Gospa Majda se je našemu humanitarnemu programu Veriga dobrih ljudi pridružila leta 2019, skoraj takoj po tem, ko se je s svojimi šoloobveznimi otroki znašla sama na cesti. Pri svojem delu opažamo, da se ljudje s težavo obrnejo na humanitarne organizacije, pogosto šele takrat, ko jim življenje "visi na nitki". Prošnje za pomoč pogosto dojemajo kot priznanje lastnega neuspeha v življenju. Zaprositi za pomoč je namreč pogosto težko in zahteva veliko poguma, dokler ne naredimo prvega koraka – potem vse postane lažje. Majdin zakon je po mnogih letih čez noč dočakal svoj konec. Mož je naredil vse, da je mama z otroki pristala na cesti, poleg tega pa je na svoj račun prejemal vse socialne transferje, kar je še dodatno otežilo Majdino življenje. Kaj naj človek naredi, ko se znajde v takšnem življenjskem položaju? Naj obupa ali naj se bori? Kako naj se bori, če se nima na koga obrniti ali celo dobrega dohodka? Kako naj nahrani svoje otroke?
"Neomajna volja, trma in želja po boljšemu življenju so me držale nad gladino," se spominja Majda in dodaja: "Želela sem nekaj narediti iz sebe, pokazati sebi in vsem drugim, da zmorem, predvsem sem želela biti dober zgled svojim šoloobveznim otrokom." Majda zaradi starosti svojih otrok ni bila nameščena v varno hišo ali drugo varno in začasno namestitev. Druga težka preizkušnja je bila duševno zdravje otrok, ki so bili povsem iz sebe in doživljali vsakodnevne stiske, saj jim je oče grozil, da bo storil vse, da bi postal edini skrbnik, česar so se najbolj bali. Naš program je družino vključil v vse možne stebre podpore, saj so bile njihove glavne potrebe po pogovoru, terapevtski obravnavi, osnovnih potrebščinah in ne le po finančni pomoči. Majda je izrazila tudi željo, da bi se še naprej izobraževala in diplomirala, saj se zaveda, da bi to izboljšalo življenje ne le njej, ampak tudi otrokom. Naj omenim, da je naš humanitarni program Veriga dobrih ljudi odvisen od donatorjev in donacij. Naša pomoč ima zato svoje meje. V primerih, kot je Majdin, se zato obrnemo na donatorje, ki jih poznamo in s katerimi že sodelujemo, saj je njihova pomoč dragocena in zaradi katere spreminjamo svet na boljše. Tako smo stopili v stik z donatorjem, ki je Majdi omogočil, da je lahko brez skrbi nadaljevala šolanje. Kljub manjšim oviram, varstvu otrok, epidemiji je uspešno opravila vso snov in obveznosti, ki jih je nalagal študij. Medtem se je z otroki preselila v bivalno enoto, njen dolg pa je bil odpisan, saj je zmagala v sodnem postopku zoper bivšega moža, ki se je odločil, da bo vse socialne transferje porabil za svoje namene.
Danes, pet let pozneje, je Majda diplomantka, ponosna in pokončna: "Zmagala sem! Premagala sem lasten strah in občasno malodušje, premagala sem razočaranje, ko sem se za izpit ogromno učila, pa mi ga ni uspelo narediti, ker je zatajila tehnika (vendar sem ga pozneje zelo uspešno opravila). Danes je vse to za mano in pred mano je povsem nova prihodnost." Otroci tako kot njihova mama dosegajo odlične rezultate in so s pomočjo terapij, maminega vzora in volje postali samostojni in uspešni posamezniki, kar je bilo pred petimi leti nekaj nepredstavljivega.
Zgodba ima srečen konec, saj se je Majda kljub vsem izzivom v življenju odločila, da ne bo obupala in "vrgla puške v koruzo". Ključno je zavedanje, da na tem svetu nismo sami in da moramo kljub težkim preizkušnjam v sebi najti košček moči in poguma, da pravočasno posežemo po pomoči. Izjemno hvaležni smo, da imamo vzpostavljeno mrežo donatorjev, in vse druge člene Verige dobrih ljudi, ki prispevajo po svojih najboljših močeh. Nekateri s finančno pomočjo, drugi s počitniškimi nastanitvami, dodatnim izobraževanjem. Izobrazba je Majdi spremenila življenje, postala je samozavestnejša, učinkovitejše se spopada z družinskimi težavami in nenazadnje je postala vzor svojim otrokom, ki so sledili njenemu zgledu.
