Mulec: Vem, da mi bo uspelo

Ste že oddelali današnji trening z motorjem?
Včerajšnjega imam za sabo, današnjega pa še ne. Vsak dan skušam biti na motorju, a je težko. Tu pri nas imamo motokros progo, za enduro trening pa je težko najti primerno mesto. Po naravi se voziti ne smeš, po gozdovih pa tudi ne. Po peš poteh se nočem voziti, ker je ob lepih dnevih in koncu tedna preveč sprehajalcev. Da bi vznemirjal ljudi, enostavno ne gre. Težko je trenirati disciplino, kot je terenski reli, tu namreč potrebuješ visoke hitrosti, ki jih je nemogoče razviti pri nas, zato za tak trening enostavno potrebuješ puščavo. To lahko treniraš v Afriki, recimo v Maroku. Ali pa v Ameriki, Združenih arabskih emiratih ipd. Od takšnega treninga imaš največ koristi. Je pa res, da je najboljši trening dirka, ker se tam ukvarjaš tudi z navigacijo, le-ta pa meni s pomanjkanjem izkušenj pri navigiranju še vedno povzroča največ težav.

Pri puščavskih relijih je navigacija ključnega pomena. Kako se človek tega priuči?
Puščavske dirke imajo seveda svoja pravila. Trasa je začrtana vnaprej in dirkač vozi po vnaprej pripravljeni potni knjigi, ki ti pove, kje moraš peljati. To je zelo pomembno. Nič kaj dosti ne pomaga, če si hiter, če se ob tem ne držiš predpisane poti, saj tako nabiraš kazenske točke oz. časovni pribitek. To me je letos že stalo odlične uvrstitve. Prevečkrat sem namreč zgrešil t. i. "waypoint" oz. kontrolno točko, ki jo moraš prevoziti. Na motociklu vsakega dirkača je namreč tudi digitalni sistem, ki ti pove, ali si med vožnjo točko zadel in katera kontrolna točka je to bila. Prevoziti jo moraš na 20 metrov natančno, da je prečkanje točke veljavno. Izpuščene točke dirkač seveda plača s kaznijo oz. časovnim pribitkom.

Pomeni takšna kazen takoj izgubljeno dirko?
Ni nujno. Kazni niso vedno enake. Na zadnji dirki po Andaluziji so znašale samo po 2 minuti pribitka za zgrešeno točko. Na večjih dirkah v puščavi pa so pribitki lahko dolgi od 15 minut do celo ene ure, kadar je težko ali zamudno najti točko. Če jo zgrešiš, je potrebno hitro preračunati, ali se ti sploh splača iskati točko in s tem zgubljati čas ali je bolje sprejeti časovni pribitek za zgrešeno točko in nadaljevati dirko brez nje. Kadar je kazen za zgrešeno točko nizka, je morda pribitka celo manj, kot pa bi bilo izgubljenega časa, če bi se obračal in iskal izgubljeno kontrolno mesto. Jasno, če je kazen za zgrešeno točko ena cela ura, potem to takoj pomeni izgubljeno dirko ali dobro uvrstitev.

Torej je zadeva hudo pomembna. Ste bili deležni kakšnega nasveta s strani bolj izkušenih dirkačev?
Nisem še domač s tem. Potrebujem še veliko kilometrine. Najboljši trening so dirke, in to tiste prave puščavske. Na naši zadnji dirki po Andaluziji je bilo vseeno lažje, saj smo tako rekoč v glavnem vozili po cestah in makadamskih poteh. Če je bilo vrisano v navigaciji križišče, je bilo križišče tudi zares tam. V puščavi je vse drugače. Na sipinah ni cest, pa tudi tam, kjer morda so, se vse skupaj iz dneva v dan spreminja. Veter in pesek lahko čez noč zasujeta pot, in čeprav v navigaciji piše, da je potrebno zaviti levo, moraš tam zaviti včasih morda desno. Četudi je križišče v potni knjigi vrisano, ni nujno, da križišče tam tudi zares obstaja.

Poznamo vas kot izjemnega motokrosista in enduro motociklista. Od kod zadnje čase vaše navdušenje nad vztrajnostnimi in puščavskimi dirkami?
Od nekdaj sem si želel dirkati v puščavi. Nastop na reliju Dakar je bil vedno moja tiha želja. Še ko je tam pred leti dirkal Miran Stanovnik, sem redno spremljal njegove dirke in uspehe. Že takrat sem si želel to preizkusiti tudi sam, a glavna težava so vedno bile finance. Zato sem se raje odločal za cenejše dirke in prvenstva. In ko sem nekaj začel, sem potem vedno to želel tudi zaključiti. Želja za reli Dakar pa je v meni zorela zadnjih nekaj let. Morda bi se vsega skupaj lotil celo kakšno leto prej, a je prišel covid-19 in je bilo vse še toliko težje. A očitno je sedaj pravi čas. Všeč so mi te dirke. Rad se ukvarjam z navigacijo, rad sem sam na motociklu in z naravo. Ko si sam na sipinah in v puščavi, je to res izziv in užitek. Poleg tega sem vedno rad dirkal na mivki, kjer so pogoji najtežji. Zato sem večkrat odpeljal tudi znamenito dirko Le Touquet v Franciji, kjer se dirka na razmočeni mivki, in ta preizkušnja velja za eno najtežjih na svetu. Mivka ali pesek sta izziv predvsem zato, ker mi tega ne moremo nikjer trenirati. Imamo nekaj možnosti na Hrvaškem, ampak vseeno smo glede tega precej omejeni.

