Kako je rock 'n' roll pomagal zrušiti berlinski zid

Po koncu druge svetovne vojne so si Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelili Nemčijo in Berlin, glavno mesto nekdanjega nemškega rajha. Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, pozneje pa so na vzhodni strani postavili ograjo, tej je v Berlinu sledil zid, ki je razdvajal ne le mesto, ampak tudi družine in prijatelje.

Čeprav so z zidom želeli preprečiti vpliv Zahoda, so ljudje na vzhodni strani vedno našli dovolj iskric, ki so jih gnale naprej. Opeke so mogoče zastirale pogled na 'svobodo', toda iznajdljivost ljudi je bila močnejša kot kup opek in betona. Ena od gonilnih sil je bila tudi glasba, univerzalni jezik upora, jeze in želje po več.

Že pesnik, glasbenik in intelektualec Wolf Biermann, človek, za katerega mnogi menijo, da je dal povod za padec berlinskega zidu, je s svojo uporno liriko s prstom pokazal na aktualno dogajanje. Zaradi svojih pesmi, ki so jih mnogi znali na pamet – na obeh straneh Nemčije, je imel 12 let prepoved javnega nastopanja. Njegova pesem Ermutigung pa je postala neuradna himna Vzhodnih Nemcev, ki so si želeli sprememb.

Tu pa niso bili samo glasbeniki in umetniki, ki so hlepeli po glasbenem ustvarjanju ... Ljudje so želeli poslušati svetovno aktualno glasbo in z iznajdljivostjo je prek zidu potekala prava 'trgovska pot', kjer si se lahko dokopal do takratne aktualne glasbe, ki je nastajala na Zahodu.

Toda ljudje so želeli še več, želeli so živo glasbo, ki je bila tako samoumevna na Zahodu. Leta 1969 so se v Vzhodnem Berlinu začele govorice, da bo povsem zraven zidu, na zahodni strani, nastopila velika britanska zasedba The Rolling Stones.

Na domnevni datum koncerta se je blizu zidu začela zbirati mladina in ministrstvo za državno varnost (Stasi) je zaradi tega aretirala na stotine prisotnih. "Niso hoteli razumeti, da želimo samo poslušati glasbo," je pozneje dejal eden od oboževalcev zasedbe, ki ga je Stasi na poti na koncert aretiral.

Odpeljali so ga v klet, kjer so mu odrezali lase, sledili sta fizično nasilje in izpraševanje. Priprt je bil štiri tedne, da je lahko zapustil pripor, pa je moral podpisati izjavo, v kateri je izjavil, da so z njim ravnali dobro. Rollingi na žalost takrat niso nastopili, so pa prišli v Zahodni Berlin leta 1982, kjer so imeli koncert v areni.

Medtem ko je bil Vzhodni Berlin ujet v jeklene roke oblasti, pa je zahodni del mesta užival v vseh svoboščinah, postal je mesto umetnikov, glasbenikov in ljudi svobodnega duha. V 70. letih je bil med prebivalci tudi David Bowie, ki je tam ustvaril tri albume, tako imenovano berlinsko trilogijo – Low (1977), Heroes (1977) in Lodger (1979). Aktualni dogodki so na glasbenika vplivali tudi na glasbenem področju, še posebno album Heroes je poln alegorij. Oboževalci so navdušeno sprejeli album, istoimenska pesem pa je postala himna razdeljenega Berlina. Ko se je Bowie desetletje kasneje, leta 1987, vrnil in imel tam koncert, so srca mladih zagorela do skrajne točke. Seveda je zadonela tudi pesem Heroes, ki jo je pospremil s pozdravom ljudi na vzhodni strani. Če se na njegovem koncertu oblasti še niso odzvale, pa so naslednji večer, ko je na vzhodnem odru zadonela skupina Genesis, uporabili celo vodne topove, ki so jim znova sledile aretacije. A to ni ustavilo oboževalcev, lokalni radio je prenašal koncert, in radijski valovi so se prikradli v marsikateri dom na vzhodni strani.

Ni pa bil samo rock tisti, ki je privzdigoval srca ter razburjal Vzhodni Berlin. Junija 1988 je na zahodni strani nastopil kralj popa Michael Jackson, ki si je 'prislužil' celo kartoteko pri obveščevalni službi, kajti Stasi se je bal, da bodo mladi vdrli na prepovedano območje blizu znamenitih Brandenburških vrat. V poročilu je zapisano celo, da je mladina načrtovala spopade s policijo. Zaradi tega se je oblast odločila, da bo na velikem platnu – sicer z zamudo, prenašala njegov koncert tudi v Vzhodnem Berlinu in tako poskušala pomiriti množico.

Ko je oblast spoznala, da se z mladimi ne more bojevati, se je odločila, da bo tudi sama organizirala koncerte. Tako so bili v Vzhodni Berlin povabljeni Bob Dylan, Bryan Adams, Depeche Mode ter Joe Cocker. Nato je prišel julij 1988 in nastop Brucea Springsteena.

"Čudovito je biti v Vzhodnem Berlinu. Ne nastopam za ali proti nobeni vladi. Prišel sem igrati rock 'n' roll v upanju, da bodo nekega dne padle vse pregrade," je dejal pred ogromno množico, in to le 16 mesecev pred padcem berlinskega zidu. Za koncert je bilo uradno prodanih 160 tisoč vstopnic, na koncertu pa je bilo več kot 300 tisoč ljudi – nekateri mediji navajajo celo številko 400 tisoč.

Nato se je zgodil velik trenutek – padec berlinskega zidu ...

Glasba seveda ni utihnila, eden od znamenitih trenutkov po padcu zidu je bil tako tudi nastop junaka serij Vitez za volanom in Obalna straža ter pevca Davida Hasselhoffa. TV-mreža ZDF ga je namreč prosila, če nastopi v silvestrski oddaji. Pevec, ki je pred tem večkrat obiskal Zahodni Berlin, pa ji je odvrnil, da želi nastopiti ob porušenem berlinskem zidu. Tako je na silvestrovo 1989 skupaj z množico zapel svojo nadvse veliko uspešnico Looking for Freedom. Večer pa je zaznamovalo ne samo njegove petje, ampak tudi njegova svetlikajoča se usnjena jakna.

Leta 1990, le osem mesecev po padcu krvavega berlinskega zidu, je zrasel nov zid ... A tokrat le simbolično, kot del glasbene 'predstave' The Wall Rogersa Watersa, člana legendarnih Pink Floydov. S koncertom, ki je potekal ob nekdanjem berlinskem zidu, je proslavil združenje Nemčije. Na koncert je prišlo 350 tisoč oboževalcev, na koncu koncerta pa so simbolično 170-metrski zid tudi porušili.

Zgodovinarka Hope M. Harrison, ki je napisala knjigo After the Berlin Wall: Memory and the Making of the New Germany, 1989 to the Present, se je strinjala z mnogimi, ki so dejali, da je rock glasba desetletja vplivala na Vzhodne Nemce. "Rock je eden izmed mnogih dejavnikov, ki so prišli z Zahoda in predstavljali svobodo, ki so si jo ljudje na Vzhodu želeli. Rock glasba je bila nekakšna luč z Zahoda. Sicer so zid zrušile širše težave in frustracije ljudi, toda za veliko njih je bila rock glasba simbol svobode."