Nicki Minaj veličastno zašarmira v kolegovi baladi

PRODIGY – Walk Out

Polovica proslavljenega starošolskega dueta Mobb Deep se postavlja z novim hitom. Avtor beatov je slavni DJ Premier. Oba akterja ne pretiravata, pač pa veliko prej ohranjata pokončno klasično resno narativno držo. Komad sicer, resda, ne skrene nikamor, nikamor v smeri strukturne, kaj šele pridigarske eksotike. Zdrav hiphop duh iz starih – upam, da še vedno tudi zdravih – hiphop životov. Klemen Klemen bi dodal, tko se to pr ns dela, prjatli.

Ocena: 4

THE AMAZONS – How Will I Know

Načeloma se zdi, da so The Amazons zamudili, zamudili kakih 30 ali 40 let. Namreč. Večje ali velike, beri pompozne, rock popevke so že davno iz mode. Tudi take, ki imajo t. i. stadionsko-himnično zasnovo. Songe tega tipa se tako ali tako brez posebnih izvajalskih ali virtuoznih naprezanj dokaj lahko predela v kalorije, ki so masam v slast – mid-tempo, ne posebej drzen refren, ki ga v najslabšem primeru polkredibilno ponudiš zapeti lepotanu, ki naj bi po pravilu ostal odpet, s tem mislim na lik, ki vsaj tja do grudnice ne uporabi gumbov/gumbnice svoje srajce. The Amazons so rock bend iz angleškega Readinga. How Will I know pa je z naskokom najmanj debilen song z njihovega tretjega albuma How Will I Know If Heaven Will Find Me? Omenjena plata v resnici sploh ne bi smela biti omenjena, saj de-facto vsebuje ogabno muz'ko.

Ocena: 2,5

BLEU FT. NICKI MINAJ – Love In The Way

Love In The Way sprva oddaja prefektno senzibilnost. Bolj kot njegov prvi glasnik navdušuje številčni producentski štab. Avtorstvo je razdeljeno na kar osem kreativcev. Nežen afro-beat z vokalom 28-letnega Alabamčana dosledno pridobiva na sočnosti, ko tega prevzame Nicki Minaj. Toda razvpita raperka komad vestno ohrani in ga s svojim relativno dolgim nagovorom, malodane presenetljivo, občutno povzdigne v nekaj ljubkega in zelo šarmantnega. Resda je potem Love In The Way izključno le še Nickina (last). Ljubezen je na poti – uspešno je na poti!

Ocena: 4

QUAVO & TAKEOFF FT. BIRDMAN – Big Stunna

Pri dnevni svetlobi oziroma pri čistem zvoku bi bil očitek, češ, kaj si pa ob te trojice sploh pričakoval, praktično brezpredmeten. Dejansko pa Quavo in Takeoff ali dve tretjini trap ekipe Migos niti ne bi smela tako pošastno popustiti. Obenem je valiti krivdo za to, da je ta komad zaradi svoje pobebljenosti eden najslabših kadarkoli sproduciranih, malce krivično. A kar je res, je res. Birdman je najslabši raper, ki mu je uspelo postati profi. Slednje že desetletja drži kot pribito. Quavo in Takeoff pa sta se – v tem duhu vsaj izzveni song Big Stunna – kar najbolj približala muzikalični stopnji, na kateri za silo še zmore operirati Birdman. Ergo. Bolje zverinsko zafušati prej ali že-v-štartu kot pa kasneje! Podaljšek refrena v izvedbi tamalih dveh je, ponovim, najbolj zabuldožerirana atonalnost v zgodovini, pa ne človeštva, ampak v zgodovini vsemirja. Bravo, res!

Ocena: 1