Raiven: Vidim se v vlogi operne pevke

"Skladba govori o živalski naravi človeka. Je protiutež lepoti, ki jo povzdigujemo v kulturi, a hkrati pozabljamo, da je za njeno ustvarjanje v vsakdanjem življenju pomembno ravnotežje," o pesmi Volkovi pravi Raiven.

Medtem ko njeno ime odzvanja v popularni glasbi, se glasbenica pod svojim pravim imenom Sara Briški Cirman vedno bolj uveljavlja v opernem svetu. Že na začetku leta je svoj pečat pustila na mednarodnem pevskem tekmovanju Tenor Viñas v Barceloni. Člani komisije so bili intendanti iz operne hiše La Scala, pariške in nemške državne opere, newyorške Metropolitanske opere, Kraljeve opere Covent Garden v Londonu, Bolšoj teatra v Moskvi in hamburške državne opere.

Poleti je magistrirala na Akademiji za glasbo – smer solopetje. Kljub spremenljivim razmeram je na začetku poletja nastopala v Bernsteinovi komični opereti Kandid, ki je nastala v koprodukciji Akademije za glasbo, Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. Avgusta pa je po slovenskih mestih v galakoncertni izvedbi Rossinijeve opere Seviljski brivec nastopala v vlogi Rosine. Glasbenico, ki svoje znanje nadgrajuje s študijem psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, v prihodnjih mesecih čakajo novi glasbeni projekti, operne avdicije in izpopolnjevanja.

Sara, v preteklosti so te na festivalih večkrat spregledali, tudi na izboru za evrovizijsko popevko, potem si nastopila na Exitu, zdaj pa končno prava festivalska zmaga. Je karma končno naredila popoln krog, morda tudi za nazaj?

Ne vem, ali ima karma kaj opraviti s tem. Mislim, da takrat preprosto ni bil pravi čas za zmago in verjetno bi bila danes moja glasba drugačna, če bi zmagala že na prvi Emi. Zmage na Popevki sem se posebej razveselila zato, ker se nisem prilagodila festivalu in sem nanj poslala pesem, ki ni bila pisana posebej za to priložnost. Nisem ciljala na zmago, kvečjemu morda na nagrado strokovne komisije.

"Perfekcionizem je samo krinka za slabo samopodobo," si zapisala na Facebooku. Pri izvedbi Volkov si dala vse od sebe, pesem ima veličasten aranžma Anžeta Rozmana, ki si ga izvedla s pomočjo simfoničnega orkestra. Kakšen je občutek zadoščenja ob tem in dejstvu, da je ves trud in delo nagradilo tudi občinstvo, ki mu je pesem navsezadnje namenjena?

Zmaga je prišla kot popolno presenečenje. Res sem vesela, da je pesem všeč tudi širšemu občinstvu, ne glede na to, da ni ravno tipična slovenska popevka.

Za pesem Volkovi si dejala, da ni samo dobrega in slabega, samo pozitivnega in negativnega (volka). Koliko odtenkov sive vidiš, ko imaš pod pasom nove izkušnje in na stvari najbrž gledaš bolj zrelo?

Vsekakor upam, da na stvari gledam drugače kot takrat, ko sem bila stara osemnajst let. Gotovo pa je na moje zorenje vplival tudi študij psihoterapije. Ob pisanju te pesmi pa sem se spomnila na zdaj že dokaj zlajnan pregovor o dveh volkovih. V vsakemu od nas naj bi živela dva volkova. En je temen, slab, drugi pa svetel in dober. Tisti volk, ki se ga odločimo hraniti, bo preživel. Mislim, da ni čisto tako. V vsakem izmed nas sta dva volkova. Mislim pa, da nobenega od njiju ne moremo izstradati. Oba živita v nas in končni cilj je, da se spoprijateljimo z obema. Kajti temno ni nujno slabo in svetlo ni nujno dobro.

Za skladbo naj bi bila navdih knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi. Kako se se tematika knjige dotika tvojega študija psihoterapije?

To knjigo je sicer napisala jungovska analitičarka, jaz se usmerjam v psihoanalizo, je pa to vsekakor knjiga, ki mi je odprla nova obzorja psihoterapije in hkrati tudi mojega umetniškega ustvarjanja.  

Alenka Gotar je doživela uspeh, ko je v opernem slogu zapela Cvet z juga, Malcolm McLaren je opero in pop združil na plošči Fans (1984). Tudi ti se poigravaš s tem. Kako vidiš to sintezo, kakšen je tvoj pristop?

