Razpoke v temeljih turške jedrske elektrarne ali zgolj igra prestolov?

Turška ekonomska rast je z manjšimi hitrostnimi ovirami dosegala zavidljive rezultate vse od preloma tisočletja. Turčija ima že več kot 83 milijonov prebivalcev in rast prebivalstva in standarda močno presega sposobnosti države, da bi zadovoljila energetske potrebe prebivalstva. Če pogledamo podatke OECD, v poprečju na leto število prebivalcev zraste za dva odstotka, poraba energije pa za štiri odstotke, kar je pripisati višjemu standardu prebivalstva.

Ti dejavniki povzročajo večje povpraševanje po porabi energije, ki močno vpliva na turško gospodarstvo, saj uvaža več kot 70 % celotnih energetskih virov, številka v nekaterih sektorjih dosega skoraj 100 %, poleg tega pa je tudi raznolikost uvoznih partnerjev precej nizka in politična nestabilnost tako v Turčiji kot v odnosu z mednarodno skupnostjo ni zavidljiva. Glede na porabo fosilnih goriv v Turčiji se bo v prihodnjih letih predvidoma povečala odvisnost od uvoza, zlasti domača proizvodnja nafte je dosegla plato in se bo v naslednjih letih zmanjševala, kar bo še dodatno povečalo odvisnost Turčije od tujih držav. Eden najlažjih in najcenejših načinov, ki bi to odvisnost vsaj v časovnem okvirju zmanjšala, je gradnja jedrske elektrarne. A tukaj se začnejo geopolitične igre, saj ima Turčija manj zalog urana, kot jih ima Slovenija, največje zaloge pa ima Rusija.

Poraba energije v državi je še vedno razmeroma majhna, čeprav se hitro povečuje. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) bo poraba energije od leta 2015 do leta 2030 še naprej naraščala s približno 4,5 %, kar pomeni, da se bo poraba energije v naslednjem desetletju praktično podvojila. IEA pričakuje, da se bo rast povpraševanja po električni energiji še povečala. Za doseganje te stopnje rasti bodo potrebna znatna vlaganja v energetski sektor. Čeprav Turčija načrtuje velike naložbe v infrastrukturo zemeljskega plina in električne energije, si vlada prizadeva zmanjšati odvisnost države od uvoženega zemeljskega plina z diverzifikacijo svoje energetske mešanice.

Država je bila pomembna tranzitna točka za nafto, s katero se trguje na kopnem, in postaja vse pomembnejša za nafto in zemeljski plin, s katerima se trguje po morju. Naraščajoče količine ruske in kaspijske nafte pošiljajo tankerji skozi turško ožino na zahodne trge, medtem ko terminal na sredozemski obali Turčije na Ceyhanu služi kot izvoz nafte iz severnega Iraka ter za izvoz nafte in zemeljskega plina iz Azerbajdžana. Številni naftovodi in pristanišča niso dovolj, saj 83 milijonov ljudi potrebuje več energije, kot jo lahko Turčija dolgoročno uvozi in gradi vso potrebno infrastrukturo. Ravno zato potrebujejo energetsko goste in infrastrukturno relativno neodvisne proizvajalce energije, kot so jedrske elektrarne.

Jedrska energija za stabilno proizvodnjo energije

Turčija je že leta 2007 razumela, da energetskih potreb države brez jedrskih elektrarn praktično ne bo mogla zadovoljiti. Zato je kmalu po spoznanju, da brez tehnologije cepitve atomov ne bo šlo, začela iskati partnerje po svetu. Ker je bila takrat Turčija v dobrih odnosih z zahodnimi državami, se je začela bolj resno pogovarjati z ameriškimi in evropskimi podjetji. Zaradi poslabšanja odnosov in predvsem cenejših ponudb, ki so zajemala tudi dostop do največjih zalog urana na svetu, je Turčija leta 2010 z Rusijo podpisala dogovor, da ji zgradi prvo jedrsko elektrarno v Akkuyi s štirimi jedrskimi bloki, vsak ima moč 1.200 megavatov.

