Vaš prvenec Rocks Off je zdaj po več kot tridesetih letih končno na "spodobnih" nosilcih zvoka, na gramofonski plošči in zgoščenki. Zvok je odličen. Ste zadovoljni z izdelkom in kakšni so bili občutki, ko je bil izdelek končno v vaših rokah in v rokah vaših oboževalcev?
Eki Alilovski: Spadamo v generacijo, ki je poznala kasete in vinilne plošče. Ko smo se takrat odločili iti v studio, smo želeli imeti svojo vinilno ploščo, album z velikimi slikami. To je bil naš cilj. Po tridesetih letih sem končno dobil v roke svojo prvo ploščo – to je bil zame zares "vau" trenutek in vrhunski občutek. Veseli smo, presrečni.
Starejše generacije se za album precej zanimajo, saj se vinil dobro prodaja, zadeva gre od ust do ust, tudi na nedavnem sejmu plošč v Ljubljani je bil iskan. Kaj vam to pomeni? Slovenci niso pozabili na rokenrol, četudi Gene Simmons iz skupine Kiss že leta govori, da je rock mrtev ...
Eki: Ne zdi se mi tako. V Sloveniji pač je, kakor je – poglejte samo, kaj se je vsako leto (pred korono) dogajalo v Tolminu. Ko si prišel tja, ti je bilo več kot jasno, da rock še zdaleč ni mrtev. V nekem času smo imeli občutek, da sicer ni tako; vmes se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. V tujini rock še kako živi, tudi evrovizijski zmagovalci Maneskin so rokerji. Torej je tudi evrovizijsko občinstvo prepričala rokerska pesem. Rokenrol je bil vedno pristna energija, ki jo ljudje začutijo. Brez samplov in umetne mašinerije, samo glasba, zaigrana na prave instrumente.
Zagotovo je rock povsem drugačna glasba, ki se izvaja na drugačen način – ne s pritiskanjem gumbov na prenosniku ali mešalni mizi. Sicer ima zagotovo vsaka glasba svoje občinstvo?
Eki: Absolutno. Poslušam zelo raznoliko glasbo. V tujini lažje ujamete kakšen koncert velikih zasedb, če greste kakih sto kilometrov iz Slovenije, je slika že povsem drugačna. Danes imamo svetovni splet, zaradi katerega nam je na dosegu vse. Včasih sem moral iti na koncert, da sem si malo prevetril glavo – komaj sem čakal to. Danes pa vse najdem na spletu in je vse bolj dosegljivo in dostopno, kar je super.
Kaj pa te pri določeni glasbi najbolj "požgečka", da te pritegne, da se ji posvetiš?
Eki: Ko nekaj slišim, me preprosto dvigne in ob tem nekaj začutim. Vsak človek začuti kaj drugega; mene se dotaknejo rokerske zadeve. Včasih, ko sem v avtu, moram celo ustaviti ob cesti, da v miru prisluhnem kakšni pesmi, ki me prevzame.
Album Rocks Off je prvotno izšel leta 1990 na kaseti, menda ste prodali okoli dvanajst tisoč izvodov. Govori se tudi, da so si ljudje vaš prvenec veliko presnemavali, kar po svoje priča o popularnosti in tudi nekih drugih časih ...
Eki: Ja, bili so drugi časi, seveda je dobro, da je glasba krožila med ljudmi. Kasete so se prodajale, kolikor jih je pač bilo, ostali pa so si pomagali tako, kot se je to počelo pred desetletji, ko si je vsak kaj presnel, saj bi si bilo najbrž težko privoščiti vso glasbo, ki si jo želel poslušati. Mnogi ljudje, ki so zdaj kupili album, se mi zahvalijo za spomine in povedo, da je bil to "soundtrack" njihovih življenj. To je seveda lepo slišati. Tako kot je bil na primer meni všeč Van Halen, smo očitno tudi mi pustili pečat v življenju določenih ljudi. Tega takrat niti nismo čutili in o tem nismo razmišljali – želeli smo samo snemati naprej, drugo ploščo, igrati na koncertih. Posebej dober občutek me je tudi prevzel, ko so mi ljudje za vinilno ploščo pisali iz Japonske, Češke, Poljske, pa iz Italije, Nemčije in Francije.