Večina pop "crossoverja" je za moj okus malo preveč "pocukranega". Hitro lahko učinkuje ceneno, zato še odkrivam, na kakšen način bi združila opero in pop. Odraščala sem ob metal operi in zasedbi Nightwish, zato mi je ta mogoče celo malo bližje kot pop opera.

Če smo te bili v času izida plošče Magenta in pesmi Kaos pred dvema letoma vajeni v precej bolj ekstravagantni opravi, si zdaj poskrbela za nekoliko bolj konvencionalen pristop, tudi vizualno. Gre za proces odraščanja ali trenutnega počutja?

Mislim, da je edino, kar sem spremenila za ta nastop, barva mojih las. Mislim pa, da se styling, nastop in pesem še vedno zelo dobro vključujejo v prejšnji koncept.

Glede na vse skupaj bi lahko rekli, da se očitno nočeš ukalupiti, da bi te lahko popredalčkali. To kažeš tako s svojim pristopom do glasbe kot tudi s svojo pojavo, ki je vsakič nekoliko drugačna, kar pa – tako eno kot drugo – zagotovo ni samo sebi namen?

Ne vem, kako moj glasbeni razvoj dojemajo drugi, sama pa mislim, da sem od svoje druge plošče lepo sledila rdeči niti neke misterioznosti in temačne glasbe. Godala so v moji glasbi prisotna že od Magente, harfa prav tako, zato bi težko rekla, da je moja glasbena pot nenadno spreminjala smeri.

Ti je še pomembno, da izstopaš, da poudarjaš svojo drugačnost, ali je najpomembnejše, da preprosto si, kar si, in da se ne meniš preveč za to, kako okolica in ljudje gledajo nate oz. kako te dojemajo?

Včasih sem svojo značko "drugačnosti" nosila kot svoj največji ponos. Kdaj pa kdaj sem se zalotila pri tem, da sem za vsakim svojim dejanjem iskala tisto nekaj, kar me bo naredilo drugačno. In mislim, da je to kar problem moje generacije. Moraš biti drugačen, da te drugi opazijo, drugače si samo še eden v množici in biti neopažen je tako zelo narobe. Potrebujemo pozornost in potrditev od neznancev, da se počutimo vredni, ker te potrditve ne dobimo v sebi in od svojih najbližjih. Da ne bo pomote, biti drugačen je vsekakor povsem okej. Menim pa, da drugačnost ni nekaj dobrega ali slabega. Drugačnost sama po sebi pač ... je. Ozadje tega, kar te dela drugačnega, je tisto, kar je dobro ali slabo. Drugačnost, ki je tam samo zato, da je drugače, je brez pomena. Zato ne želim biti posebna in drugačna, temveč samo jaz. Taka, kot sem in kot se mi v nekem trenutku zdi prav in udobno.  

V zadnjem letu in pol se je marsikaj spremenilo. Kako si to doživela, kaj so ti prinesle spremembe?

To koronsko obdobje mi je prineslo ogromno miru. Imela sem čas, da v miru razvijam svoje pevske sposobnosti in se brez rokov in hitenja osredotočim na glasbo in študij psihoterapije. Mislim, da sem ta čas krvavo potrebovala.  

Imaš precej tetovaž. Ima vsaka svoj pomen? Koliko jih imaš, kako gledaš na tetovaže oz. kako jih dojemaš?

Večina mojih tetovaž ima pomen, predvsem pa se mi zdijo estetske. Nimam tatujev, ki bi si jih izbrala pri tetovatorju v njegovem katalogu. Vsaka moja tetovaža je bila narisana posebej zame in večino so jih ustvarili priznani tetovatorji, kot sta Simona Borštnar in Sašo Dudić. Zastarelo videnje tetovaž izključno kot "tribal" in pomorskih vzorcev se mi zdi smešno in na vrhunske tetovatorje gledam enako kot na vrhunske slikarje. Imam okoli deset tetovaž.

Zadnje čase smo lahko spremljali, kako si magistrirala iz opere, pa tudi tvoja potovanja, npr. v Prago. Nekatere je zaskrbelo, da se v pop vode ne boš več vrnila. Kako razmišljaš zdaj, kako gledaš naprej, pišeš pesmi, načrtuješ ploščo?

Na dolgi rok se vidim v vlogi operne pevke. Pop bo vedno del mojega glasbenega ustvarjanja, v kolikšni meri, pa je odvisno od tega, koliko mi bo to dopuščala moja operna kariera. Trenutno želim izdajati single, o plošči ne razmišljam. Mogoče takrat, ko se bo nabralo dovolj pesmi in bodo skupaj tvorile smiselno celoto.