Gre za tako imenovane VVER-1200 reaktorje, ki jih Rusija zgradi v 54 mesecih in imajo 60-letno življenjsko dobo. Turški odnosi s tradicionalnimi parterji z zahoda so se od leta 2010 slabšali, in Turčija, ki je postajala vse bolj odvisna od energetskih uvozov in dolgoročnih dostopov do velikih energetskih tržišč, se je poskušala izogniti konfliktom med Rusijo in EU/ZDA, kar jim zaradi trmoglavosti Recepa Tayyipa Erdogana ni uspevalo. Leta 2013 takrat še premier Erdogan je podpisal dogovor za gradnjo druge jedrske elektrarne v Sinopu, to pa naj bi zgradili Japonci, kar bi vsaj malo izboljšalo odnose z Zahodom, a ta projekt je živel samo tri leta, preden so ga ukinili zaradi "naraščajočih stroškov". In ravno obračanje po vetru pri določanju mednarodne usmeritve in energetske politike nam da pogled na leta pred nami, saj tudi dobri odnosi z Rusijo niso ravno "stabilni".

Razpoke v temeljih ali odnosih?

Vojna v Siriji, zapiranje vrat Evropske unije, slabšanje odnosov z ZDA in vse večja avtoritarnost Erdogana so Turčijo vse bolj potiskali proti Kitajski in Rusiji, tako so za gradnjo druge elektrarne, ki naj bi jo prvotno gradili tudi Američani, izbrali zgolj Kitajce. Dva največja politično-ekonomska nasprotnika Zahoda sta tako dobila denar za gradnjo jedrskih elektrarn v Turčiji, državi, ki je leta 1987 izrazila željo, da postane članica Evropske unije (takratne EGS). Turki so se raje obrnili na države, ki ne postavljajo preveč vprašanj in jih demokratične ideje ne zanimajo preveč, a hkrati zagotavljajo Turčiji ugoden položaj na tržišču.

Erdogan je leta 2016 Rusijo in predsednika Putina hvalil, slavil dobro prihodnost ter veliko sodelovanja, ki si ga državi obetata. Zakaj je to zanimivo? Turške obrambne sile so leta 2015 sestrelile rusko letalo, ki je prečkalo njihovo mejo in odnosi med državama so se ohladili do točke, ko tudi analitiki niso bili prepričani, da se bodo rešili. Samo leto dni pozneje je Erdogan, ki se v svoji politični karieri ni veliko opravičeval, izdal uradno opravičilo Rusiji za sestrelitev letala, čeprav je nekaj mesecev pred tem trdil, da so Rusi sami krivi za incident. Erdogan je v sporočilu Putinu tudi izrazil željo, da se stori vse, kar je mogoče, za obnovitev tradicionalno prijateljskih odnosov med Turčijo in Rusijo. Migrantska kriza, slabšanje odnosov z ZDA in EU so prispeli do točke, ko so se morali Turki še bolj nasloniti na Ruse, a ta odnos je bil v zgodovini vedno bolj "meglen".

Turki nujno potrebujejo jedrske elektrarne, ker lahko v nasprotnem primeru država pade v obdobje ekonomske stagnacije, a turška politika, predvsem muhavost Erdogana, gredo vedno svojo pot. Rosatom, ki gradi jedrsko elektrarno, je leta 2018 padel pod plaz kritik, da elektrarno gradi malomarno in da je nevarna, saj so v medije prišli indici, da poka temelj, na katerem naj bi bila elektrarna grajena. O nevarnosti elektrarne je glasoval tudi Evropski parlament, ki je zahteval zaustavitev gradnje.

A turški jedrski nadzornik je to preveril in v kratkem izdal poročilo, kjer piše, da gre za standardno prakso, kjer se zalije nadzorna betonska plošča in pusti, da se posuši, in s tem preveri, ali sta mešanica in podlaga pravilno zamišljeni. Rosatom je videl napake, popravil mešanico in dejanski temelj razpok ni imel. Evropa je v očeh Turčije in njenih medijev znova izpadla preveč vzvišeno, Erdogan ima novo politično točko in zunanjega nasprotnika, ki bi rad Turčiji govoril, kaj naj počne na svoji zemlji. Samo leto dni pa se je zgodil zanimiv preobrat, saj je po pisanju International Policy Digesta novica v Turčiji pred zadnjimi volitvami vstala od mrtvih, in to ne brez razloga. Erdogan je potreboval zgodbo, ki bi zasenčila določene debate v javnosti o njegovem vladanju. Kot je pisal Daily Sabah, je Erdogan trdil, da je varnost prebivalcev na prvem mestu in da "šlamparije" ne bodo trpeli, ter s prstom pokazal tudi na Ruse.

