Oškodovanim smo ponudili materialno, finančno, psihosocialno in pravno pomoč. Zaradi lažjega, hitrejšega in učinkovitejšega nudenja pomoči smo se odpravili tudi na terenske obiske po celotni Sloveniji. Delo na terenu smo opravljali v vseh regijah. V Ljubljani smo obiskali prav vse, ki so utrpeli škodo. Še posebej smo bili aktivni in prisotni v Sneberskem nabrežju, saj je bilo eno izmed najbolj prizadetih območji v prestolnici.
Moč narave in nemoč človeka
Šele takrat, ko smo stopili na prizadeta območja in bili v neposrednem stiku z oškodovanimi ter na lastne oči videli moč narave, smo se začeli zavedati, kakšna razsežnost škode je bila storjena v relativno kratkem času. Ljudje so namreč poleg materialne škode, izgubili tudi spomine in sam občutek varnosti. Marsikdo, ki je celo življenje delal in vlagal v svojo hišo ali pa se vanjo ravno preselil, je sedaj ostal brez strehe nad glavo. Ljudje so se morali izseliti in na hitro najti novo bivališče.
Skoraj vsak, s katerim smo stopili v stik, je želel deliti svojo izkušnjo. Slišali smo, da je mati v trdi temi nosila dva otroka po gozdu in iskala pot do druge vasi, saj je bila njihova povsem poplavljena in o skorajšnji izgubi življenja sosedov, če ne bi gasilci pravočasno posredovali. Velika večina oškodovanih je bila zelo hvaležna za hitro pomoč vseh pristojnih in ogromen odziv prostovoljcev. Pokazana solidarnost je pripomogla prebroditi najtežje prve tedne po ujmi ter v ljudeh ohranjati optimističnost in upanje na boljši jutri.
Kljub temu se je na terenih včasih zdelo, da se ljudje počutijo prepuščeni samemu sebi, saj jih je obdajal občutek negotovosti, kar je še dodatno povečalo njihovo stisko. Prizadeti v poplavah so izkazali izjemno hvaležen za kakršno koli obliko pomoči, še posebno za možnost pogovora, podarjene tolažilne besede in za misel, da niso sami.
Prizadeti v poplavah so ostali sami z občutki nemoči
Ko je minilo nekaj časa, mediji o poplavah niso več toliko pisali in ljudje se o tem nismo več pogovarjali, so prizadeti v poplavah, z občutki nemoči, ostali sami. Mnogi ljudje se še vedno spopadajo s posledicami poplav na psihološki ravni, saj so izgubili domove in svoje premoženje. Resnično smo se trudili, da smo obiskali čim več terenov in vsako družino, ki je pri nas zaprosila za pomoč. Prav tako smo terenska dela opravljali tudi takrat, ko so ljudje svoje domove že uredili in so jim manjkale le še malenkosti. Nekateri ljudje pa so utrpeli tako škodo, ki še do sedaj ni sanirana.
Po poplavah smo ponovno obiskali Snebersko nabrežje, kjer smo se sprehodili po obnovljenih domovih. S pomočjo srčnih donatorjev smo jim lahko omogočili novo pohištvo.
Eno izmed mnogih zgodb, ki pričajo o izkušnjah med poplavami, nam je povedala družina, ki je v času poplav ni bilo doma. Doma je bil le psiček. Ko so jih sosedje obvestili, da je v naselju prisotno že veliko vode, so se hitro odpravili domov. Psiček je bil v kletki in se ni mogel rešiti. Ko so prišli, je plaval v vodi, ta je bila že čisto pod robom kletke. Če bi prišli domov nekaj minut pozneje, bi izgubili še njega. Dom je bil namreč v celoti poplavljen. Starša sta opisovala, da jima je najbolj hudo za vse stvari, ki sta jih imela shranjene od otrok, potovanj in družinskih spominov. Vse je bilo kar na enkrat uničeno. Mati se še zdaj boji ob deževju, da bi se kaj podobnega ponovilo.
Še vedno prisotna stiska in strah, da bi se neprijetni spomini ponovili
Pri vseh ljudeh opažamo stisko in strah, da bi kaj podobnega ponovno doživeli. Pomembno je, da se kot skupnost podpiramo in da se v času okrevanja prizadetim v poplavah omogoči psihološko pomoč. Terapevtske skupine in svetovalne storitve so ključnega pomena pri pomoči prebivalcem, saj se morajo soočiti s svojimi čustvi in ponovno vzpostaviti občutek varnosti in stabilnosti.
Poplave so prinesle neizmerno trpljenje in številne izgube, vendar so pokazale moč človeškega duha in solidarnosti med ljudmi. S skupnimi močmi lahko premagamo tudi najtežje preizkušnje in ponovno zgradimo skupnost, ki je še močnejša in bolj odporna kot kadarkoli prej.
