Po Argentini z Maradono končno še Messi z Argentino

Za razliko od Francozov so bili Argentinci močnejši iz tekme v tekmo. Poraz na uvodni jim je vlil še več odločnosti, kljubovalnosti, zanosa, hkrati pa je spremenil katarsko nogometno podnebje. Šele po arabski zaušnici so eni izmed treh največjih favoritov za končno zmago začeli v svojem slogu. Odtlej jih je krasila kakovost, fanatična borbenost, predanost reprezentanci in navijačem, odgovornost, najmočnejša čustva ... In, moram zapisati, tudi sposobnost prilagoditve na sodniški kriterij, ki jim je bil pisan na kožo. Slednje nikakor ni ključni dejavnik za njihov uspeh, a tekmeci so bili v drugačnem položaju. Predvsem pa jim je bilo dovoljeno bistveno manj. Tega so se zavedali, odzvati se niso mogli, znali ... 

Pika na i bleščeče kariere in sladka zmaga nad tekmec(i)em 

V zadnjih dveh desetletjih sem iz meseca v mesec z večjim odporom spremljal nenehne primerjave ultimativno najboljših njunega obdobja Cristiana Ronalda in Lionela Messija. Konec je! Bilo je preveč, preveč vsiljivo, preveč ošabno in poniževalno do ostalih. Bistvo nogometa se skriva drugje. Najlepša igra na svetu si je vodilni položaj sicer prigarala zlasti po zaslugi zunajserijskih posameznikov, genijev, ki so privabljali navijače na stadione in jih prikovali pred radijske, televizijske sprejemnike, ki so polnili časopisne strani. Ampak nikoli prej niso bili soigralci največjih in najboljših tako potisnjeni v ozadje kot v zadnjem obdobju. Leta 1986 po predzadnji zmagi Argentine na SP je bilo nepredstavljivo, če bi se komu zapisalo, da je Diego Maradona postal svetovni prvak. Ne, postala je Argentina. Argentina z Diegom Armandom Maradono. Pika. Danes pa je svetovni prvak Lionel Messi! Z Argentino ... Trenutno najboljšo reprezentanco na svetu, brez dvoma. Nedvomno tudi z najboljšim nogometašem novega stoletja. Superzvezdnikom, ki je genialnim potezam na največjem turnirju dodal še garaštvo in vztrajnost. Na trenutke celo nepopustljivost v obrambi. Navijači PSG-ja so po njegovih predstavah razumljivo polni upanja in optimizma. Zagotovo pričakujejo, da bo v podobnem slogu nadaljeval in Parižane popeljal še do težko pričakovane lovorike v Ligi prvakov.  

Skrajni čas za izboljšave 

Že davno pred začetkom turnirja so katarsko SP mnogi obsodili na propad. A so se ušteli. Bojda je bila organizacija vrhunska, izjeme so bila sklepna dejanja, ko se je na igrišču ob argentinskem slavju dogajalo veliko neprimernega, nedopustnega za takšen dogodek. Po številnih odzivih sodeč smo spet dobili potrditev, da lahko bentimo, kolikor hočemo, prizorišča in format svetovnih prvenstev bodo po okusu vodilnih pri Fifi. Seveda skladno z interesi peščice vplivnežev. Tudi kriteriji za izbor sodniških ekip se zagotovo ne bodo spremenili. Verjetno to ni dobro za nogomet, ampak ... To je svetovno prvenstvo in zastopane morajo biti vse celine. Tako nekako bi se glasil odgovor odgovornih. Dokler bo tako, bodo evropska prvenstva še vedno korak pred svetovnimi. Jasno, ne zaradi udeležbe in kakovosti nogometašev, temveč v luči zagotavljanja enakih izhodišč za reprezentance udeleženke. Prepričan sem, da so se pri Uefi veliko naučili iz napak Fife. Pred leti so, hočeš nočeš, morali podleči pritiskom za uvedbo pregledov posnetkov spornih položajev v določenih trenutkih. Zdaj je najbrž napočil čas, da prevzamejo odgovornost in v interesu nogometa izpopolnijo uveljavljena video pravila, predvsem pa, da težijo k poenotenju pravil nasploh. Da bomo spet vedeli, kaj je prekršek, kaj je nepravilno igranje z roko, koliko izgubljenega časa mora sodnik nadoknaditi ... In še ogromno 'malenkosti', ki utegnejo celo odločati tekme.