč prestregli pripadniki vojske Republike Srbske in ga pod prisilo izkoristili kot živo vabo. Srebreniški oče v tistem hipu ni vedel, da svojega sina kliče naravnost v smrt.

"V tistem trenutku nisem doumela, da je bilo to posneto, ko so bežali skozi gozd. Soseda je sinu takoj naročila, naj ugasne televizijo," še doda Saliha. Njeno srce je komaj zdržalo, ko je prvič videla posnetek svojega moža. A se je takrat še vedno oklepala upanja, da sta oba s sinom še živa. Vse dokler njunih posmrtnih ostankov niso našli v množičnih grobiščih. 

"Rama so našli v množičnem grobišču Zeleni Jadar, Nermina pa v Snagovu. Lani sem dokopala še nekaj Ramovih kosti, ki so jih našli v drugem grobišču," nam pove in se sprašuje, kakšen človek moraš biti, da hladnokrvno pobiješ ljudi, jih vržeš v jamo, zakopaš, nato pa odkopaš in seliš na druge lokacije. Posmrtne ostanke svojih bližnjih je Saliha pokopala 11. julija 2009. 

Množično grobišče Zeleni jadar, ki so ga odkrili leta 2007
Množično grobišče Zeleni jadar, ki so ga odkrili leta 2007 FOTO: AP

Pogosto razmišlja o tistem posnetku, o kruti usodi, ki je doletela njeno družino. "Moj Nermin je imel 19 let, Edin 18. Jaz pa še vedno živim. Ko je Srebrenica padla, mi je šlo po glavi: 'Ko se le ne bi zbudila, zakaj sem se zbudila ...' Veliko razmišljam o tem, težko mi je ... Moj mož je delal v podjetju v Beogradu, pred vojno sva imela vse ... On je delal, jaz sem delala doma. Imela sem krave, teličke, otroke, svoj vrt ... Vedno razmišljam o tem. Bog, kako to, da jaz še živim ... Karkoli skuham, njih ni. Pripravim jedi, ki so jih imeli radi. Njih pa ni," vzdihne. 

Soočenje z vojnim zločincem

V Potočarih je Saliha slišala in videla vso grozo, ki se je odvijala tistega julija. Ko je pred betonsko halo nekdanje tovarne akumulatorjev, kjer je bila baza Združenih narodov in kamor so se zatekli ljudje, prišel general Ratko Mladić, je bila Saliha v njegovi neposredni bližini. Slišala je njegove besede, videla njegove geste. Še danes se vsega zelo dobro spominja. 

Bila je ena od pomembnih prič na sojenju proti Mladiću na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Čeprav je sprva oklevala, je po tehtnem premisleku pristala na pričanje. "Še pred Mladićem so me vabili, da pridem v Haag. Jaz nisem imela moči, da bi šla. Mislila sem si, kaj bom govorila. Nekega jutra pa sem se zbudila, opravila jutranjo molitev, si skuhala kavo in se vprašala, zakaj pa ne bi šla na haaško sodišče in povedala resnico. Resnica je bila, da sem videla Mladića v Potočarjih," je pojasnila svojo odločitev. 

Ponudili so ji, da lahko na sodišču nastopi kot zaščitena priča, da zakrijejo njeno identiteto. Bila je namreč ena redkih žensk, ki so se po vojni vrnile v svoje domove ob Drini. "Ampak, mene ni ničesar strah. Moj odvetnik mi je rekel, da bo med mojim zaslišanjem Mladića branil najbolj zahteven odvetnik. Odgovorila sem, da me tega ni strah, da me ne more zmesti, saj govorim resnico. Na sodišču sem povedala vse. Zavrteli so tudi posnetek Rame, ki je klical Nermina." 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Mladić ji na sojenju ni namenil niti besede, ni je pogledal v oči. "Njegov odvetnik je dejal, da nam je Mladić delil kruh, čokolade in vodo, da je bil human. Ja seveda, kje pa so potem vsi tisti ljudje? Želeli so svetu prikazati, da je bil dober človek ... V monitorju sem videla, da je Mladić med mojim pričanjem samo s prsti vrtel ob sencah, ali pa prekrižal roke. Mene to ni ganilo," pove ženska, trdna kot skala. 

Vrnitev v svoj dom

Saliha spet živi v družinski hiši, ki sta jo pred več desetletji postavila s soprogom. Med vojno je bila hiša porušena, a jo je pred približno 15 leti obnovila. Živi popolnoma sama. "Življenje pa ni lahko. Če moram kam, ni otrok, ki bi me pospremili. Če ne bi imela dobrih stikov s sosedi in drugimi ljudmi, bi bilo žalostno."