Nedavni reli v Maroku je bil vaša prva resna puščavska avantura, kajne?
Da, res je. S KTM smo večkrat testirali v puščavi, ampak to ni enako. Dirka je pač dirka. Moja prva takšna preizkušnja je bil Maroko. To je bilo povsem nenačrtovano, saj je bil moj namen najprej nastopiti na dirki v Andaluziji, ki pa je bila tik pred startom zaradi tamkajšnjih obširnih požarov prestavljena na kasnejši termin. Ko sem bil v Španiji na treningu v znameniti dirkaški šoli, ki jo vodita nekdanji španski dirkač Jordi Viladoms in Slovenka Tina Torelli, sem dobil ponudbo ene izmed ekip, da bi z njimi lahko dirkal na andaluzijski dirki. Tako se je začelo. No, razpletlo pa se je tako, da sem najprej nastopil v Maroku, da sem lahko izpolnil "normo" za reli Dakar, in šele potem na španski dirki, kot zamenjava v tovarniškem moštvu KTM, kjer sicer dirkajo pod oznako GAS GAS. Sam te dirke potem nisem niti nameraval odpeljati, saj nisem imel financ, ampak ker sem se dobro odrezal na reliju v Maroku, sem dobil priložnost za nastop za moštvo GAS GAS v Andaluziji.

Po dveh odpeljanih dirkah vaše znanje navigiranja napreduje?
Seveda. A še nisem povsem suveren. Pri Jordiju in Tini sem se res veliko naučil. To je šola, ki bi jo priporočil vsakomur, ki ga to zanima. Res sem odnesel ogromno znanja od tam. V bistvu sem se tam naučil vse, kar danes o navigaciji vem. Ko sem prišel tja, sem bil čisti "zelenec" in o navigiranju nisem imel pojma. Tam so se mi res posvetili. Veliko je bilo vožnje, dela in učenja z inštruktorjem. Pred dnevi sem ravno razmišljal, da bi šel skozi celo šolo še enkrat, sedaj, ko sem že odpeljal dve dirki. Zelo bi mi koristilo, ker sedaj nekatere stvari vidim in razumem povsem drugače. Tam imajo resnično profesionalen pristop in dobiš vse informacije, ki jih potrebuješ za velike tekme. Pri navigaciji sem še vedno precej negotov. Preveč iščem, premalo sem suveren in na kontrolnih točkah še vedno preventivno preveč spustim ritem in premočno upočasnim vožnjo. Tako enostavno preveč izgubljam, drugače pa bi moji rezultati lahko bili še boljši.

V kakšni fazi je sedaj vaš letošnji nastop na reliju Dakar?
Sedaj končno lahko rečem, da je vse potrjeno. Imam ekipo in motor. In kar je najbolj pomembno, imam tudi dovoljenje organizatorja za nastop in prijavo, kar namreč ni dano vsakomur. Vsako leto se omejuje število prijav. Lani so sprejeli še 160 motociklistov, no, letos pa samo še 100. Sedaj sem sprejet in grem, financ pa tako ali tako ni in v tem trenutku sploh še ne vem, kako bom izpeljal celotno misijo. To je pač moj življenjski projekt in moram izpeljati stvar do konca. Če ne uspem pokriti dirke s pomočjo pokroviteljev, bom vzel kredit in investiral v svojo dirkaško kariero. Verjamem, da mi lahko uspe. Del denarja zbiram s prodajo svojih majic in drugih artiklov mojim podpornikom, navijačem in tistim, ki verjamejo vame, lotil pa sem se tudi projekta podpore na gogetfunding.com, kjer lahko pomaga vsak, ki si želi. Podporniki dirk me najdejo pod toni-mulec-dakar-2023. Vsak evro šteje in vnaprej hvala vsem. Bi se pa ob tem še enkrat zahvalil podjetju Akrapovič, kjer mi stojijo ob strani in so ob enem bili tudi največji pobudniki, da sem se sploh lotil vsega tega. Je pa ob tem tudi veliko razočaranj. Tule okrog mene je namreč cel kup dobro stoječih koroških podjetij, ki bi deloma brez težav lahko podprla projekt, a je žal posluha izjemno malo. Trenutno imam morda zbrano desetino potrebnih sredstev.

Kaj pa ostalo? Motor, priprava, rezervni deli?
To je bolj ali manj vse urejeno. Za vse skrbi ekipa. Pogoj, da sem se lahko prijavil na dirko, je bilo sodelovanje z ekipo in moja ekipa iz tujine je izkušena. Oni poskrbijo za motor, moštvo, rezervne dele, pošiljanje in ostalo. Kot se trenutno zdi, bom nastopal z motociklom znamke Husqvarna. Sam se ukvarjam predvsem s svojo opremo in pokrovitelji. Je pa največja težava čas, saj mi voda teče v grlo. Pa še nekaj testiranj imam službeno vmes in mi to pobira veliko časa za trening in priprave. Povabljen sem bil še na trening v Južno Afriko k Rossu Branchu, enemu izmed bolj izkušenih dirkačev, ki je tudi že zmagoval posamezne etape. Tak trening bi mi močno koristil, ampak če grem tja, potem izgubljam čas za priprave in iskanje pokroviteljev, poleg tega pa me takšna pot in trening še dodatno staneta. Ves čas se vrtim v tem začaranem krogu treninga in financ. Tako enega kot drugega je v dirkaškem svetu vedno premalo, ampak jaz ostajam na pozitivni strani mišljenja in sem prepričan, da mi bo tudi tokrat uspelo.