Niste pa igrali smo po Primorski, temveč precej tudi drugod?
Eki: V najboljših časih smo igrali tudi po dvakrat na teden: Primorska, Italija, Pordenone, na moto zborih. Bilo je veliko nastopov, dobili smo celo ponudbe za Nemčijo, a je to žal prekinila vojna. Klicali so nas v Novi Sad, v Bosno, a je vojna to potem prekinila, trg se je skrčil. V Italiji so nas sprejeli kot velike zvezde – tisoč ljudi je poslušalo samo tonsko vajo. Ljudje so nam zaupali, da se jim je zdelo tako dobro in da je bila taka energija kot teden pred nami pri skupini The Cult. Ob takšnih komentarjih se zagotovo počutiš super, sicer pa je bilo takrat na zboru navzočih kakih petnajst tisoč ljudi. Morda bi nam tam prišlo prav, da bi imeli za seboj kakšnega menedžerja, da bi lahko iz vsega potegnili še več. Bili smo tudi eni redkih, ki so takrat tam igrali avtorsko glasbo. Sicer pa smo poleg Primorske preigrali tudi Dolensko, Štajersko in Gorenjsko.
Kako gledate na pesmi, ki so nastale pred tridesetimi leti in več? Gledate nanje kot na svoje otroke, ki jih imate radi vse po vrsti, ali so vam nekatere izmed njih bolj pri srcu kot druge?
Eki: Ko smo posneli ploščo, smo jo poslušali in razmišljali, kaj bi ji lahko še dodali, da bi bila še boljša. Zdaj, ko smo pri Jadranu Ogrinu v studiu York na novo delali mastering, sem na poti nazaj poslušal posnetek, nato pa se ustavil pri Črnem Kalu, kjer sem začutil, zakaj hočejo ljudje to slišati v dobri kvaliteti. Ujel sem tisti občutek izpred tridesetih let, ko se ti zdi, da imaš pred seboj ves svet. Vesel sem, da so to začutili tudi naši oboževalci. Mastering je naredil svoje, album je zadihal, na vinilu zveni odlično. Upam, da ga bom lahko poslušal tudi doma, ko bom kupil gramofon – trenutno ga nimam (smeh).
Kaj pa se je zgodilo z drugim albumom, ki ni nikoli izšel?
Eki: Posneli smo ga neposredno po Rocks Off, potem pa je studio Tivoli zgorel in nikoli nismo prišli do tistih posnetkov. Gre za dve različni zgodbi. Imeli smo celo idejo, da bi lani izdali oba albuma, a tudi za drugega bo, upajmo, enkrat prišel čas, ko bo ugledal luč sveta. Če bomo lahko maja ali junija letos izpeljali promocijo za reizdajo Rocks Off, bomo morda predstavili oba albuma (smeh).
Včasih, sploh konec 80. in v 90. letih, se je veliko koncertiralo. Pogrešate tiste čase ali je danes povsem drugače na vseh področjih in je tovrstna nostalgija nepotrebna?
Eki: Ah, nostalgija (smeh). Dejstvo je, da smo bili mlajši in voljni igrati, živeti rokenrol. Veliko je bilo druženja – tako z drugimi bendi kot z ostalimi ljudmi, počutiš se, kot da si na vrhu sveta. Vse se je uskladilo, vse je delovalo kot namazano, to je bil čas, ko smo od glasbe in nastopanja tudi kaj zaslužili.
