Glasba

Ko Slamnate poti vodijo na planet Romantika

Ljubljana, 05. 02. 2023 11.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min
Avtor
Matjaž Ambrožič
Komentarji
1

Prvi albumski zamah Martina Martiana bo najprej potolažil pridne punce.

MARTIN MARTIAN - Slamnate poti

Slamnate poti so v resnici ljubek album – a samo za tiste, ki jih(/jim) soul, nabrit pop ali hiphop utruja. Vsi, ki se vam zdi, da ustrezate nakazanemu poslušalskemu profilu, tu je nekaj res dobrega za vas. Martin Vogrič Dežman je kantavtor, ki raje izhaja iz akutstičnih serenad. Toda profesorju kitare je že prva postaja na poti do avtorskega albuma namenila nepredvidljivega producenta Tomaža Mariča, s katerim sta ustvarila uspešnico Moje napake - Na skrivaj. Od tedaj, vsaj zdi se tako, se Martin Martian redno spogleduje tudi z elektronskimi iskricami. Prepriljivo dozo teh je perfinjeno dodal peščici songov, ki načeloma ne vključujejo posebej bahavih harmonskih globin. Toda kombinacija organskih in tisti manj ogranskih zvokov delo Slamnate poti povede v sanjavo, primestno boemsko pop krajino. Martianovega pesniškega sloga prav tako ne gre prehitro enačiti z veličastno literarno nadarjenostjo. A so vsi tisti otožni ali nostalgični izdihi povsem dovolj za vsaj plahe temperaturne dvige tam blizu srčnih čaker. Slamnate poti odpre song Roadtrip, sijajen Martianov dialog s kolegico AKA Naomi. Pesem je nemara najboljši domači približek tistemu, kar je skozi devetdeseta tako simpatično ponujala angleška zasedba The Beautiful South, znana prav po komadih, v katerih o vsakdanjostih domiselno kramljata načeloma vedno različno razpoložena partnerja. Vse je ok poskuša ponoviti posoben vzorec, a le pogojno uspešno. Zelo dopadljiv je tremolo, ki oklepa song Prav naivno. Z njim Martian bolj resno prestopi v območje, ki mu pravimo americana, danes je to pretežno melodično krepak, izpovedno angažiran ter zvočno moderniziran folk. Zadnja med izpostavljenimi je pesem Sonce, ki ima vse atribute uspešnice, toda ponavljajoča fraza skupaj s prav takim besedilom vseeno ne ujame začetne nakazane ambicije oz. pričakovanega vrhunca. Zato pa je prešerno zvedava, malodane diskoidna pesem Dej mehko. Ta je poleg svoje sosede, že omenjene Moje napake - Na skrivaj, najboljša med vsemi in izzveni kot sidro albumskega kompleta. Drugi del tega ali zaključek enajsterca songov zaznamuje upočasnitev ritma, z njim pa tudi avtorjevega ekspresivnega zanosa. Ni tisto in Naš prednik, slednja kljub razrahljanemu funky značaju, bi bili lahko še bolj pronicljivi pesmi, tako muzikalično kot tudi poetično. Martin Martian ima krasno znižan in tako lepo seriozen vokal, kar v našem merilu pomeni, da bi ga znal nepozoren poslušalec zamenjati celo s kakim radijskim kolegom. Mogoče se tudi tu skriva nerodnost, ki jo avtorju lahko pomagajo obiti le bogatejši aranžmaji. In ravno zato, ker je Martin Martian vendarle na poti, ga ta kaj lahko zanese tudi tja, ker ga ta čas še ne pričakuje. Le pogumno naprej po Slamnatih poteh, ki bi se dejansko, reklo bi se legitimno, lahko imenovale bodisi Prijazne bodisi Romantične.

 

Ocena: 4

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

osiveli_ritmični_gimnastik
05. 02. 2023 11.11
-4
Hojla feni moji, lepo sončkano nedeljo vam želkm.