Pravi, da so ji vsako leto najtežji bajrami in julij, ko se spomni vseh dogodkov. "Imela sem dva sina in moža. Zdaj nimam nikogar. Ampak vedno sem obkrožena z ljudmi. Ljudje so dobri in korektni do mene. Pridejo na obisk. Zbrala sem moč, da živim naprej. Tega, kar je bilo, ne morem spremeniti. Res je, da je hudo, ampak kaj naj ... Nič ne morem," pravi Saliha, ki ji je vera v največjo uteho.

Saliha Osmanović je svojo zgodbo nedavno delila v Ljubljani
Saliha Osmanović je svojo zgodbo nedavno delila v Ljubljani FOTO: Bobo

Na tistem pretresljivem posnetku je prepoznala tudi nekatere srbske akterje. Nekateri od njih se svobodno sprehajajo in živijo na območju Srebrenice in Podrinja. In nekateri od njih še naprej sejejo sovraštvo. A v vseh teh letih, odkar živi sama v domači vasi, je doživela le eno slabo izkušnjo.

"Ko sva s sosedo kuhali pekmez (zgoščeni sok jabolk, op. a.), kar traja cel dan, sva na dvorišču sedeli skoraj do polnoči. Mimo hiše so se pripeljali štirje mladi na dveh motorjih in dva sta se drla: 'Nož, žica, Srebrenica'. Takoj sem poklicala policijo in jim sporočila, kaj se je zgodilo. Policist, ki je prav tako Srb, je opravil svoje delo po službeni dolžnosti, odpravil se je za njimi in jih zaslišal."

S sokrajani srbske nacionalnosti sicer ne komunicira veliko, le ko mora. "Imamo korektne odnose. Trenutno gradim vodnjak v dvorišču, in ker tu ne živi veliko ljudi, moram sodelovati s srbskim prebivalstvom. Potrebujem cement, mrežice, pesek in sama tega ne morem prepeljati do hiše, zato se moram obrniti na njih. Pozdravim jih, jih vprašam, kako so ... Jaz jih ne sovražim. Bila sem tudi povabljena v Beograd, kjer sem povedala svojo zgodbo ... Govorila sem samo resnico in te posnetke so objavili na družbenih omrežjih. In ko sem potem šla v trgovino, mi je prodajalka rekla: 'Saliha, vsa čast. Korektno si govorila v Beogradu.' Ampak, jaz sem samo govorila resnico. Jaz nikogar ne sovražim, toda vsak, ki je to počel, naj odgovarja. Jaz imam čisto vest," poudarja. 

'Ko sem z ljudmi, vedno najdem sebe'

Življenje si osmišlja tako, da se zaposli. "Vedno nekaj delam, sadim cvetje, pomivam okna, sesam po hiši, okopavam zelenjavo, pozimi pletem," našteva. Kot svoje največje poslanstvo pa vidi v tem, da je glas tistih, katerim so bili glasovi nasilno odvzeti. "Tega ne smemo pozabiti. Mi ne smemo pozabiti na to tragedijo. O tem je treba govoriti in opominjati," opozarja.

Veliko ji pomaga tudi komunikacija z ljudmi, sosedi, znanci in neznanci. "Rada imam ljudi in ko me obiščejo. Vseeno mi je, če takrat moja hiša ni pospravljena ... Ko sem z ljudmi, vedno najdem sebe," pravi Saliha. 

O prihodnosti ne razmišlja veliko, čeprav ji politične napetosti niso všeč. "Enkrat sem spakirala osnovne stvari, če bi iz Srbije spet začeli streljati ... Nekateri politiki pametujejo in hočejo novo vojno. Ne bojim se, da bi mi kaj naredili. Samo, če že, naj me ubijejo takoj. Bog ne daj, da me zgolj ranijo – kaj bi potem, kako," pravi. 

Še bolj kot spomini na genocid pa jo zaboli njegovo zanikanje: "Meni je najhuje, pri srcu me zaboli, ko rečejo, da genocida ni bilo, da smo se sami pobili ... Toda, mi smo sami sebi priče, da se je to res zgodilo." Zanikanje genocida v Srebrenici, ki ga je kot takšnega spoznalo tudi haaško sodišče, je v BiH od leta 2021 kaznivo dejanje.

Letos mineva že 28 let od genocida v Srebrenici, ki velja za največji množični poboj v Evropi po drugi svetovni vojni. 11. julija 1995 so sile bosanskih Srbov zavzele Srebrenico, takrat zaščiteno območje Združenih narodov, in v le nekaj dneh pobile več kot 8000 Bošnjakov, večinoma moških. V okviru spominskega programa 8372 živih spominov, ki ga vsako leto ob tej tragični obletnici organizira Islamska skupnost v Sloveniji, so svoje težke zgodbe delile štiri Srebreničanke, ki so morijo preživele, a so izgubile svoje najbližje. Ena od teh je tudi Saliha Osmanović.