Potem je prišel pop, "štance" 90. let, elektronska glasba. Kdaj se je po vašem mnenju v Sloveniji zgodil nekakšen zaton klasičnega hard rocka in metala? Razen določenih bendov neke silne scene sicer niti ni bilo, ali pač? Kako vi to vidite oz. kako ste to doživljali?
Eki: Bilo nas je kar nekaj bendov, koncertirali smo in se družili, recimo s Šank Rocki, se učili eden od drugega. Včasih si bil potem kar jezen, ko si koga poslušal in si mislil: "Zakaj se nisem jaz spomnil česa takega?" Ko si šel na obisk, si prinesel kavo in čokolado, rokerji pa smo s seboj raje prinesli steklenico viskija. Lepi časi druženja in žuriranja so bili to.
Vam je žal, da se tujina, o kateri ste sanjali kar nekaj let, nekako ni zgodila?
Eki: Žal mi je, da se ni izšlo, da bi dobil priložnost spiti kavo ob bazenu z zasedbo Van Halen (smeh). Taka izkušnja bi bila zares neprecenljiva, da bi nam uspelo kaj takega s svojimi idoli. Sanjarili smo o turneji po Evropi, a nam to ni uspelo, nimamo pa prehudih obžalovanj. Zgodilo se je, kakor se je, včasih pa te prešine, kaj bi bilo, če bi bilo ...
Konec leta 2019 ste imeli promocijski koncert za album Resničen svet, 30-letnice albuma Rocks Off pa zaradi koronakrize niste mogli spodobno praznovati. Kakšne imate načrte glede tega? Menda za letošnji maj pripravljate velik koncert in hkrati presenečenje s prvotnimi člani?
Eki: Že lani smo nameravali prirediti koncert, izid plošče pa naj bi bil 9. septembra, ker je na ta datum izšla tudi kaseta. A zaradi koronske situacije smo zadevo prestavili. Album naj bi odigrala trenutna zasedba, potem pa bi štiri pesmi izvedla tudi prvotna zasedba, bobnar naj bi prišel celo iz Švedske. Se pravi, da bi koncert zaključili v originalni postavi. Računamo, da se bo to zgodilo maja ali junija letos, saj bi kasneje že izgubilo smisel. S tem bi primerno obeležili 30-letnico kultnega prvenca. Zadevo naj bi izvedli v kulturnem domu v Postojni, morda celo v dveh večerih, porodila pa se je tudi ideja, da bi zadevo tudi filmsko ovekovečili.
Glede koncertov je stanje že drugo leto precej žalostno. Ste letos glede tega kaj bolj optimistični in kako gledate na t. i. hibridne koncerte, spletne streaminge, pri katerih ni neposrednega stika z občinstvom?
Eki: Ja, vsaka stvar se mora enkrat končati in mislim, da bodo tudi ljudje veseli, ko nas bodo lahko slišali v živo. Če ne bi bilo korone, morda sploh ne bi bilo reizdaje in zelo sem vesel, da se je to zgodilo. Sicer pa sem gledal kak spletni prenos, a ne več kot petnajst minut. Žal to ni to. Ljudje že tako ne hodijo na koncerte, če bo prevladal ta trend, pa bo še slabše.
Kako zelo vas je – razen očitnega – prizadela koronakriza, kaj to pomeni za Mary Rose? Nastajajo nove pesmi? Kakšne so želje in načrti za prihodnost?
Eki: Že pred koronakrizo smo se začeli dobivati in vaditi, naredili smo kakih osem ali devet novih pesmi. Stvari okoli krize si vsak predstavlja po svoje. Zato smo stvari nekoliko ustavili. Tudi basist Mitja je odšel po svoje, ker je menil, da je bolje prej kot potem, ko bo prepozno. Imam pa na "rezervi" nekaj fantov, ki bi bili primerni, da ga nadomestijo. A verjamem, da se bo tudi to uredilo in da se bo sčasoma vse postavilo na svoje mesto.
