Za sovražni govor zagrožena kazen do dveh let zapora

Besedne zveze sovražni govor slovenski kazenski zakonik sicer ne pozna, je pa v 297. členu omenjenega zakona jasno zapisano, da je za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti zagrožena kazen do dveh let zapora. Gre sicer predvsem za razpihovanje sovraštva do različnih narodnosti, ras, ver ali etične pripadnosti, pa tudi spola, barve kože, porekla, premoženjskega stanja, izobrazbe, družbenega položaja, političnega prepričanja, invalidnosti ali spolne usmerjenosti.

Med leti 2008 in 2018 je sicer tožilstvo obravnavalo 145 primerov javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika. Analiza centra za človekove pravice, ki deluje pri varuhu človekovih pravic, je pokazala, da se je pri kazenskem pregonu sovražnega govora skoraj 25 odstotkov zadev končalo z neko sankcijo za storilca.

V 53 odstotkih zadev, v katerih je tožilstvo zadevo končalo bodisi z obtožnim predlogom bodisi na podlagi instituta odloženega pregona, je šlo za zapise s strani uporabnikov spleta, na prvem mestu prek omrežja Facebook, prek različnih spletnih forumov in prek komentarjev pod spletnimi članki. Med skupno 243 osumljenci je šlo večinoma za posameznike, ki niso bili javne osebe, v približno 30 primerih pa so kot osumljenci nastopale osebe, ki so bile vsaj do določene mere izpostavljene javnosti: politiki, novinarji in javni intelektualci.

Pri tem se je z vidika osebnih okoliščin največ obravnavanih zadev nanašalo na dejanja zoper osebe z LGBTI+ osebnimi okoliščinami (23 zadev), Rome (15 zadev), druge narode nekdanje Jugoslavije (12 zadev), različna politična prepričanja: komunisti, desničarji itd. (osem zadev), muslimane (sedem zadev), begunce in migrante (šest zadev, od tega dve v povezavi z islamsko vero) in temnopolte (šest zadev). Glede izrečenih kazenskih sankcij je analiza pokazala, da so bile z obsodilnimi sodbami izrečene pogojne obsodbe na zaporno kazen v trajanju od enega do šest mesecev, pri čemer v nobeni zadevi ni bila izrečena odškodnina oškodovancu. V primerih odloženega pregona so bile storilcem določene različne naloge, kot je plačilo prispevka v korist javne ustanove ali nevladne organizacije v javnem interesu.

Je pa omenjena analiza tudi pokazala, da se je od leta 2013 občutno znižal delež zadev, v katerih je tožilstvo vložilo obtožni akt ali zadevo končalo z naložitvijo naloge storilcu prek instituta odloženega pregona. V obdobju 2008-2012 je bilo takih 40 odstotkov, v obdobju 2013-2018 pa le še 13 odstotkov. V preostalih zadevah je tožilstvo ovadbo zavrglo.

Varuh človekovih pravic je tako ugotovil, da bi bile najverjetneje potrebne zakonodajne spremembe, če bi se želelo možnost subsidiarnega pregona v primeru kaznivega dejanja po 297. členu zagotoviti ne samo konkretnim oškodovancem, zoper katere je bilo kaznivo dejanje neposredno usmerjeno, ampak tudi širšemu krogu oškodovanih oseb. Kot še pravi, bi veljalo razmisliti tudi o morebitnih zakonodajnih spremembah z namenom ustreznejše ureditve področja kriminalitete iz sovraštva.

Je pa evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) letos ugotovila, da je Slovenija delno izpolnila prioritetno priporočilo glede sovražnega govora, ki ga je komisija izdala leta 2019 v sklopu petega rednega poročanja. 

Prvo priporočilo, naj Slovenija naslovi resne primanjkljaje glede pregona sovražnega govora in odsotnosti pravnih sredstev za žrtve v primerih, ko tožilstvo kazensko ovadbo zavrže ali se ne odloči za pregon, delno izpolnjeno, saj je bila na vrhovnem državnem tožilstvu ustanovljena delovna skupina z namenom harmoniziranega odziva na sovražni govor. Poleg tega je leta 2019 Vrhovno sodišče RS s sodbo podalo širšo razlago 297. člena kazenskega zakonika, ki naslavlja sovražni govor. Vendar pa ECRI izraža zaskrbljenost, da je svet višjih državnih tožilcev zavrnil predlog, katerega cilj je bil uskladiti pravno stališče vrhovnega državnega tožilstva o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika s sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2019. ECRI tudi ugotavlja, da zadnji podatki kažejo, da je v praksi malo sprememb. Kljub temu, da se je občutno povečala obravnava primerov sovražnega govora s strani Policije, ostaja število obtožnih predlogov, ki jih izdajo tožilci, razmeroma nizko.

Druga težava, ki jo je ECRI identificirala v svojem poročilu leta 2019, se je nanašala na odsotnost učinkovitega pravnega sredstva za domnevno žrtev v primerih, ko tožilec zavrne kazensko ovadbo ali se odloči, da ne bo sprožil pregona. Opozorjena je bila na to, da je odločba Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2005 posameznikom onemogočila, da sami začnejo ali nadaljujejo pregon v zadevah, ki se nanašajo na spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Prav tako je vrhovno državno tožilstvo v svojem pravnem mnenju iz leta 2013 navedlo, da se v primerih, ko je bil sovražni govor usmerjen proti skupnosti ali skupini kot celoti, posamezniki, ki pripadajo prizadeti skupnosti ali skupini, ne morejo šteti za žrtve. ECRI je zato zaključila, da v primerih, ko tožilec meni, da kazenska ovadba ni utemeljena, domnevnim žrtvam sovražnega govora še ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, so opozorili.

Sovražni govor je tako v Sloveniji kot drugod po svetu vse bolj razširjen, a kot družba ne smemo pristati na javni diskurz, ki stavi na sovraštvo, nasilje in nestrpnost. Zavedati pa se moramo tudi, da sovražni govor jemlje dostojanstvo tako tistemu, ki ga izraža, kot tistemu, ki mu je namenjen.