Rusi so ves čas vedeli, da je bila zgodba zaključena že v prejšnjem letu, zato so bili najverjetneje ali diplomatsko opozorjeni, da bo to ponovno postala zgodba, ali pa je bilo nediplomatsko opozorilo, ki jih Erdogan rad uporabi. Samo če pogledamo primer dogovora med EU in Turčijo glede preprečevanja prehoda migrantov do Balkana. V lokalnih medijih in na televizijskih programih Erdogan pogosto trdi, da razmišlja o ukinitvi tega programa in da želi pomoč zahodnih držav pri zajezitvi migrantskih dotokov, a pomembno je opozoriti, da se ta zgodba ponavlja že vse od leta 2014. Na plan pride, kadar Erdoganu ustreza, diplomatski viri pa v ozadju države EU pomirjajo, da gre za politične igre v njihovi državi.

Odnosi med Turčijo in Rusijo so vedno bili napeti in so bili odnosi, ki temeljijo na vzajemni koristi in ne na sožitju. Jedrska elektrarna, ki jo gradi Rosatom, je najboljši primer odnosa med Turčijo in Rusijo, saj vsebuje vse elemente, ki ponazarjajo "tekočo" turško zunanjo politiko. Najprej so poskusili dobiti dogovor z Zahodom, nato pa, kot v primeru plinsko-naftne dobave, sprejeli rusko roko, ki je bila vedno hladna. Ta dvoličnost in igranje dveh Rusov proti Američanom in EU ni nova taktika, saj jo Turčija izvaja že od nastanka turške države leta 1923, in jedrska elektrarna tako v tem primeru ni vir napetosti med državama, ampak izgovor, da se določene razpoke v odnosu bolj izrazijo, kadar jim to ustreza.

Nakup protiletalskih raket S-400, ki so ruske izdelave, je zadnji primer te dvoličnosti. Turčija je želela posodobiti svojo protiletalsko obrambo in je na mednarodnem tržišču iskala morebitne ponudnike. Sama je članica zveze Nato in sodeluje v programu deljenja ameriških jedrskih bojnih konic, zato je večina upravičeno domnevala, da bo Turčija bolj gledala proti Zahodu. Prav tako je partner v programu izdelave lovca F-35, in Američani so dolgo grozili, da ji bodo preprečili dobavo teh letal, če bo nabavila sistem S-400, saj so trdili, da bi s tem lahko Rusi dobili podatke o sposobnostih nevidnega lovca, ki jih drugače ne bi dobili. Erdogan se je odločil, da bodo ponovno stopili na rusko stran, Zahod je na domačem prizorišču spet nasprotnik, ki jim želi ukazovati.

Jedrska elektrarna v Akkuyyi mora biti zgrajena do leta 2023, ko bo 100. obletnica turške države, in Erdogan bi rad poudaril naraščajočo neodvisnost od tuje energije (kar smo že videli, da so pobožne sanje). Energetska varnost je, kot smo videli, eden glavnih dejavnikov padajočega dosega turške zunanje politike, saj je potreba po oskrbi z energijo okrnjena in zmanjšuje možnosti za pogajanja. Jedrska elektrarna bi lahko zmanjšala pritiske na plinske uvoze, saj bi nove elektrarne lahko proizvedle več kot 20 odstotkov potrebe po energije v naslednjih letih, kar bi omogočilo boljša pogajalska izhodišča z največjimi dobavitelji, kot je Rusija, a kaj, ko bo ta najverjetneje tudi primarni uvoznik goriva za jedrsko elektrarno. Gre za odnos, ki bo v prihodnosti ostal enako turbulenten.