Nihče ne bi smel v stiski biti sam in nihče ne bi smel biti sojen za svoje okoliščine

Danes znova zaseda Komisija za humanitarna vprašanja ZPM Moste-Polje. Pred nami je zajeten snop gradiv družin, ki jih s strokovnimi predlogi razvrščamo v oblike pomoči znotraj Verige dobrih ljudi. Prav ob vsaki zgodbi, ki jo obravnavamo, sem hvaležno ponosna, da smo vzpostavili projekt, kjer vsak uporabnik prejme tako celostno podporo in pomoč kot nikjer drugje. Sploh si ne zamišljam več reševanja stisk brez take učinkovitosti, ki vsako družino, če si le tudi sama prizadeva za reševanje stanja, vrača v uspešno nadaljevanje svojih življenjskih poti. S tem pa vračanja družbeni skupnosti.

Še vedno pa je preveč primerov, ko ljudje pridejo po pomoč prepozno. Ko lahko le še lajšamo posledice, prepogosto tudi tragedij. Življenje samo, okolica in družba so jih že tako zelo prizadeli, da so posledice neizogibne. Tako je za pomoč Verige dobrih ljudi strokovna služba predlagala tudi družino z vzhodnega dela naše dežele.

Na odročni domačiji je družina v preteklosti imela dokaj mirno življenje. Večstoletna hiška je postala majhna kmetija. Prehajala je iz roda v rod in generacije sinov in hčera so ostajale tod ter se trudile v hiško vnašati izboljšave ali dokupiti kak kos zemlje, sezidati majhen hlev ... Varno streho nad glavo je nudila tudi tej družini, ki se je obrnila na nas. Bila je številčna, živeli so skupaj s starimi starši in vsi so aktivno prispevali k prihodkom družine. Življenje s petimi otroki ter babico in dedkom je potekalo v slogi, toplini in ljubezni. Nenadoma pa je umrla babica, ki je otrokom predstavljala nadvse dragoceno osebo. Nekaj mesecev za tem je neozdravljivo zbolel tudi dedek. In bolezen ga je v sila kratkem času priklenila na invalidski voziček. Bremena domačih opravil in skrbi sta starša podelila tudi večjim trem otrokom, da bi se naučili tudi dela doma in osnov gospodinjstva ter kmetijstva. Otroci so bili v šoli pridni in uspešni. Le druženja z vrstniki zanje nikoli ni bilo. Najprej zato, ker so bila njihova oblačila skromna, vendar čista. Niso imeli telefonov, pa tudi časa za druženje ne. Želeli so imeti prijatelje zunaj družine, močno želeli. Prav vsi so jih izključevali. Smrt dedka po težki bolezni je skromno družino še dodatno zadolžila, saj ni bilo prihrankov, da bi zmogli poravnati pogrebne stroške. Kljub skrbnemu načrtovanju porabe denarja, ki sta ga zaslužila starša, nista zmogla mesečnih stroškov položnic in osnovnega preživetja. Pričela sta kolobariti s plačilom položnic.

Prvorojenka Urška je bila na dedka zelo navezana in ga je po smrti zelo pogrešala, osamila se je, odklanjala je šolo in obveznosti. Skupaj s sorodniki so starši iskali načine, kako ji pomagati, saj je vidno usihala. In ko je pristala, da jo edino stric lahko odpelje na zdravniški posvet, je ta doživel tragično nesrečo, ki je ni preživel. Družina se je dobesedno pogreznila v temo.

Slovo od strica je terjalo nov dolg. Popoln finančni zlom pa je le nekaj mesecev za stričevo smrtjo družina doživela s tem, ko se je tudi očku zgodila huda nesreča. Ta ga je za več mesecev povsem onesposobila za delo. S tem pa tudi zaslužek.

Vaščani so spremljali tragične dogodke družine, stisko preživetja pa sta tako mama kot oče silno skrivala. Večkrat so priskočili na pomoč pri delu s stroji na njivah. Kaj več pa ne, saj niso vedeli, v kakšno hudo pomanjkanje je vklenjena cela družina. Staršema je bilo silno težko priznati, da se borijo za osnovno preživetje. Zelenjavo, sadje in meso so pridelali sami – le sredstev za oblačila, obutev, položnice, šolske izdatke, vrtec, pa poplačilo kreditov ni bilo. Čeprav sta bila složna, sta starša po vsem, kar se jim je v kratkem času pripetilo, tonila vsak v svoj molk. Tudi njun odnos do otrok je doživljal spremembe. V vsakega člana družine se je naselila globoka žalost. Večji trije otroci so prevzemali skrb še za mlajša dva.

Oba starša pa so najbolj bremenile neporavnane obveznosti. Naredila sta načrt poravnave. Prav vsak cent sta namenila odplačilu obveznosti. In izračunala, da ko bo očka zaključil bolniški stalež, bosta zmogla v letu dni poplačati vse za nazaj, da bi lahko naprej redno plačevala položnice in tudi odplačevala kredite.

Stanje Urške pa se je iz dneva v dan slabšalo. Dokončno je odklonila tudi šolske obveznosti. Še pogovora z družinskimi člani ni več zmogla. In dobesedno pod prisilo je obljubila mamici, da bo v novem tednu odšla do zdravnika. Tisto sobotno jutro, ko se je družina zbrala pri zajtrku, Urške ni bilo. Ni je bilo niti v svoji sobici. Vsa družina jo je iskala. Po nekaj urah so jo našli. Nihče od njih ne bo izbrisal iz spomina tistega trenutka. Urška je odšla. K babici, dedku, stricu. Odšla je za vedno ...

Življenjska pot družine je tudi nas, ki se trudimo pomagati, izjemno prizadela. Dnevno se nas podobne zgodbe dotaknejo. Iščemo poti reševanja in otrokom, mladim, staršem stojimo ob strani z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kljub vsemu trudu pa časa ne moremo zavrteti nazaj. Tej družini ne moremo vrniti Urške. Mnogim otrokom iz naših zgodb pa tudi staršev, ki so odšli podobno kot Urška, ne. Lahko jim le nudimo psihosocialno pomoč, pomoč pri poplačilu dolgov, pomoč pri varstvu otrok, vključevanju otrok v družbo vrstnikov, pomoč pri žalovanju, staršema pa pri vzgoji ...

Vsaka zgodba, ki jo rešujemo, ne zaznamuje samo družin, ampak tudi nas. Družine so zaznamovane v okoljih, kjer živijo: v šolah, vrtcih, starši v službah, med sosedi, na vasi ali v mestu. Zato družine predstavljamo anonimno. Njihove zgodbo nosijo vedno isto sporočilo – nihče ne bi smel v stiski biti sam in nihče ne bi smel biti sojen za svoje okoliščine.

Za tiste, ki radi sodijo, ki iščejo krivca tam, kjer ga ni, pa upam, da jim bo življenje prizaneslo. Da nikoli in nikdar ne občutijo tako globokih stisk, kot jih rešujemo z ekipo ZPM Moste-Polje sleherni dan. In ni me zapustilo upanje zavedanja prav vsakega od nas, da smo odgovorni za šibkejše od sebe.